Specializirano državno tožilstvo je v začetku tedna umaknilo prvih devet tožb za povrnitev premoženja nezakonitega izvora.
Gre za tožbe proti:
- predsedniku SDS Janezu Janši,
- nekdanjemu predsedniku prave Intereurope Andreju Lovšinu,
- nekdanjemu direktorju Agencije za komunikacijska omrežja (AKOS) Tomažu Simoniču ...
... in drugim, ki jih je tožilstvo vložilo na podlagi zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Julija je namreč ustavno sodišče razveljavilo 57. člen omenjenega zakona, ki je omogočal, da tožilstvo preveri zakonitost premoženja tistih osumljencev, obtožencev in obsojencev kaznivih dejanj, pri katerih se je (pred)kazenski postopek začel že pred uveljavitvijo zakona, torej pred majem 2012.
To je tožilstvu onemogočilo zaseg premoženja za nazaj, saj za kaj takega nima več pravne podlage. Odločitev ustavnega sodišča je zato za tožilstvo, ki je v prej omenjene postopke vložilo več let dela, pomenila velik udarec.
Zakon, ki ga je rodila kriza
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora je bil sprejet jeseni 2011, v zadnjih izdihljajih vlade Boruta Pahorja.
To je bilo v obdobju med dvema recesijama, ki sta povzročili številne stečaje, skupaj z njimi pa so na površje priplavale številne nepravilnosti iz časa tranzicije. Predlagal ga je Franco Juri, tedanji poslanec stranke Zares.
Juri svaril pred "maščevalno mašino proti tajkunom"
Ena ključnih dilem pri sprejemanju zakona je bila prav ta, ali se lahko zakon uveljavlja za nazaj in če, do kdaj. Juri jo je skušal rešiti na dva načina. Predlagal je:
- da "se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski postopek začel že pred njegovo uveljavitvijo, a le za največ pet let nazaj od uvedbe finančne preiskave";
- da lahko tožilstvo finančno preiskavo uvede tudi v zadevah, ki so se že pred uveljavitvijo zakona končale s pravnomočno sodbo, a le za leto dni nazaj od uvedbe te preiskave.
Vse to je Juri zapisal v 57. člen. Zakaj je predvidel le obdobje petih let? "Ker se finančna preiskava veže na davčni postopek, torej na vsa pravila, ki veljajo za davčne postopke in kjer so dokazi in podatki hranjeni za obdobje petih let," je takrat pojasnjeval Juri.
Pri tem se je skliceval na "načelo sorazmernosti, ki svetuje preudarnost, da ne bi iz tega zakona ustvarili neko mašino, maščevalno mašino proti domnevnim tajkunom".
"Petletni rok je abolicija velikih tatvin"
A razprava v parlamentu je šla svojo pot. Za SDS je bilo obdobje petih letih za nazaj veliko premalo. Janševa stranka je zato na 57. člen vložila amandma, ki je veljavnost zakona za nazaj krepko podaljšala – do 1. januarja 1990.
"Če vi (to obdobje, op. a.) omejite na pet let, potem postavite berlinski zid in rečete, od 100 kriminalcev jih bom ulovil pet, 95 jih bom pa zavestno spustil. Če pa vi za mejo postavite leto 1990, pa kljub dilemam, ki jih imate, da ne bo podatkov, da so zakoni luknjičasti in tako naprej, dopustite /.../ vsaj možnost prijeti ga," je poudarjal poslanec SDS Vinko Gorenak, predsednik državnozborskega odbora za notranjo politiko in pravosodje.
Istega mnenja so bili tudi drugi poslanci SDS. "Petletni rok pomeni abolicijo vseh velikih tatvin do leta 2007 ali 2006. Na to ne morem pristati, jaz osebno že ne. Tudi za tiste stare stvari, ki so se zgodile po letu 1990, bodo veljali enaki standardi, enako zahteven postopek in seveda, če ne bo uspešen, potem bo (preiskovanec, op. a.) ohranil premoženje povsem legalno," je ugotavljal France Cukjati.
Ko volilna kampanja zamegli pravni razum
"Vse te trditve, da za tako daleč nazaj, do 1. januarja 1990, ne bo mogoče več ugotavljati tega premoženja, izvora premoženja so seveda 'lari fari'. Če lahko mi ugotovimo premoženje, ki se vrača z denacionalizacijo za petdeset, šestdeset let nazaj, bomo tudi za dvajset let nazaj ugotovili, kako je nekdo prišel do premoženja," pa je govoril Miro Petek.
Poslanci preostalih strank so sprejeli to igro – tudi zaradi lastnih kratkoročnih koristi. Slaba dva meseca pred izrednimi parlamentarnimi volitvami in novo krizo si pri preganjanju "tranzicijskih tajkunov" nihče ni upal potegniti ročne zavore, čeprav je na mogoče težave pri ustavni presoji veljavnosti za nazaj opozarjala tudi zakonodajno-pravna služba državnega zbora.
Bi zakon v prvotni različici "preživel" ustavno sodišče?
Zakon je bil sprejet z novo različico 57. člena, zaradi katere je sedem let pozneje padel na ustavnem sodišču. Podprlo ga je 71 poslancev, proti pa so glasovali le poslanci Jelinčičeve SNS.
Bi se lahko izteklo drugače? Zagotovo bi imel sam zakon s prvotnim besedilom 57. člena večje možnosti za "preživetje" na ustavnem sodišču. Tudi zaradi zgledov iz tujine.
Na Irskem, ki velja za najuspešnejšo državo pri vračanju nezakonito pridobljenih sredstev, lahko sodišče tožencu odredi, da mora natančno navesti premoženje, prihodke in njihove vire za deset let nazaj. To je enkrat več, kot je predvidela prvotna različica slovenskega zakona.
Na Norveškem lahko oblasti odredijo razširjen odvzem premoženja, ki ga je toženec pridobil vsaj pet let pred storitvijo kaznivega dejanja. Enako tudi na Finskem.
"Demoralizirajoče" odločanje ustavnega sodišča
Tudi pri vprašanju retroaktivnosti, ključnem razlogu za padec zakona na ustavnem sodišču, bi bilo zaradi upoštevane sorazmernosti pri roku veljavnosti za nazaj morda lahko drugače.
Ministrstvo za pravosodje je namreč že leta 2011, ko ga je vodil Aleš Zalar, opozorilo, da je "retroaktivna uporaba zakonov o (razširjenem) odvzemu premoženja nezakonitega izvora eden od mednarodnih standardov". Po njihovem mnenju ne gre za kazenski ali kaznovalen postopek, ampak za "civilno posledico dejstva, da je storilec ali drugi upravičenec pridobil premoženje z nezakonitim dejanjem".
Višja sodnica Vesna Bergant Rakočević pa je v zadnji številki revije Pravna praksa spomnila na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v podobni zadevi v Gruziji zavrnilo očitane kršitve človekovih pravic na področju pravice do lastnine, domneve nedolžnosti in prepovedi retroaktivnosti.
Dejstvo, da slovensko ustavno sodišče te sodbe ob zadnjem odločanju ni omenjalo, je označila za "ne le nenavadno, ampak kar demoralizirajoče".
Bi v SDS glasovali drugače, če bi vedeli?
Domnevamo lahko, da bi tudi poslanci SDS leta 2011 glasovali drugače, če bi vedeli, da bo dal nov zakon tožilstvu pravno podlago za finančno preiskavo proti predsedniku njihove stranke.
Uvedlo jo je septembra 2013, kmalu po nepravnomočni obsodbi na prvi stopnji v zadevi Patria. Za to se je odločilo na podlagi pisne pobude ter ugotovitev avstrijskega urada za preprečevanje pranja denarja in Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki jo je takrat še vodil Goran Klemenčič.
Že kmalu zatem so v SDS spremenili mnenje o smiselnosti in ustavnosti tega zakona. Vinko Gorenak je v lanski razpravi ob vloženi interpelaciji proti Klemenčiču, ki je bil v prejšnji vladi minister za pravosodje, temu očital, da je bil zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora "ena od rožic, ki jo je sadil".
Sam Janša je ves čas javno govoril o neustavnosti zakona. Decembra lani 2017 je okrožno sodišče prekinilo sojenje za odvzem premoženja in zakon poslalo v ustavno presojo.
Tožilstvo ne izključuje možnosti za umik dodatnih tožb ali pritožb
Vodja civilno finančnega oddelka specializiranega državnega tožilstva Barbara Lipovšek je danes pojasnila, da so umaknili devet tožb in eno pritožbo. Ne izključuje možnosti, da bi lahko tožilci predlagali umik še kakšne tožbe ali pritožbe. Od 24 do zdaj vloženih tožb jih je šest pravnomočnih, ena delno pravnomočna, za deset zadev pa so v zadnjih dneh predlagali umik.Kot je povedala, za zdaj še ne morejo dokončno oceniti, koliko zadev po zakonu o odvzemu premoženja se bo nadaljevalo. Opravili so evalvacijo vseh zadev po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, tiste, v katerih so bili opravljeni umiki tožb, pa so zadeve, pri katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno pred 29. novembrom 2011.
Lipovškova je pojasnila, da se morajo o njihovih predlogih za umik tožb zdaj izjasniti nasprotne stranke, torej toženi. Potrdila je, da bo specializirano tožilstvo zaradi tega imelo dodatne stroške, saj tista stranka, ki umakne tožbo, nosi vse stroške postopka. (STA)
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
