Boj proti požiralniku #kolumna

Slovenija je med drugo svetovno vojno imela dve nadškofiji: ljubljansko in mariborsko. A le ena od njiju je imela nadškofa, ki je sodeloval z okupatorjem.

Avtor: Ford Perfect
nedelja, 21. 5. 2023, 05:55


rtv slovenija m24
Če javnega občila ne bo mogoče uzurpirati, se ga mora uničiti.
M24

"Ljubi me, ko si to najmanj zaslužim. Takrat te najbolj potrebujem." (neznani avtor)

Slep je, kdor se s televizijo ukvarja. Kranjec moj mu osle kaže, bi rekel France Prešeren, če bi videl, kaj se dogaja z javnimi občili lučaj od njegovega spomenika v Ljubljani. Politični spopad za nekdaj najbolj spoštovano, največje in gotovo najpomembnejše sredstvo javnega obveščanja je šel iz tlečega v vročega. Imeli smo zakon, imeli smo ponovno glasovanje o zakonu, imeli smo referendum. Imamo jasen konsenz družbe: nočemo javne RTV, ki služi partiji.

Ustavno sodišče, velecenjeni hram pravičnosti, že več mesecev sedi na začetku izvrševanja novega zakona o RTV. Odločitve še ni na vidiku, odstopa od zadržanja izvajanja tudi ne, zato je projekt blokade volje ljudstva zaenkrat še varen. Javni medij vmes tone, tako vsebinsko kot po gledanosti. Kmalu bo od javne RTV ostala le stavba, kjer bodo prazni hodniki stali v spomin in opomin, kaj se zgodi, ko pustimo napačnim, da delajo, kar želijo.

V delu Boj na požiralniku Prežihov Voranc opisuje usodo revne družine, imenujejo jih Dihurji, in njenega spopada z vodnatim terenom, kjer imajo njive. Večkrat na leto jim velik del pridelka uniči nov izvir, voda razmoči teren in uniči posetev, zato tem izvirom rečejo požiralniki. Tudi javno RTV je napadel tak požiralnik, ki uničuje vse pred seboj. Boj proti zlorabi javnega medija spominja na neusmiljen boj z naravo in revščino, ki ga bijejo Dihurji.

Preberite še:
Govorjenje o državljanski vojni je megla za razkriti državni udar #komentar

RTV kot Miloševićev Tanjug

Dihurji so bili boj z revščino in brezbrižnimi sosedi, ki hlinijo pobožnost, od revežev vzamejo vse in ne vračajo ničesar. V primeru RTV smo vsi Dihurji, saj bijemo boj s stranko, s svetohlinci in brezbrižnimi plačanci, ki bi storili vse za eno javno plačo več. Sodišča se strinjajo, direktor RTV Slovenija je bil imenovan nezakonito. Direktor je deloval nezakonito in razreševal vodilne, da bi jih zamenjal s svojimi, poslušnimi. Kako je lahko odprava očitno nezakonitega stanja lahko nezakonita?

Trije glavni branitelji RTV Slovenija pred depolitizacijo: Uroš Urbanija, Andrej Grah Whatmough in Peter Gregorčič.
Trije glavni branitelji RTV Slovenija pred depolitizacijo: Uroš Urbanija, Andrej Grah Whatmough in Peter Gregorčič.
Bobo

Nobenega dvoma ni, da gre pri boju za RTV v resnici za boj proti požiralniku, ki požira vse, kar je v Sloveniji dobrega. Vodilni na RTV ne delajo na izboljšanju vsebine, povečanju gledanosti, kvalitetnem programu ali vsaj izpolnjevanju minimalnih meja zakonitosti. Gre za zvest strankarski kader, ki ima dve nalogi. Prvenstvena naloga je predelati javno televizijo v strankarsko občilo po vzoru Miloševićevega Tanjuga, da bo strankarski šef dosegel čim večjo množico ljudi in nagovarjal ljudstvo brez neprijetnih vprašanj.

Druga naloga je rezervni načrt. Če javnega občila ne bo mogoče uzurpirati, se ga mora uničiti. Kvalitetne novinarje, ki znajo raziskovati in izvajati poglobljene analize, je potrebno prestaviti na glamur, šport in zabavo, kjer ne bodo več nevarni. Na politične vsebine se daje politične kadre, ki bodo poročali o "resnici", kot jo pripravijo v stranki.

Preberite še:
Ne želijo spomenika samostojnosti, ampak samemu sebi #kolumna

Odpiranje ran v politične namene

Dobro vemo, da partija ni pripravljena sprejeti odgovornosti za napake, neumnosti, kršitve zakonov, žalitve, kraje, korupcijo in vsesplošno uničevanje medijskega prostora. Po njihovem se vedejo odlično, vseh napak so krivi le mediji, ki o njih poročajo. Absoluten nadzor nad mediji v stilu Kitajske je morda cilj, toda zaenkrat o tem lahko le sanjajo. Bolj realistični cilj je prevzem tistih nekaj medijev, ki imajo največ vpliva, za potrebe širjenja propagande.

Ponovno se govori o državljanski vojni, o političnem nasilju, ki bo Slovenijo vrnilo v (za nekatere) dobre stare čase enega naroda, ene stranke in enega vodje.
Ponovno se govori o državljanski vojni, o političnem nasilju, ki bo Slovenijo vrnilo v (za nekatere) dobre stare čase enega naroda, ene stranke in enega vodje.
Bobo

Partija je že izjavila, da bo svoj vpliv v propagandnih aparatih branila tudi z orožjem. Ponovno se govori o državljanski vojni, o političnem nasilju, ki bo Slovenijo vrnilo v (za nekatere) dobre stare čase enega naroda, ene stranke in enega vodje. Prav to je tisti aspekt slovenske desnice, ki je za državo najbolj uničujoč: odpiranje starih ran iz druge svetovne vojne, s čimer komenzira praznino, ki zeva, kjer bi morala biti vsebina.

Kot da državljanskega prelivanja krvi še nismo imeli dovolj. Druga svetovna vojna je bila za Slovenijo boleč konflikt, kar je vojni sledilo, pa tudi. Za konflikt sta potrebna dva, a ena stran je prostovoljno pristopila k okupatorju. V državljanski vojni med rdečimi in črnimi, ki se je bila v senci druge svetovne vojne, je potrebno vedeti, da v resnici ni potekala po celotni Sloveniji. Slovenija je v tistem času imela dve nadškofiji, ljubljansko in mariborsko, a le ena od njiju je imela nadškofa, ki je sodeloval z okupatorjem.

Preberite še:
Po letu 1991 ne pljuva Sašo Hribar, ampak Peterle & Co. #kolumna

Zakaj na Štajerskem ni bilo domobrancev

To je razlog, zakaj je večina domobrancev prišla iz zahodnega dela Slovenije. Na Štajerskem niso imeli zavetja Rimokatoliške cerkve, čeprav je bilo partizansko gibanje tam kar močno. Nacionalna sprava potrebuje obe strani, potrebuje pokop mrtvecev in priznanje, da je res prišlo do zločinov. Toda potrebujemo tudi priznanje, da je ena večjih neodvisnih institucij med vojno podpirala sovražnika, ki nas je hotel uničiti. Tudi kakšno opravičilo ne bi bilo odveč.

Domobranski general Leon Rupnik na domobranski prisegi nacističnemu okupatorju na Hitlerjev rojstni dan. Bežigrajski stadion v Ljubljani, 20. aprila leta 1944.
Domobranski general Leon Rupnik na domobranski prisegi nacističnemu okupatorju na Hitlerjev rojstni dan. Bežigrajski stadion v Ljubljani, 20. aprila leta 1944.
/

Hkrati si moramo priznati, da ta ista institucija zdaj podpira požiralnik, ki je napadel neodvisno, samostojno Slovenijo kot celoto. Požiranje RTV je samo trenutno žarišče, kjer bodo bodisi prevzeli nekoč neodvisni medij bodisi ga uničili. Če jim prevzem ne uspe, s požigom RTV še vedno lahko omejijo škodo, ki zanje nastane, ko kak novinar vpraša kaj neprijetnega. 

Omejijo tudi konkurenco. Partijo je strah, hlače se ji tresejo pred možnostjo, da bi jih vprašali po njenih rabotah, toda boji se tudi, da bi kakšnega nasprotnika povprašali po dosežkih. Vrh intelektualne debate jim predstavlja megafon in tuljenje na protestu. Pri kakorkoli nevtralnem medijskem prostoru bi bili že zdavnaj odpisani kot trop brezveznikov, ki zna tuliti in jim delo ne diši.

Vsaj minimalno sposobni politiki se ne bojijo neodvisnih medijev, saj ti poročajo tako o dobrih kot tudi o slabih lastnostih te ali one strani. Kam sodi politik, ki ne zmore niti enega neprijetnega vprašanja na intervjuju, pa verjetno že vemo.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.