Ko v življenju stvari gledamo za nazaj, so vedno logične. Januarja lani je v državni zbor prišel predlog novega zakona o preprečevanju pranja denarja (UPPD). Takrat nanj nihče ni bil pretirano pozoren. Bližale so se aprilske volitve. Stranke so čakale na uradni začetek kampanje. Poslance je najbolj zanimalo, kje bodo kandidirali, da bodo najlaže izvoljeni. Vse oči so bile uperjene v Roberta Goloba, ki je vstopal v politično areno.
Toda šlo je za predlog, ki je uradu dajal neverjetno moč. Z novimi pooblastili bi lahko njegovi inšpektorji brez sodne odredbe vstopili v prostore fizične osebe ali podjetja. Tam bi lahko pregledovali dokumentacijo, brskali po elektronskih komunikacijskih napravah in opravljali druga preiskovalna dejanja. Banke bi morale podrobneje poročati o vseh transakcijah. Urad bi lahko zbiral podatke iz praktično vseh evidenc v državi - ne glede na to, ali jih bo sploh potreboval za izpeljavo konkretnih postopkov.
Pod črto: takratni direktor urada Damjan Žugelj bi dobil v roke največjo zbirko podatkov v državi. Pri tem bi lahko urad posamezne podatke o osebah hranil kar 12 let, ne da bi jim kadarkoli razkril, zakaj jih je sploh potreboval.
Preberite še:
Državni udar na uradu, ki je vohljal za šefi medijev
Vohljanje za bančnimi računi
Takrat smo zapisali, da "vse to odpira velik prostor za zlorabe podatkov v politične in druge namene". Parlamentarna zakonodajna služba je opozarjala pred "neselektivnim zbiranjem podatkov". Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je svarila pred "tako rekoč neomejenimi pooblastili urada glede obdelave osebnih podatkov in posegov v zasebnost brez varovalk". Pozneje je predlog zakona v parlamentu padel. Podprli so ga le poslanci SDS in NSi.
Toda zdaj je jasno, kaj so si v resnici želeli Žugelj in njegovi politični botri iz nekdanje vladajoče stranke: zgolj legalizirati to, kar so na uradu že takrat počeli.
V istem času, ko so pisali predlog zakona, je namreč Žugljev urad – o tem zdaj ni več nobenega dvoma – dokazano vohljal za bančnimi računi ljudi, pri katerih za to ni imel nobene zakonske in druge podlage. Dejstva so jasna. Urad se je na podlagi eno tipkano stran dolge anonimke v slabih treh tednih odločil preiskati račune več kot 100 ljudi in podjetij. Za enimi je brskal, ker so vodili največje slovenske medije, bližale pa so se volitve. Za drugimi zato, ker je zamešal imena. To je bil edini razlog, da je recimo urad vohljal za obrtnikom iz okolice Polhovega Gradca in upokojenim prostovoljnim gasilcem iz ljubljane. Tretjih se je lotil, ker so bili tarča srbskega predsednika Aleksandra Vučića, političnega zaveznika Janeza Janše.
Preberite še:
Pri Žuglju pomotoma preiskovali gasilca, ker so zamešali imena
"Majhen državni udar"
Pozor: govorimo le o eni, do zdaj znani preiskavi, ki jo je vodil urad. V letu 2021, ko ga je vodil Žugelj, jih je na enak način odprl še 17. Kaj vse skrivajo, v tem trenutku še ne vemo.
Govorimo o državni instituciji, ki je svoja pooblastila v razmerju do bank uporabljala za pridobivanje podatkov o računih ljudi, pri katerih pred tem ni zaznala nobenih sumov pranja denarja ali drugih kaznivih dejanj. Govorimo o kršenju vseh dotedanjih praks urada. Govorimo o podatkih z bančnih računov, ki razkrivajo domala vse informacije o imetnikovem življenju – in so kot taki priročni za različne oblike pritiska. Govorimo o "majhnem državnem udaru", kot je dogajanje na uradu že pred časom označil njegov nekdanji direktor Klaudijo Stroligo.
Za vse to početje obstaja beseda: zloraba. Nič dobronamernega ni bilo v tem početju. Ničesar ni bilo, kar bi ga lahko vsaj deloma opravičevalo. Žugelj ni bil preveč zagret preiskovalec, ki bi šel v svojem pravičništvu do samega roba dovoljenega. Ovadbo, ki jo je pred volitvami na hitro spisal po tem, ko je od bank v treh tednih pridobil goro podatkov, je namreč tožilstvo zavrglo.
Preberite še:
Našli smo še enega lastnika medijev, ki so mu brskali za računi
Koliko lovk še ima ta afera?
Šlo je za zavestno hojo čez ta rob. Za vnaprej pripravljen načrt, kako neko državno institucijo operativno in zakonsko spremeniti v mehanizem za uničevanje izbranih tarč. Poslovnih, medijskih in političnih.
To je trenutek, ko so institucije slovenske demokracije na resni preizkušnji. Argument, da v SDS nihče ni vedel, kaj se dogaja na uradu, ne zdrži razumske presoje. Žuglja je imenovala vlada in to na predlog finančnega ministra iz vrst te stranke. Po njegovem prihodu je vodenje sektorja za sumljive transakcije, ključnega informacijskega vozlišča urada, prevzela nekdanja kandidatka SDS na lokalnih volitvah. Službo na uradu je dobilo več ljudi, ki so bili ali člani stranke ali so bili kakorkoli drugače povezani z njenimi ljudmi.
Ključno vprašanje zato je, koliko lovk še ima ta afera. Je bil urad le osamljen primer spornih praks? Kaj so bili kanali dogovarjanja med slovenskimi in srbskimi oblastmi, ki so želele pred volitvami v tej državi obračunati z medijskim mogotcem Draganom Šolakom in opozicijskim politikom Draganom Djilasom?
Izraelske vezi med Vučićem in Janšo
Ne gre namreč pozabiti, da se je lov na oba v Sloveniji začel kmalu po tem, ko so se v Vučićevih medijih pojavili izpiski z domnevnih Djilasovih računov na otoku Mavricij v Indijskem oceanu. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za ponaredek. Po ugotovitvah preiskovalnih novinarjev iz Srbije ga je izdelal in lansiral Tal Hanan, izraelski politični svetovalec, znan po ustvarjanju lažnih novic o tekmecih svojih naročnikov.
Od tu naprej smo v polju špekulacij. Tako Janša kot Vučić imata odlične odnose z izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem. Janša ga je obiskal konec leta 2020 in se v tajnosti sestal tudi s predstavniki izraelskega podjetja, ki je razvilo zloglasni prisluškovalni program Pegasus. Tega je dokazano uporabljala tudi madžarska vlada Viktorja Orbana, še enega Janševega zaveznika.
Janša je za portal N1 namigovanja o dogovorih z Vučićem označil za absurdna. Toda obenem je razkritja Žugljevega početja označil kot "prozoren poizkus preusmerjanja pozornosti od suma kriminala na politično polje". Medtem ko Anže Logar o tem molči, se je zato prej treba vprašati drugače: kaj če je ves cirkus okrog "državljanske vojne", na katero v zadnjih dneh namiguje Janša, v resnici le spuščanje megle zaradi razkritega poizkusa državnega udara na uradu?
Ko v življenju stvari gledamo za nazaj, so pač vedno logične.
