Spopad za IT posle na Onkološkem inštitutu

Na Onkološkem inštitutu imajo že več let kronične težave z informacijskim sistemom. Letos poleti so se odločili za posodobitev aplikacije DORA, ki zagotavlja nemoteno delovanje državnega presejalnega programa za raka dojk, namenjenega zgodnjemu odkrivanju te bolezni. Objavili so javni razpis za njen nakup, uvedbo in 7-letno vzdrževanje. Toda pri tem so očitno skušali iti na roko enemu od svojih največjih dobaviteljev. 

Da bo prišel do milijonskega posla, se je namreč že dolgo pred tem "pohvalil" Aleš Jenčič, direktor in največji lastnik podjetja Interexport, ki velja za enega najbolj premožnih dobaviteljev v zdravstvu. Znan je tudi po 26 metrov dolgi jahti znamke Princess, privezani nekje na Hrvaškem. Še preden so na Onkološkem inštitutu pripravili celotno razpisno dokumentacijo in objavili razpis, je Jenčič v več finančnih poročilih Interexporta svojim partnerjem razkril, da "naj bi prevzeli posodobitev celotne aplikacije DORA". 

Ko so na Onkološkem inštitutu v mesecu juniju končno objavili razpis, je Interexport tudi oddal več kot 1,8 milijona evrov vredno ponudbo. Toda Jenčič je nepričakovano dobil konkurenta. V podjetju Ineor so bili pripravljeni isti posel opraviti za manj kot 900.000 evrov, torej za polovico nižjo ceno. Kljub temu do posla niso prišli. Na Onkološkem inštitutu so jih izločili zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev, celotno javno naročilo pa na koncu zaključili brez izbora. Kot kaže, so pri tem kršili zakonodajo. 

Preberite še:
Kako je Logar reševal posle Janševega golf partnerja

Pogoji pisani na kožo enemu največjih dobaviteljev?

Posodobitev oziroma nadgradnjo aplikacije DORA so na Onkološkem inštitutu napovedovali že leta 2019, ko ga je vodila še Zlata Štiblar Kisić. Projekt je očitno začasno zaustavila epidemija covid-19, nadaljevala pa ga je nova direktorica Andreja Uštar, ki je bila imenovana v času prejšnje vlade. Zadnje štiri mesece zavod začasno vodi Andraž Jakelj.

"Zaradi tehnične zastarelosti trenutne aplikacije DORA, ki omogoča letno vabljenje 140.000 žensk in sočasno slikanje žensk na 22 različnih mamografih po Sloveniji, dvojno odčitovanje slik ter dodatno obravnavo za okvirno 100.000 žensk na leto, presejalni program potrebuje nov informacijski sistem," so navedli na Onkološkem inštitutu. Ocenili so, da bodo v letošnjem letu za investicijo v aplikacijo DORA porabili 300.000 evrov. V resnici so bile ponudbe nekajkrat višje.

Kot je razvidno iz dokumentacije, ni odločala cena, ampak tehnični pogoji. Tako so na Onkološkem inštitutu od potencialnih ponudnikov zahtevali, da imajo najmanj 25 redno zaposlenih. Poleg tega bi morali imeti najmanj trije programerji, en arhitekt in en analitik najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju ponujenih tehnologij. Pri analitiku pa so zahtevali še poseben certifikat CCBA oziroma primerljiv standard, ki mora biti veljaven vsaj pet let od roka za oddajo ponudbe.

Pri Jenčiču, ki je do sedaj z Onkološkim inštitutom ustvaril za pet milijonov evrov poslov in je njegov drugi največji IT dobavitelj, z izpolnjevanjem teh pogojev niso imeli težav. Konec lanskega leta je Interexport zaposloval 66 ljudi, vendar je potrebno poudariti, da deluje tudi na področju prodaje kmetijske mehanizacije, predvsem traktorjev. Koliko jih sodeluje pri razvoju informacijskih rešitev, ni znano. Njihovi programerji in analitiki so imeli očitno tudi vsa potrebna dokazila. Na Onkološkem inštitutu so ponudbo označili kot ustrezno.

Jenčič je sicer v zadnjih osmih letih z Onkološkim inštitutom ustvaril za pet milijonov evrov poslov. Je njegov drugi največji IT dobavitelj, saj po ustvarjenem prometu zaostaja le še za skupino Marand, ki jo je vrsto let obvladoval Andrej Marčič.

Preberite še:
Janša na jahto zdravstvenega dobavitelja peljal tudi družino #foto

Ni certifikata, ni posla

Medtem se je pri ugodnejšem ponudniku, podjetju Ineor, ki je specializirano za razvoj informacijskih rešitev in za razliko od Interexporta praktično ne sodeluje z javnimi naročniki, zalomilo. 

Na Onkološkem inštitutu so se namreč lotili podrobnega preverjanja certifikatov prijavljenih strokovnjakov in ugotovili, da ne ustrezajo razpisnim pogojem. Pri enem od zaposlenih je namreč Ineor predložil certifikat PMP, ki poteče čez slabo leto dni (in ne čez pet let). Pri tem velja opozoriti, da se certifikat CCBA, ki so ga pričakovali na Onkološkem inštitutu, obnavlja na vsaka tri leta in torej niti teoretično ne bi mogel izpolnjevati zahtev. Pri drugem zaposlenem pa so ugotovili, da leta 2015 pridobljeni certifikat IBM ne velja neomejeno, kot so to trdili v Ineorju, ampak da je potekel leta 2019. Takrat ga je namreč IBM prenehal podeljevati omenjene certifikate. Na Onkološkem inštitutu so se za dodatne informacije obrnili celo na družbo IBM.

Kljub temu posla niso mogli podeliti Interexportu, saj je njegova ponudba presegala zagotovljena sredstva. Kolikšna so ta bila, ni znano. Na Onkološkem inštitutu so se posledično odločili, da javnega naročila ne oddajo nikomur. Na to so se v Ineorju pritožili na Državno revizijsko komisijo. Prepričani so bili, da so na Onkološkem inštitutu ravnali nezakonito, saj odločitve o izločitvi njihove ponudbe sploh niso obrazložili. S tem so jim preprečili učinkovito pravno varstvo oziroma izpodbijanje prej omenjene odločitve. Državna revizijska komisija, ki jo vodi Samo Červek, se je z njimi strinjala, pritožbi ugodila in odločitev Onkološkega inštituta razveljavila. 

Slabe izkušnje z dvornim dobaviteljem 

V zadnjih letih so na Onkološkem inštitutu, osrednji zdravstveni ustanovi za zdravljenje rakavih obolenj, odmevale zgodbe o preplačevanju IT storitev, nepravilnostih in slabem delovanju informacijskih sistemov.

Njihov daleč največji dobavitelj je bilo podjetje Marand Andreja Marčiča. To je za Onkološki inštitut med letoma 2003 in 2019 opravilo za skoraj 18 milijonov evrov poslov. Za njihov pregled so najeli strokovnjaka za informatiko Sandija Ogrizka, ki je odkril številne nepravilnosti: 

- da so računi za vzdrževanje vsako leto znašali milijon evrov, a težave v kliničnem informacijskem sistemu niso bile odpravljene,

- da je Marand ves čas diktiral, kako hitro, na kakšen način in za koliko denarja se bo sistem razvijal,

- da je Marand že v testni fazi zaračunaval aplikacije, ki potem niso delovale. V nekaterih primerih te aplikacije sploh niso bile še preizkušene.

- da so imeli računi, ki jih je izstavljalo podjetje, nerazumljive specifikacije,

- da so bile nekatere postavke na teh računih odveč oziroma so se podvajale. 

"Onkološki inštitut je Marandove storitve preplačal za od 10- do 100-krat. V poročilu sem predlagal tudi rešitve. Konec leta 2019 so se namreč morali pogovarjati o novem okvirnem sporazumu z Marandom, saj je prejšnji že potekel. Nato so mi čez noč sodelovanje odpovedali," je pojasnil Sandi Ogrizek.