"Želel bi si, da bi bile tako pomembne stvari, kot je spomenik osamosvojitvi, zadeva nekega nacionalnega soglasja." (Lojze Peterle)
Zimzelena tema desnega pola politike je kot Lassie. Ne glede na to, kam politika zaide, se osamosvajanje Slovenije izpod Jugoslavije vedno vrne in glasno bevska. Najnovejši načrt, kako bi vsaj malo zajezili temo vseh tem, ki ne služi ničemur, je postavljanje spomenika osamosvajanju. Ta bi moral stati na Trgu Republike, nekdanjemu Trgu Revolucije v Ljubljani.
Vse države so talke svoje stvaritve. Rusija te dni opeva zmago nad nacizmom, ki jo Kremelj definira kot razlog ruske državnosti. Velika Britanija je v razkošnem slavju kronala novega kralja. Združene države Amerike 4. julija praznujejo sprejetje deklaracije neodvisnosti od britanske krone. V Sloveniji praznujemo 25. junij, saj smo na ta dan tudi mi razglasili neodvisnost izpod Jugoslavije.
Če bi situacijo gledali kaki vesoljčki iz Magrateje, bi skomignili z rameni. "Pa kaj," bi rekli. "Praznujte in to je to, v čem je problem?" Težava v Sloveniji je povsem slovenske narave. Del politike je največji trenutek nacionalne enotnosti ugrabil za svojega in ga uporablja za deljenje ljudi.
Preberite še:
Po letu 1991 ne pljuva Sašo Hribar, ampak Peterle & Co. #kolumna
Malikovanje oseb, ki so ugrabile dogodek
Spomenik samostojnosti, kot ga želita Milan Kučan in Robert Golob, bi bil namenjen praznovanju največjega dosežka slovenskega naroda v moderni zgodovini: ustanovitve samostojne države Slovenije kot mednarodno priznane in spoštovane članice sveta. Spomenik samostojnosti, kot bi ga gradil Lojze Peterle, bi bil namenjen praznovanju zmage točno določenih oseb slovenske politike nad svojimi nasprotniki v slovenski politiki.
Tudi Kučanu in Golob je jasno, da bi bila naša sedanjost brez osamosvojitve leta 1991 kaj klavrna. Milan Kučan je pri dosežku tudi aktivno sodeloval, kar mu marsikdo zameri še sedaj. Toda Lojze Peterle in njegovo Združenje za vrednote Slovenske osamosvojitve (VSO) želijo nekaj drugega, nekaj banalnega in ničvrednega. V resnici želijo nekaj, kar bi praznovalo njihovo zmago nad tistimi, ki jih volivci vedno znova pošljemo v hram demokracije čez cesto od Trga Republike.
To je glavni razlog, zakaj nas večina zavije z očmi in zastoka, čim nekdo omeni pomen osamosvojitve. Vsi vemo, da gre za zgodovinsko ključni dogodek slovenske državnosti. Toda vsi vemo, da omenjanje osamosvajanja bolj redko pomeni praznovanje zgodovinskega dogodka. Večinoma gre za malikovanje nekaterih oseb, ki so dosežek ugrabile za svojega in ga še sedaj zlorabljajo za širjenje lastnih interesov na račun drugih državljanov.
Preberite še:
Kako je naš kapitalizem postal preveč komunističen #kolumna
Bratstvo in enotnost bi nadomestili z Jezusom in Janezom
Prav to je tisto, kar pri spomeniku osamosvojitve najbolj bode v oči. Če dobimo spomenik, ki bo praznoval osamosvojitev Slovenije izpod jugoslovanskega jarma, nam Lojze Peterle in ostali ključni člani VSO (Hojs, Bavčar, Predalič, Janša, Rupel idr.) ne bodo nikoli odpustili. VSO v resnici ne želi praznovati osamosvojitve Slovenije izpod Jugoslavije, saj nekakšna demokratična republika nikoli ni bila njihova najbolj intimna opcija. Ključni člani gibanja želijo spomenik sebi, kjer bi jih prihodnji rodovi častili in opevali njihove zmage nad Jugoslavijo, komunizmom, fašizmom, fevdalizmom, Turki, Avari, Rimljani in dinozavri.
Želja Peterleta in ostalih ključnih članov njegovega društva nikoli ni bila demokratična, pluralistična Slovenija, kjer se sočloveka spoštuje in med sabo sodelujemo, ne. Najintimnejša opcija jim je vedno bila in še vedno je Miloševićev Beograd, kjer bi peterokrako zvezdo zamenjal križ. Bratstvo in enotnost bi nadomestili z Jezusom in Janezom. Udbo bi obdržali, kot je bila, samo ime bi spremenili.
Vse to so razlogi, zakaj je spomenik osamosvajanju žal zgrešen projekt. Res bi bilo dobro, da bi se včasih spomnili, kako je bilo, kdo je bil kdo in kaj se je zgodilo. Lepo bi bilo, če bi nas naš najsvetlejši trenutek v zgodovini navdajal s toplino in upanjem na boljšo prihodnost. Žal je tako, da bodo največji zagovorniki spomenika nad njim najbolj razočarani, saj bo opeval dosežek in ne njih, ki so se k dosežku še pravočasno priključili.
Toda morda takega monstruma niti ne potrebujemo. Pravo obeležje samostojnosti pač ni nek všečno oblikovan kupček brona na skali pred bivšim parkiriščem sredi mesta. Morda bi bilo lepo imeti tudi tak kip, toda samostojnosti in dosežkov, ki sledijo iz njih, zares ne obeležujemo s spomeniki, temveč z dejanji. Največje obeležje samostojnosti v resnici že imamo in želel bi si, da je spoštovanje takega spomenika zadeva nekega nacionalnega soglasja. Ustvarilo se ga je v stavbi čez cesto od Trga republike, je veličastnejše od slehernega kipa ter ne opeva nikogar, le našo državo.
Reče se mu Ustava Republike Slovenije. Žal imajo številni člani VSO z njim težave.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
