Ko je izbruh epidemije COVID-19 ustavil javno življenje, je postalo jasno, da bo morala država čim hitreje in učinkoviteje gospodarskim družbam in drugim delodajalcem pomagati pri premostitvi težav. Dober mesec dni pozneje ugotavljamo, da lahko nekatere družbe po spremembah zakonodaje ostanejo brez pravice do povračila za nadomestilo delavcem na čakanju na delo doma, čeprav bi po trenutni zakonodaji do tega bile upravičene.
Temu se lahko izognejo le s pozornim spremljanjem zakonodaje in pravočasnim reagiranjem. Na tem področju je bilo namreč v času epidemije že kar nekaj sprememb:
1) Pogoje za povračilo nadomestil je najprej urejal Zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov(ZIUPPP).
2) Že po nekaj dneh uporabe ga je v tem delu nadomestil Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP). Ta je bil del prvega "proti-koronskega" paketa (PKP-1).
3) Prejšnji torek, 21. aprila, pa je vlada sprejela še predlog sprememb določb ZIUZEOP, in sicer v sklopu drugega "proti-koronskega" paketa ukrepov (PKP-2).
Ko drugi paket "povozi" prvega
Kje je težava? ZIUZOEP iz prvega paketa, ki trenutno velja, upravičenost delodajalcev do povračila nadomestil za delavce na čakanju ureja v svojem 22. členu. Ta za tiste delodajalce, ki so že poslovali v letu 2019, določa, da so do pomoči upravičeni tisti delodajalci, ki:
- jim bodo po njihovi oceni prihodki v prvem polletju 2020 upadli za več kot 20 odstotkov glede na isto obdobje leta 2019
- in ki v drugem polletju 2020 ne bodo dosegli več kot 50-odstotno rast prihodkov glede na isto obdobje leta 2019.
Glede na PKP-1 je torej upravičeni delodajalec tisti, ki hkrati izpolnjuje oba našteta pogoja. Do zdaj. Skladno s predlaganimi spremembami bo namreč ZIUZOEP po uveljavitvi PKP-2 upravičenost delodajalcev do povračila nadomestil za delavce urejal drugače.
Do denarja bodo upravičeni tisti delodajalci, ki so jim:
- prihodki v letu 2020 upadli za več kot 10 odstotkov glede na leto 2019;
- in pri katerih je do omenjenega upada prišlo zaradi epidemije.
V tem prispevku se ne ukvarjamo z vidikom dokazovanja, da je do upada prihodkov prišlo prav zaradi posledic epidemije. Pri tem sicer tak pogoj ni zanemarljiv in odpira številna vprašanja, iz ureditve po PKP-1 pa ne izhaja. Pozornost usmerjamo zgolj k pogoju o upadu prihodkov.
Trije scenariji: v katerem najdete svojo družbo?
Poglejmo konkretne primere, kako upravičenost do povračila nadomestil vpliva na različne družbe. Tabele predstavljajo preprost prikaz treh različnih družb (delodajalcev), pri čemer:
- je družba A prihodke v letu 2019 ustvarila enakomerno v obeh polletjih;
- je družba B večino svojih prihodkov v letu 2019 ustvarila v drugem polletju;
- je družba C večino svojih prihodkov v letu 2019 ustvarila v prvem polletju.
Vse tri družbe so v letu 2019 ustvarile skupno 100 enot prihodka.
Na prvi pogled se zdi, kakor da predlagana ureditev po PKP-2 nudi pomoč širšemu krogu delodajalcev. Tako bi lahko zaključili na podlagi ugotovitve, da je po novi ureditvi zadosten pogoj, da družbi v celotnem letu 2020 prihodki upadejo za 10 odstotkov, pri čemer pa je po ureditvi iz PKP-1 bilo nujno, da v prvem polletju prihodki upadejo za 20 odstotkov.
Po najbolj preprostem scenariju (v nadaljevanju: scenarij 1) si lahko zamislimo, da bi vsem trem družbam prihodki v obeh polletjih upadli za 10 odstotkov. V tem scenariju družbe po PKP-1 do povračila nadomestil ne bi bile upravičene, saj ne zadostujejo kriteriju upada prihodkov v prvem polletju za vsaj 20 odstotkov. Po predlagani ureditvi po PKP-2 pa so do povračila nadomestil upravičene, saj bodo njihovi prihodki v letu 2020 upadli za "zgolj" 10 odstotkov glede na leto 2019. V scenariju 1 je torej ureditev po PKP-2 ugodnejša.
Toda pozor: scenarij 1 ni edini možen, še posebej pa ne najbolj realističen. Razumljivo je, da bodo družbe skušale padec prihodkov v prvem polletju nadomestiti z rastjo v drugem polletju.
To je upoštevala tudi ureditev po PKP-1, ki dopušča, da družba v drugem polletju "nadoknadi" upad prihodkov na način, da ustvari rast vse do 50 odstotkov. Res je, da je bil pogoj padca prihodkov v prvem polletju zastavljen ostreje (na 20 odstotkov namesto 10 odstotkov). A vendarle je prejšnji ukrep z drugim pogojem dopuščal posledico, da je družba v letu 2020 celo presegla prihodke iz leta 2019, če je to omogočalo poslovanje v drugem polletju. Takšna situacija (v nadaljevanju: scenarij 2) je predstavljena v Tabeli 3.
Na tem mestu se pojavi težava. Delodajalci v scenariju 2, ki bi bili po PKP-1 upravičeni do povračila nadomestil, po PKP-2 več ne bodo.
Morda se komu zdi pravičneje, da družbe niso "nagrajene" za celotno boljše poslovanje v letu 2020 v primerjavi z 2019. Toda velja opozoriti še na sledeče. Četudi je družba v prvem polletju izpolnila pogoje po ureditvi po PKP-1 (so ji torej prihodki padli za 20 odstotkov) in v drugem polletju ni ustvarila nikakršne rasti, temveč je dosegla zgolj enake prihodke kakor v prejšnjem letu (v nadaljevanju: scenarij 3), ni rečeno, da bo po novi ureditvi upravičena do povračila nadomestil, pa čeprav posledično v letu 2020 trpi upad prihodkov, kakor izhaja iz naslednje tabele. Upravičena bo zgolj v primeru, da je njeno poslovanje bodisi enako ali boljše v prvem polletju. Za družbe, ki iz kakršnegakoli razloga ustvarijo več prihodkov v drugem polletju, pa nova ureditev pomeni, da do povračila nadomestil niso več upravičene.
Kaj naj storijo družbe?
Mnogo družb je do dne predloga spremembe ureditve že oblikovalo odločitve o strategijah svojega nadaljnjega poslovanja. Veliko jih je delavce napotilo na čakanje prav iz razloga, ker so se nadejale povračila nadomestil. Nekatere družbe tega niso storile, ker jim trenutna zakonodaja ni nudila možnosti povračila.
Glede na predlog nove ureditve zato svetujemo, da družbe, ki še niso uveljavljale pravice do povračila nadomestil (bodisi, ker še niso poskrbele za vložitev vloge ali ker doslej do tega niso bile upravičene), naj ponovno pretehtajo možnosti, ki so jim v prehodnem obdobju (to je do uveljavitve nove ureditve) na voljo tako po ureditvi PKP-1 kot po PKP-2.
Za vse družbe, ki so ali bodo začele postopek še pred uveljavitvijo spremembe zakona po PKP-2 (to je na podlagi veljavnega ZIUZOEP po PKP-1), velja, da se ti postopki dokončajo po 29. členu ZIUZEOP (po PKP-1) razen, če bi bilo dokončanje postopka po določbah PKP-2 za vlagatelja ugodneje. Pri tem se za ugodnejšo rešitev šteje zlasti tista, katere uresničitev ne bi imela za posledico postopka vračila državne pomoči. To torej pomeni, da predlagana nova ureditev po PKP-2 ne vpliva na tiste družbe, ki so že dale vlogo po trenutno veljavni ureditvi po PKP-1 in v njihove pravice ne posega.
V vsakem primeru so vsa zgornja opozorila o spremembi upravičenosti do povračila nadomestil še kako pomembna za tiste družbe, ki bi bile do povračil upravičene po trenutni ureditvi, pa v prihodnje več ne bodo. Za take družbe bi bilo najbolj pametno, da čimprej (to je še pred uveljavitvijo nove ureditve po PKP-2) sprožijo postopek po trenutni zakonodaji, ki bo z uveljavitvijo novele prenehala veljati.
O avtorjih:
Kristijan Anton Kontarščak je odvetnik – partner v Odvetniški pisarni Kontarščak, d.o.o., prav tako pa tudi opravlja funkcijo upravitelja v postopkih insolventnosti in prisilne likvidacije. Redno objavlja strokovne članke v strokovni literaturi, je avtor oz. soavtor več priročnikov in predava na seminarjih s pravno tematiko.
Ana Hederih je odvetnica v Odvetniški pisarni Kontarščak, d.o.o., prav tako je aktivna kot pravna svetovalka v humanitarnem društvo Pravo za vse.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
