Ko ob koncu leta ugotavljamo, kaj so bili najpomembnejši politični dogodki odhajajočega leta 2023, bi zmaga morala pripasti Poljski. Koalicija, ki jo vodi novi premier Donald Tusk, je namreč na jesenskih volitvah po osmih letih z oblasti spravila Jarosława Kaczyńskega in njegovo stranko Zakon in pravičnost. S tem je prekinila preobrazbo Poljske v nekakšno mešanico avtokracije zgodnjega 20. stoletja in teokracije, ki je s spornimi reformami pravosodja, medijev in drugih podsistemov družbe postala črna ovca demokratične Evrope.
V resnici je šlo za las. Donedavna opozicija je dobro vedela, da je bila to zadnja priložnost za vrnitev 40-milijonske države na demokratične tirnice. Izkušnje Madžarske in Turčije namreč kažejo, da je avtokrate praktično nemogoče zamenjati, če so na oblasti tri mandate ali dlje. V tako dolgem času se nova družbena razmerja že dokončno "zabetonirajo". Neodvisni mediji izginejo. Pravosodje poklekne pred korupcijo, zato imajo oblastniki na voljo praktično neomejene vire za nagrajevanje privržencev.
Tusk je vedel, da je prvi korak vrnitve v normalnost "čiščenje" propagandistov desnice v vrhu javne televizije. Ta se je v zadnjih letih spremenila v aparat nekdanje vladajoče stranke. Med volilno kampanjo ji je dala na voljo praktično ves prostor, Tuska pa razglasila za agenta Berlina in Moskve, ki da bo Poljsko preplavil z ilegalnimi prebežniki. Nekaj časa jo je vodil politični strateg, ki se je javno razglasil za "pit bull terierja" Jarosława Kaczyńskega. In še neslavni vrhunec: 15-letni sin enega od politikov nekdanje opozicije si je vzel življenje po tem, ko je javni radio razkril njegovo identiteto pri poročanju o žrtvah spolnih zlorab.
Preberite še:
Večni Vučić, idol naših partijcev
Kakšna je razlika med Poljsko in Slovenijo
Med kampanjo je zato liberalec Tusk smelo napovedal, da bo to vprašanje uredil v 24 urah. In res: takoj po tem, ko je pred dnevi prevzela oblast, je poljska vlada zamenjala nadzornike javne TV, radia in tiskovne agencije. Sledilo je imenovanje novih uprav. Program javne TV je bil za 24 ur celo prekinjen, s spleta je začasno izginil njen spletni portal. Namesto informativnega programa so na javni TV predvajali dokumentarno serijo o drugi svetovni vojni. Ko so politiki iz vrst stranke Zakon in pravičnost in njihovi privrženci skušali okupirati prostore javne TV, so jih od tam odstranili policisti.
Pri tem ste verjetno opazili razliko med Poljsko in kakšno drugo državo, recimo tisto, ki leži sedem ur vožnje južneje. Aprila 2022 je levosredinski blok v Sloveniji na volitvah osvojil prepričljivo parlamentarno večino tudi zaradi dogajanja v javnih medijih. Ljudje so šli glasovat za spremembo oblasti tudi zato, ker niso želeli, da ta še naprej rovari po TV Slovenija. Hoteli so profesionalen javni servis, ne pa političnega navijaštva.
A tudi volilni poraz uničevalcev javnih medijev ni bil dovolj. Pol leta po volitvah, na katerih so ljudje povedali svoje, so morali zaradi zakonodajnih varovalk, v prvi vrsti namenjenih ščitenju javnega zavoda pred političnim vplivom, še enkrat isto storiti tudi na referendumu o RTV. Tudi to samo po sebi ni zadoščalo. Miniti je moralo še pol leta do odločitve ustavnega sodišča, ki je odpravilo začasno zadržanje dela novega zakona o RTV Slovenija.
Preberite še:
Neuradno: NPU ovadil poslanca SDS in župana Velenja
Logična zanka, v katero je ujeta leva sredina
Ko pustimo ob strani vse pravne in druge podrobnosti, so dejstva naslednja. Na Poljskem so vodilne na javni televiziji, ki jih je na položaje imenoval zloglasni nacionalni medijski svet, podaljšana roka stranke Zakon in pravičnost, razrešili praktično v enem dnevu. V Sloveniji, kjer so televizijo prevzeli ljudje na daljincu Trstenjakove, je ta operacija trajala leto dni, ki je zdaj nepovratno izgubljeno pri sanaciji RTV.
Zakaj je šel Tusk nad tamkajšnjo TV z macolo, v Sloveniji pa sta se nova vladajoča politika in civilna družba odločili za daljšo in napornejšo pot? Verjetno tudi zato, ker so se na Poljskem v teh osmih letih dobro naučili, da se za demokracijo ni treba le ves čas boriti, ampak da si jo je včasih tudi treba "vzeti nazaj". Nekateri pomisleki, da nova oblast uporablja podobno brutalne metode kot prejšnja, so hitro utihnili ob spominih na ekscese javne TV in dejstvu, da ima Tusk ob svojem početju domala brezpogojno podporo Bruslja.
V Sloveniji je drugače. Če se pri nas večina vsaj do neke mere strinja v oceni, da je bila zadnja Janševa vlada neposredna grožnja slovenski demokraciji, se poti vedno znova razidejo pri vprašanju, kako od te točke naprej.
Največkrat se končajo pri ugotavljanju, da je vsako čiščenje za "janšizmom" pravzaprav že "janšizem" in zato samo po sebi nesprejemljivo. Pa naj gre za ugotavljanje individualne odgovornosti za ekscese iz obdobja 2020-2022 naprej ali "le" za zamenjave kadrov. Leva sredina v Sloveniji se tako vedno znova ujame v logično zanko. Erozije demokratičnih in drugih standardov pod Janšo se zaveda in jo obsoja. A hkrati ima vedno znova zadržke pred tem, da bi to erozijo v nekaterih podsistemih družbe resneje skušala povrniti v prvotno stanje.
2024: prihajata Trump in skrajna desnica
Lepodušništvo je zelo privlačna pozicija, ker daje človeku občutek lažne načelnosti. Saj veste: v Sloveniji smo najsrečnejši, ko ugotovimo, da so tako ali tako "vsi isti". A s tem si vsi skupaj kot družba kopljemo luknjo. Ekscesi ostajajo nekaznovani. Vse je "uravnoteženo": zlorabe oblasti imajo v očeh javnosti enak status kot neplačilo parkirnine, pa naj gre za javne medije, policijo, urad za preprečevanje pranja denarja in druge institucije. Tudi zato, ker se začetno izhodišče premika vedno bolj navzdol, je Janši pri sesuvanju institucij vsakič znova lažje iti vedno nižje.
Kot država se zato 10, 20 ali več let vrtimo v tem istem krogu, v katerem stvari in pojavov niti ne želimo imenovati s pravimi imeni. Drugje je seveda drugače. "Diktatura Donalda Trumpa je vedno bolj neizbežna. Nehajmo se pretvarjati," je prejšnji mesec opozoril ameriški neokonservativec Robert Kagan v časniku The Washington Post, ki je v 70-tih letih razkril afero Watergate in zaupne dokumente o vojni v Vietnamu. V daljšem zapisu je do potankosti seciral, da "je čas za samoiluzije minil". "Trump bo že prvi dan po morebitni vrnitvi v Belo Hišo postal najmočnejša oseba v zgodovini, ki bo sedela v predsedniški pisarni," je posvaril Kagan.
Preberite še:
SIJ plačal lastniku 100 tisoč evrov za hotel v Dubaju
Ameriške predsedniške volitve. Evropske volitve, na katerih čakajo svojo priložnost stranke skrajne desnice, ki jih financira Kremelj. Trojne deželne volitve v Nemčiji, kjer nič ne kaže na konec fenomena Alternative za Nemčijo. Dve vojni, ki divjata na pragu Evrope; ob eni (Karabah), ki se je že končala z množičnim etničnim čiščenjem. Krah globalizacije, napoved recesije, boj za dušo umetne inteligence in populisti, ki nas bodo strašili zato, da prikrijejo lastne interese in sprege. Ob političnem viharnem letu, ki prihaja, bi se lahko zdelo leto 2016 z Brexitom in Trumpom 1.0 kot le malo večji naliv. Kot uvod v res mračne čase.
2024 bo leto boja za demokracijo. Pa srečno!
