Na zahodni obali hrvaškega otoka Brač, slabih 30 kilometrov zračne linije od Splita, leži vas Milna. Tik ob njej se nahaja plaža Duboka, nad katero se nahaja dobrih pet hektarjev veliko posestvo z luksuzno vilo in nasadi oljk. To ne ponuja le razgleda na bližnji otok Hvar, ampak morda tudi vpogled v marsikatero skrivnost slovenske tranzicije.
Lastnik posestva je namreč Boris Zakrajšek, v devetdesetih letih član uprave Nove Ljubljanske banke (NLB), ki je pozneje prevzel vodenje frankfurtske LHB. Gre za enega od nekoč najbolj znanih slovenskih bančnikov, ki je bil neločljivo povezan z nekdanjim SCT pokojnega Ivana Zidarja, Istrabenzom Igorja Bavčarja in drugimi domačimi kapitalskimi omrežji. Z vrha LHB je moral oditi leta 2008 – po tem, ko je bila frankurtska banka največji krivec za takrat astronomsko, 82-milijonsko izgubo Skupine NLB. Zaradi slabih posojil je LHB nekaj let pozneje končala v likvidaciji.
Da je Zakrajšek lastnik posestva na Braču, je postalo jasno letos spomladi, ko je sedež svojega hrvaškega podjetja Casa Rustica iz Splita preselil v Milno. Toda naše preverjanje je pokazalo, da je posestvo kupil že julija 2011, kmalu po odhodu z vrha LHB. Prodal mu ga je Ivo Markusović, nekdanji član uprave hrvaške državne družbe ACI, proti kateremu je bila leto dni pozneje vložena obtožnica zaradi črne gradnje. Zakrajšek je kupnino za posestvo na Braču plačal jeseni istega leta. Nanj nikoli ni vpisal hipoteke. Še pred tem je v Sloveniji zaprl svoje edino podjetje Borsafin, ki se je ukvarjalo s trgovanjem z vrednostnimi papirji.
Preberite še:
Varuh tranzicijskega svetega grala, ki je izgubil spomin
Kdo je Boris Zakrajšek
Zakrajškova bančna kariera je neločljivo povezana s Francetom Arharjem, prvim guvernerjem Banke Slovenije in njegovim sošolcem z ljubljanske pravne fakultete. Do leta 1993 je Zakrajšek vodil tovarno Stol iz Kamnika, nato pa ga je Arhar pripeljal v tedanjo Ljubljansko banko (LB). Njeno sanacijo je vodil Marko Voljč, pred tem kandidat za mandatarja slovenske vlade in pozneje tesen Zakrajškov zaveznik v svetu domačega bančništva.
Leta 1997 je Zakrajšek dobil nov mandat v upravi NLB – in to kljub nasprotovanju takratnega podpredsednika vlade Marjana Podobnika in generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča. "Zakrajšek je odrezav, pogosto vleče enostranske poteze, ne obdaja se z lažno skromnostjo, rad se vozi s hitrimi avtomobili, nosi drage obleke in ima rad določene nepremičnine, vendar pa hkrati izžareva tudi veliko človeške topline," je leta 2003 o Zakrajšku govoril Voljč. Slednjega je istega leta s položaja prvega moža NLB odnesla afera Sigma, poimenovana po drago kupljenem informacijskemu sistemu banke, ki se je izkazal za polom.
Ko je vodenje NLB prevzel Marjan Kramar, nekdanji vodja kabineta Janeza Drnovška, je postalo jasno, da bo moral oditi tudi Zakrajšek. Prevzel je vodenje LHB, ustanovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v njenem nadzornem svetu sedel tudi Stane Dolanc, dolgoletni zaupnik Josipa Broza Tita. Uradni namen obstoja LHB je bilo servisiranje nemških podružnic velikih jugoslovanskih podjetij. Toda dejstvo, da ima sedež v Nemčiji, ji je omogočalo izpeljavo različnih finančno-obveščevalnih operacij. Pozneje med drugim tudi nakupov orožja za mlado slovensko državo.
V Zakrajškovem času je LHB postala velik mlinski kamen okrog vratu NLB. Financirala je namreč domače menedžerske odkupe in različne finančne operacije spornih poslovnežev z Balkana.
Preberite še:
Vsi junaki naše tranzicije #kolumna
Prijatelji s Hrvaške
V letih na čelu LHB si je Zakrajšek nabral veliko prijateljev na Hrvaškem in to na obeh političnih polih. Izbranim hrvaškim vplivnežem, med drugim tudi pokojnemu Slavenu Letici, nekdanjemu svetovalcu pokojnega predsednika Franja Tuđmana, naj bi pomagal do deviz iz "zaklenjene" Ljubljanske banke. Leta 2007, v času prve vlade Janeza Janše, pa je upravni odbor LHB, ki ga je vodil Zakrajšek, odobril 3,25 milijona evrov posojila podjetju v lasti brata Zorana Milanovića, poznejšega predsednika hrvaške vlade in aktualnega predsednika države, ne da bi ugotavljali njegovo boniteto.
Frankfurtska banka denarja, ki ga je podjetje Milanovićevega brata porabilo za nakup zemljišča v Dubrovniku, nikoli ni dobila nazaj. Terjatev je novembra 2012 prevzela NLB. Le štiri mesece pozneje je Janša z Milanovićem v Mokricah podpisal sporazum, s katerim bi morali državi dokončno rešiti vprašanje deviznih vlog hrvaških varčevalcev nekdanje LB. To se nikoli ni zgodilo.
Medtem je Zakrajšek kopičil vpliv in funkcije. Bil je predsednik nadzornega sveta Zidarjevega SCT, ki je v Zakrajškovem obdobju postal tudi solastnik LHB. Domačim "tajkunom" je pomagal pri kopičenju delnic in menedžerskih odkupih. Leta 2006 je recimo LHB podjetju v lasti Janka Zakeršnika, nekdanjega lastnika Prevent Globala, v šestih dneh odobril 30 milijonov evrov posojila. V stečaju je pozneje končala serija slovenskih komitentov LHB, največje nasedle naložbe pa je banka imela na Balkanu.
Preberite še:
Odšel je gradbeni baron, ki je vedel vse o vseh
Eden najbogatejših domačih bankirjev
Končna bilanca Zakrajškove dobe v LHB je porazna. Ko so v Frankfurt pogosteje začeli prihajati revizorji in inšpektorji Banke Slovenije, so v Ljubljano pošiljali poročila, ki so ponujala prvo sliko o globini luknje v bilancah banke. Tudi nemški regulator Bafin je ugotavljal številne pomanjkljivosti. Še leta 2012, tik preden je LHB vrnila bančno licenco, je morala NLB v kapital frankfurtske banke vložiti 141 milijonov evrov. Istega leta je od LHB odkupila za dobrih 173 milijonov evrov bruto terjatev, pri katerih je oblikovala popravke vrednosti v višini skoraj 62 milijonov evrov.
Ko je bil Zakrajšek leta 2017 zaslišan pred parlamentarno preiskovalno komisijo o zlorabah v bančnem sistemu, se podrobnosti teh poslov bolj ali manj ni spomnil. Že takrat pa je veljal za enega najbogatejših slovenskih bankirjev.
Medtem ko je v redkih intervjujih razlagal, da "je lastnina tudi veliko breme" in da "blišč ali sijaj posameznikov na tujem zanj nista posebej vabljiva", si je ob koncu službovanja v NLB na skoraj 1.800 kvadratnih metrov veliki parceli na Blokah zgradil zimski dvorec z lovskim salonom in konjušnico. Je tudi lastnik stanovanja v Portorožu. Že v času, ko je bil v NLB, ni manjkalo zgodb o njegovi ljubezni do razkošja in statusnih simbolov. Ob neki priložnosti se je v Ljubljano pripeljal z zlatim mercedesom. V Nemčiji pa je prebival v več kot milijon evrov vrednem stanovanju, v katerega naj bi banka LHB vgradila tudi jacuzzi.
