Pa sta šla, bi zapeli Mi2. Dva ruska ilegalca, Artem Dulcev in Ana Dulceva, ki sta v Sloveniji delovala pod krinko zakonskega para iz Argentine, sta se slabi dve leti po aretaciji v hiši v Črnučah vrnila domov. Tam ju je Vladimir Putin pričakal z vojaškimi častmi in šopkom.
Največja mednarodna izmenjava ujetnikov med Rusijo in Zahodom v tem stoletju je razkrila marsikaj. Zdaj dokončno vemo, da med Kremljem in Belo hišo po obveščevalnih in diplomatskih kanalih ves čas vojne v Ukrajini teče dvosmerna komunikacija. Če dogovor o ujetnikih pomeni tudi prvi korak do prekinitve ognja, nam mesto izmenjave (Ankara) razkriva, da bo pri tem kot posrednik ključen turški voditelj Erdogan.
Tako Washington kot Moskva sta izmenjavo potrebovala zaradi notranjepolitičnih razlogov. Če se je Beli hiši mudilo zaradi prihajajočih volitev, je precej manj jasno, zakaj je Putin vrnitev spremenil v pompozno ceremonijo s prenosom v živo. Je diktator iz Kremlja začutil, da je po tem, ko je v dveh letih in pol v smrt poslal več 100 tisoč svojih ljudi, naenkrat prišel trenutek, ko mora dati vedeti, da "mati Rusija" ne pušča in pozablja svojih ljudi? Se je začel zavedati, da tudi ljudje v Rusiji vedno težje gledajo krste vojakov, ki prihajajo s fronte?
Toda izmenjava ujetnikov je dokončno razgalila še eno dejstvo, ki ga v teh dneh ne omenja nihče: da se je ena najodmevnejših lanskih afer v Sloveniji, ki jo je v parlamentu lansirala nekdanja ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar, zdaj izkazala za laž.
Preberite še:
Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba #komentar
Se spomnite afere z aretacijo vohunov?
Osvežimo si spomin. Konec lanskega oktobra sta Tatjana Bobnar in nekdanji začasni šef policije Boštjan Lindav po poročanju več medijev na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo povedala, da je bila aretacija ruskih vohunov prvotno načrtovana za 28. november 2022. Toda premier Robert Golob naj bi zahteval njeno preložitev, saj da ni želel, da bi novica zasenčila takratno zmago vladne koalicije na treh referendumih. Ruska vohuna naj bi bila prav zato aretirana šele teden dni pozneje, 5. decembra 2022.
Za navedbe, ki bi pomenile grobo politično zlorabo obveščevalnih in represivnih služb, Bobnar in Lindav nista navedla nobenega dokaza. Po poročanju medijev sta se na zaprtem delu seje sklicevala na "njune informacije". Tudi zato je bilo praktično nemogoče preveriti ne le, od kod jima te informacije, ampak kaj sta sploh izjavila.
Obveščevalni viri so te informacije že takrat označevali za popolno neumnost. Direktor Sove jih je pozneje uradno zanikal, kar ponavadi nikoli ne počne. Tudi sicer sta Sova in policija aretacijo izpeljala v tajnosti. Navedbe o preusmerjanju pozornosti so bile nesmiselne že zaradi dejstva, da sporočila za javnost ob aretaciji sploh ni bilo. Prva novica o aretaciji je v slovensko javnost prišla šele konec januarja 2023, torej skoraj dva meseca pozneje.
Preberite še:
Šef Sove postavil Tatjano Bobnar na laž
Zadnji signal za Golobov konec
A duh je takrat hitro ušel iz steklenice. Domnevna Golobova kaprica je bila praktično takoj sprejeta za gotovo dejstvo in to zaradi širših političnih motivov. Razumljena je bila kot zadnji signal delu leve sredine, da se je njegova politična zgodba začela podirati.
Sledila je namreč odhodu Danijela Bešiča Loredana, ki je na okope spravil zdravniški sindikat Fides, razpisni aferi in odstopu Sanje Ajanović Hovnik, odhodu dveh ministrov Svobode, izključitvi ene od poslank in padanju podpore vladajoče stranke v javnomnenjskih anketah. Afera z aretacijo vohunov je izbruhnila v času, ko se je odkrito govorilo o odcepitvi več poslancev Svobode v samostojno skupino, ki bi Goloba že na evropskih volitvah omejila "postavila na realna tla". V tistih dneh je "biznis" linija Svobode že šla nad Dars.
Raženj je bil pripravljen. Vpletanje v Sovo je v medijih kot dejstvo v imenu varnostne stroke komentiral politik Vladimir Prebilič. Goloba so slabile zdrahe na levi sredini. Kot bumerang so se mu vračale njegove stare obljube, od sodniškega "happy enda" naprej, in napovedi reform. Ene, dveh, petih ... In le kako bi lahko nek voditelj leve sredine preživel še obtožbe o usmerjanju dela Sove za lastne politične interese?
Preberite še:
Skrivnost stavbe, kjer je bil štab ruskih vohunov
Kaj se je dogajalo pred aretacijo
A nekaj danes z gotovostjo vemo: Golob nikoli ni zahteval preložitve aretacijo ruskih vohunov. Konec te zgodbe je namreč z izmenjavo ujetnikov odprl vrata tudi do nekaterih, do zdaj strogo zaupnih ali celo tajnih informacij, ki jih v teh dneh na široko objavljajo domači in tuji mediji.
Kaj se je torej v resnici dogajalo pred aretacijo? Drži, ta je bila očitno vsaj enkrat preložena, a na zahtevo (sugestijo?) ene od tujih služb. Cilj je bil namreč Rusa - kot smo lahko prebrali v teh dneh - očitno ujeti na delu. Beri: med poročanjem v Moskvo.
Domnevati gre, da zahodne obveščevalne službe te operacije vsaj v slovenskem delu ne bi mogle izpeljati brez virov na terenu nasprotnika, torej Rusije. Če razmišljamo na glas: le kako bi lahko drugače sploh vedele, kdo sta "argentinska" zakonca in kdaj bi bilo najpametneje iti v akcijo? Da so ključni operativni "inputi" prihajali iz tujine, zaradi česar niso mogli imeti nobene zveze z referendumi v Sloveniji, dokazuje tudi odmevnost te zgodbe v ZDA in drugod. O ključnih zadevah so se na štiri oči dogovarjali voditelji držav.
Zakaj ima Slovenija še vedno problem
Obveščevalnim službam lahko v takšnih operacijah že javna objava informacije o preložitvi aretacije in njenih predvidenih datumih povzroči prenekatero težavo. In tu ima Slovenija še vedno problem.
Seveda je v vsaki demokratični državi sesuvanje političnih nasprotnikov - iz lastnih ali drugih vzgibov - popolnoma legitimna, logična in pričakovana taktika v boju za oblast. A nekatere zgodbe so precej večje od naših zdrah, celo od tistih na levi sredini. Po vsem, kar smo lahko v ameriških in drugih medijih prebrali v zadnjih dneh, lahko zato mirne vesti zapišemo naslednje: afera, ki se je izkazala za popolno izmišljotino, ni ogrozila le operacije same, ampak verjetno tudi kakšno življenje v kateri od vpletenih držav.
In na največjem domačem mogočem odru, v parlamentu, jo je pomagala lansirati oseba, ki trenutno opravlja funkcijo svetovalke predsednice republike za (človekovo) varnost.
