Primerjave z ureditvami v drugih državah so koristne zato, da se seznanimo, kako to delajo drugod. Pomembnejše kot vprašanje "kako" je vprašanje "zakaj". Poznam primere neposrednega prepisovanja tujih praks, brez poznavanja svoje zgodovine in brez preverjanja sinhronizacije predlogov z veljavno zakonodajo, češ "Avstrijci to znajo in delajo bolje, zakaj pa ne bi zakona kar prepisali". Seveda so akterji pozabili na okolje, v katerem so to naredili. To je seveda povzročilo zaplete in vodilo do tako imenovane birokratizacije, ki se je menda želimo znebiti.
Slepo prepisovanje tuje zakonodaje je neodgovorno
Za večji projekt sredi Ljubljane, gradnjo poslovne stolpnice, je prišel avstrijski naročnik in na koordinacijskem sestanku vprašal: "Po kakšnem standardu izdelujete popise?" Slovenski projektanti so mu odgovorili, da "uporabljamo starejše predpise in obliko, ki povzema gradbene standarde, predpise, uzance". "Že dobro," je dejal naročnik, "bom vprašal drugače, ali imate za to slovenski standard"? Odgovor je bil: "NE, NIMAMO." Zaključek naročnika je bil, da bo projektant pripravil projekt po avstrijskih standardih. Tako je tudi bilo. In s tem je bil tudi konec našega nacionalnega ponosa in državnosti na tem projektu.
Tekst je bil pripravljen za razpravo v državnem zboru, ki je potekala 15. septembra 2021, z namenom, da bo mogoče vendarle kdo prisluhnil stroki. Gostje smo lahko predstavili svoja stališča v časovnem intervalu 5 minut. V razpravo pa se po protokolu nismo več smeli vključevati. Kljub vljudnostno formalnem statusu gosta so bili občutki mešani, saj smo s strani nekaterih poslancev dobili politično etiketo in opozorilo, da smo dali prednost politiki pred stroko.
Predlog novega gradbenega zakona, ki ga je konec prejšnjega tedna v drugem branju potrdil parlamentarni odbor za infrastrukturo, okolje in prostor, ni koristen, saj vse obrača na glavo. Namesto deklarativnega zmanjševanja birokracije prinaša le dodatno birokracijo. Projektiranje je namreč linearen proces, ki se v določenih fazah lahko ciklično ponavlja, dokler ne pridemo do želenega rezultata. Stanovski kolega je izračunal, da vsebuje vsaj 180 korakov. Vsi udeleženci tega procesa morajo biti z njim seznanjeni in domači. V nasprotnem primeru pride do različnih tolmačenj in interpretacij, zaradi katerih se postopek lahko podaljša. Zadnjih 20 let so vsako spremembo zakona pospremili z enakim optimizmom in trditvam o skrajševanju in poenostavitvi postopkov, ki so se na koncu izrodile. Ravno, ko se nečesa navadimo, se zakon spremeni.
Nihče zares ne vpraša in vključi v razpravo ljudi, ki so aktivno vključeni v te procese. Ljudi, ki delajo z akti, risbami, postopki, poznajo stanje na terenu (in ne ducat tistih, ki se na projekte samo formalno podpišejo). Če jih že vprašajo za mnenje, pa ga ne upoštevajo. Kako je sicer mogoče razumeti odstop Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) od tako pomembnega dokumenta, kot je gradbeni zakon?! "Zakon je prišel iz istih pisarn in je nastal na podlagi istih kapitalskih interesov kot na referendumu zavrnjena novela zakona o vodah. Nastajal je netransparentno, najpomembnejše rešitve zakona glede kompetenc strok so se skrivale do konca in niso bile predstavljene v javni razpravi. Za umeščanje stavb v prostor in pridobivanje gradbenega dovoljenja za vrtce, šole, domove za ostarele, bolnišnice, stanovanjske in javne stavbe, sodelovanje arhitekta več ne bo potrebno," so opozorili v ZAPS, kjer nasprotujejo novemu gradbenemu zakonu in pozivajo poslance, naj ga zavrnejo.
Preberite še:
Komu koristi umetni spor med arhitekti in gradbinci
Dela bo več, denarja pa manj. A le za nekatere.
Je mogoče, da so si gradbeniki že vnaprej prisvojili funkcije, ki so jih po zakonu do sedaj opravljali arhitekti? Zakaj se to dogaja zdaj, ko je dela dovolj in gradbenikov premalo? Zaradi napisa na gradbiščni tabli in nadzora nad denarjem.
V neki radijski oddaji med predstavniki različnih zbornic so razpravljali o tem, za kaj sploh gre v tem sporu. A se visoki predstavniki Inženirske zbornice Slovenije (IZS) niso želeli pogovarjati o denarju. Morda zato, ker je v ozadju denar.
Luksuz projektiranja si bo lahko privoščilo samo nekaj večjih projektantskih hiš. Zdi se, da je to tudi cilj. Če bo ta zakon sprejet, bo potrebno spremeniti tudi vso zakonsko periferijo, sicer lahko pride do neusklajenosti in različnih interpretacij, zaradi katerih bodo morale v postopkih sodelovati tudi odvetniške družbe. To pa bo povzročilo dodatno birokratizacijo. Če bo zakon sprejet v tej obliki, nas čaka dolgo usposabljanje: obvezni seminarji, tabele, prezentacije, predavanja ... Nekateri bodo znova lahko pisali knjige in publikacije ter učili strokovno javnost. Vse bo časovno zelo potratno, predvsem pa plačljivo.
Obseg dela se birokratsko povečuje, obseg denarja za projekte pa zmanjšuje. Iz izjave vodje direktorata za prostor, graditev in stanovanja na ministrstvu za okolje in prostor Georgija Bangieva je bilo mogoče razumeti, da bo težišče preneseno na projektante. Ti bodo morali poskrbeti za pravilno oblikovan projekt, da ga bodo lahko upravne enote in ministrstvo potrdili in sprocesirali v zakonskem roku. Tako se udejanja moja napoved, da bo dela bistveno več. To pomeni, da bomo za projekte porabili več normiranih ur in zato posledično prejeli manj denarja, kar je do prostora nespametno početje. Spremembe zakona bi morale biti izboljšave in nikakor ne "eksperiment" na tuj račun. Kako je mogoče, da se odgovornosti na strani projektantov povečujejo, na strani države pa zmanjšujejo?
Ne gre verjeti, da bi nam na tehničnem pregledu vozila izdali dovoljenje za vožnjo, če avto še ne obstaja. Projektiranje je vedno sestavljeno iz enakih gradnikov, ki jih potem glede na zakon zlagamo v različne predale. Lokacijska dokumentacija, vodilna mapa, vodilni načrt itd. so pomembni deli načrta, saj določajo, kako bo objekt umeščen v prostor in kakšne bodo njegove značilnosti. Obljube ob prejšnjem zakonu so se pričakovano izjalovile, saj mora biti projekt dokončan, usklajen in skoordiniran, da bi lahko odražal končno stanje. Pa vendarle je sedaj tako, da mora projektant zagotoviti, da bo vse lepo in prav, kljub temu, da se ostale stroke pri projektu aktivno pojavijo šele v zadnji fazi za izvedbo.
Priprava terena za anekse in dodatna dela
Obrisi tega, kako bo izgledalo življenje po novem gradbenem zakonu, brez natečajev in brez arhitektov, se že kažejo na portalu javnih naročil. Naročnik razpis pripravi tako, da se nanj lahko prijavi zelo omejeno število ponudnikov. Glavni filter so njihove reference. Če je izbran pravi, vse lepo in prav. Če posel dobi pravi, tudi niso problem roki ali kvaliteta projekta, z lahkoto se argumentirajo tudi dodatna dela. Če posel ne pride v prave roke, se postopek razveljavi z neizborom ali pa povabilom v neposredna pogajanja, vse za čim nižjo ceno. V tem poslu je že tako, da ga ne mora opravljati vsak.
Sam natečaj je orodje, ki ga potrebujemo za demokracijo. Natečaj lahko izlušči in da možnost tudi kvalitetnemu anonimnežu, ki se prebija, se bori, obeta in še nima referenc. Vsi vemo, da natečaji niso idealni, vendar boljšega mehanizma za iskanje najboljših rešitev med različnimi pogledi ni. Kako to orodje uporabljamo, je druga zgodba.
To ne pomeni, da je orodje slabo, še manj, da ga je potrebno odstraniti. V neki radijski oddaji med predstavniki različnih zbornic so razpravljali o tem, za kaj sploh gre v tem sporu. A se visoki predstavniki Inženirske zbornice Slovenije (IZS) niso želeli pogovarjati o denarju. Morda zato, ker je v ozadju denar.
Cena projekta se določa z deležem od investicijske vrednosti. V urejenih severnih deželah se ta giblje od sedem do deset odstotkov. V Sloveniji trenutno znaša med dvema in petimi odstotki in še pada. Razdelilnik med strokami določajo formule in tabele, iz katerih določimo količino potrebnih ur za izvedbo posameznih del. Iz tabel je razvidno, da arhitekti porabimo na projektu okoli 45 odstotkov vseh potrebnih ur. Razlog je v tem, da se s projektom začnemo ukvarjati bistveno prej, projektiranje pa traja dlje od projektiranja strojnih ali električnih instalacij in gradbenih konstrukcij.
Predlog novega gradbenega zakona, ki ga je konec prejšnjega tedna v drugem branju potrdil parlamentarni odbor za infrastrukturo, okolje in prostor, ni koristen, saj vse obrača na glavo. Namesto deklarativnega zmanjševanja birokracije prinaša le dodatno birokracijo.
Gre za to, kdo bo glavni
Zadeva je kristalno jasna, ko jo prikažemo v diagramu. Tudi razlog za upad je dokaj enostaven in izhaja še iz časov močnega SCT. Ta je z nizkimi cenami za projekt na trgu prejemal slabo obdelane projekte, ki so bili osnova za terjanje aneksov in dodatnih del. Zdi se, da se vračajo časi SCT. To so bili časi, ko so nekateri rekli: "Kaj sploh želijo ti arhitekti, kdo jih potrebuje? Denar je pri izvedbi, konstrukciji, betonu, jeklu in ne pri projektiranju, zato je izvedba pomembnejša od ideje. Pomembno je, da stoji." Zmaga je tam, kjer je denar, tabela ne laže. Cena projektov se vrednoti v debelini in kilogramih fasciklov (četudi v njih ni vsebine).
Kako je mogoče, da je ZAPS kot predstavnik arhitektov izločen iz oblikovanja zakona, njegovega mnenja in popravkov pa se ne upošteva? Zdi se, da je stroka zraven samo zaradi dajanja vtisa, da je sodelovala pri pripravi zakona. Kako je potem mogoče, da se v tem osnutku zakona velikokrat omenja gradbeništvo, arhitektura pa je izbrisana? V nekaterih členih je gradbeništvo izpostavljeno in napisano na prvem mestu. In to stroka, ki ima trikrat manj dela na projektu od arhitekture.
Načrt arhitekture po pravilniku o tehnični dokumentaciji nosi številko mape 01. Kljub temu sem se nekoč v nekem projektantskem biroju spustil v debato, zakaj jo mora nositi ravno arhitektura. Zakaj to ni načrt gradbenih konstrukcij? Odgovoril sem, da zaradi linearne narave projekta. Seveda je bila debata težka in na koncu ni zmagala logika.
Arhitekti imamo to srečo ali pa nesrečo, da moramo pri umeščanju stavb in objektov prvi potegniti črto na belem papirju in se z naročnikom dogovoriti: kje, kaj, zakaj in kako. To ni lahko. Pogosto se zgodi, da aktivnosti arhitekta prehitevajo ostale stroke za eno pa tudi več let. Ne zato, ker bi si arhitekti to pretirano želeli, temveč zaradi biodinamike poklica. Zdi se, da so demokratični mehanizmi, kot so natečaji, prezapleteni. Zato so se odločili, da se jih enostavno ukine.
Otto von Grunf, letalski mehanik in eden od junakov stripa Alan Ford, ki je s svojo nesposobnostjo botroval padcu tretjega rajha, za kar ga je nagradila ZDA in ga zaposlila v znani cvetličarni kot tajnega agenta, je dejal: "V življenju smo imeli tudi večje probleme, pa jih prav tako nismo rešili." Kljub temu ne gre obupati. Arhitektura bo nedvomno preživela in ostala dokaz nekega časa in neke umnosti, kot že tolikokrat doslej. Tudi na točki nič se sčasoma in ponovno zgodi neka arhitektura. Daniel Libeskind, prvotni arhitekt tako imenovane točke 0 na Manhattnu, pogorišča padlih dvojčkov, je dejal: "Cilj je na začetku poti vedno nejasen. Bolj kot sam cilj je pomembna pot, po kateri do njega pridemo."
O avtorju:
Damjan Bradač je arhitekt s 25-letnimi izkušnjami in avtor arhitekture portalnega območja predora Šentvid z urbanim parkom, portalov predora Markovec, novega južnega portala predora Karavanke, ene od verzij Železniške postaje Ljubljana in številnih drugih in drugačnih nalog v iskanju arhitekture, kjer je običajno ni.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
