Ko govorimo o slovenskem zdravstvu, radi zaidemo v stereotipe. Eden od teh je pojav, ki bi ga lahko opisali kot katastrofizem. Razmere, ki sicer niso dobre, radi slikamo v izključno črnih tonih. Pogosto govorimo o "popolnem razpadu sistema". Javne bolnišnice, v katerih delajo številni odlični in predani zdravstveni delavci, prikazujemo kot hiralnice iz stripa Alan Ford, kjer je dnevni obrok na voljo vsak dan – razen ob četrtkih.
V slovenski maniri smo trdno prepričani, da so vse težave domačega zdravstvenega sistema izključno naše. V resnici so ključni problemi enaki kot v vseh evropskih državah. Povsod se prebivalstvo v povprečju stara, več je dolgotrajnih bolezni, primanjkuje pa zdravstvenega osebja. V Franciji trenutno dela manj zdravnikov kot pred desetletjem, skoraj tretjina ljudi pa nima ustreznega dostopa do zdravstvenih storitev. Pediatri v Španiji so lani stavkali zaradi preobremenjenosti. Na Finskem bodo do leta 2030 potrebovali 200 tisoč novih zaposlenih v bolnišnicah in domovih za starejše.
Toda razlika je, kako se države teh problemov lotevajo. Pametne vedo, da dobro zdravstvo stane. Avstrija za enega svojega prebivalca namenja dvakrat več zdravstvenih izdatkov kot Slovenija, ki je po tem kriteriju še vedno pod povprečjem EU, na lestvici pa je nekje med Portugalsko in Litvo. Pri nas pa si ob vseh problemih, ki jih ima naše zdravstvo, še naprej zatiskamo oči pred bistvenim – da v resnici nimamo enega zdravstvenega sistema, ampak dejansko dva.
Ne verjamete? Poglejmo nekatere številke.
Preberite še:
Rekordi dobaviteljev v zdravstvu: milijonski dobički, vile in jahte
Javne bolnice v izgubah, njihovi dobavitelji tolčejo rekorde
Slovenske javne bolnišnice so lani skupaj ustvarile 35 milijonov evrov izgube. Glavnina tega "minusa" odpade na tri največje, UKC Ljubljana in Maribor ter Splošna bolnišnica Celje. To je logično, gre za ustanove, ki imajo vlogo "slabe banke" domačega zdravstvenega sistema. Opravljajo vse najtežje in najdražje posege, ki ne zanimajo zasebnikov. Predvsem v zadnjih mesecih vsakega leta pa nanje pade še breme operacij, ki jih javna zdravstvena blagajna ne želi več financirati drugim bolnišnicam.
Toda priča smo zanimivemu pojavu. Medtem ko imamo v jedru zdravstvenega sistema velikansko finančno luknjo, okrog nje vse cveti kot še nikoli doslej.
Začnimo z dobavitelji. 70 največjih je lani skupaj pridelalo dobiček, ki je celo večji od "minusa" največjih javnih bolnišnic. Podjetja, ki v tujini kupijo operacijsko mizo, stent, gaze ali karkoli drugega iz širokega nabora zdravstvenih materialov, te izdelke in materiale očitno z visoko maržo prodajajo slovenskim javnim bolnišnicam, ki tolčejo izgube.
Ali drugače: medtem ko lastniki podjetij, ki zgolj posredujejo pri prodaji izdelkov, ničesar pa ne proizvajajo, ustvarjajo rekordne prihodke, živijo v vilah ali po morju vozijo z lastnimi jahtami, so njihovi javni kupci v finančnem smislu na aparatih. Izgubo bolnišnic krpamo vsi državljani Slovenije. Njihova sanacija neizbežno pomeni slabšo zdravstveno storitev za vse nas.
Vse to se dogaja zato, ker v državi velikosti večjega evropskega mesta v 30 letih nismo uspeli zgraditi agencije, ki bi zdravstvene materiale kupovala za vse bolnišnice in zdravstvene domove v državi. Namesto poenotenja postopkov in ekonomije obsega, s katero bi država dosegla ugodnejše cene na trgu, smo dovolili, da lahko dobesedno vsak zdravnik ali direktor bolnišnice sam naroča, kar želi. S tem smo ustvarili močvirje potencialnih korupcijskih tveganj.
Preberite še:
Milijonski dobički zasebnih klinik, ki jih poganja javna blagajna
"Sobivanje" javnega in zasebnega po slovensko
Gremo naprej. Medtem ko so javne bolnišnice v "rdečem", zaposleni pa opozarjajo na preobremenjenost, pomanjkanje kadrov in slabe delovne razmere, poslovanje zasebnih klinik, ambulant in medicinskih centrov podira rekorde. 15 izbranih podjetij, ki opravljajo zdravstvene storitve, je imelo lani ob skoraj 100 milijonov evrih prihodkov že 22 milijonov evrov dobička, dobro tretjino več kot leta 2021.
Vsi ti zasebni zavodi so seveda del javne zdravstvene mreže, njihovi rekordi pa so posledica lukenj v interventnem zakonu, ki ga je pripravil zdaj že nekdanji minister Danijel Bešič Loredan. Vse izhaja iz navideznega nesmisla: kako je mogoče, da se čakalne vrste na nekaterih programih podaljšujejo, če država v zdravstvo vlaga neomejene količine denarja? Odgovor: tako, da si lahko javne bolnišnice in zasebni zavodi sami izbirajo, da bodo raje opravljali cenejše in s tem donosnejše posege in operacije.
Če imaš pri tem še "divji zahod" v obliki nelojalne konkurence, ki zasebnikom omogoča lažje in boljše plačevanje zdravnike iz javnega zdravstva, je slika še bolj perverzna. Sobivanje javnega in zasebnega, ki pod vnaprej določenimi pogoji obstaja v vseh razvitih zdravstvenih sistemih (in prav je tako), se hitro spremeni v izčrpavanje enega na račun drugega. Posledica: zasebnim zavodom ostajajo dobički, javnim pa izgube, ki jih socializiramo vsi.
Preberite še:
Rekordi zasebnih klinik, kjer delajo zdravniki iz javnih bolnic
Zakaj v zdravstvu cvetijo vsi, le javne bolnišnice ne?
Odlično gre tudi lekarnam. Lani so imele skupaj 80 milijonov evrov "plusa", pri čemer je marsikatero zdravilo pri nas dražje kot v lekarnah čez mejo. Cvetijo tudi veledrogeristi – eden od njih trenutno na veliko prevzema druga podjetja. Cvetijo podjetja, ki gradijo in opremljajo bolnišnice. Pa zdravstveni domovi, ki so se že med epidemijo naučili, da se jim v finančnem smislu najbolj izplača, če svoja vrata za bolnike kar zaprejo. Neredki še danes bolnika, če se ta uspe prebiti čez zaprta vrata, najraje pošljejo na preobremenjeno urgenco.
Imamo torej zdravstveni sistem, v katerem okrog javnih bolnišnic, ki ustvarjajo izgube, obstajajo profitni centri, ki jim je minus javnih bolnišnic še kako v interesu. Imamo sistem z velikansko javno "slabo banko", kjer dela deset tisoč in več ljudi, nanjo pa so pripeta zasebna podjetja, zavodi in drugi igralci z donosnostjo, ki bi jim jo zavidali finančni skladi.
Imamo sistem, v katerem gre najslabše tistim zdravnikom, ki v javnih bolnišnicah delajo osem ur ali več dnevno, nimajo lastnih zdravstvenih zavodov ali petih soglasij za delo drugje, in medicinskim sestram s prve "bojne linije". Kakšno sporočilo kot država in družba dajemo tem ljudem?
Imamo sistem, ki je zasnovan tako, da se sesuje. A dragi bolniki, ne skrbite: dokončno ne bo nikoli razpadel, ker bi v tem primeru profitni centri izgubili svojo kravo molznico. Ali kot bi rekli v Alan Fordu: kdor izgubi dobiček, dobi izgubo.
