V začetku januarja je v Ljubljani padel dolgo pričakovani rekord. Ne v temperaturah zraka, ampak v cenah nepremičnin. Kupec je namreč za stanovanje v novem luksuznem objektu v središču Ljubljane plačal 2,5 milijona evrov. Za en (!) kvadratni meter je odštel 10.000 evrov. To je več kot sedem povprečnih slovenskih neto plač. S tem je padla nova magična meja na pregretem nepremičninskem trgu v prestolnici, kjer lahko vedno večji del njenih prebivalcev o kakršnih koli nakupih le še sanja.
"Ljudje imajo ogromno denarja," se običajno glasi odgovor poznavalcev nepremičninskega trga na vprašanje, kdo so ljudje, ki lahko za stanovanje plačajo milijon, dva ali več. Mnogim od njih ni treba niti obiskati banke. Nepremičninarji znajo povedati, da se vsaj polovica dražjih stanovanj kupi brez posojil.
Kdo jih torej kupuje? Po njihovih opažanjih so od leta 2020 naprej izstopale tri kategorije "ljudi z denarjem". Prvi so zdravniki, ki so med epidemijo dobivali visoke covid dodatke. Drugi so novopečeni kripto bogataši. Pri teh se vedno znova spomnim na dve ali tri leta staro zgodbo o mlajšem fantu v trenirki in umazanih "adidaskah", ki je na neko nepremičninsko agencijo prinesel športno torbo, polno denarja. Tretji so ljudje, ki so podedovali večje premoženje.
Nekateri bi k temu dodali še slovenski "novi denar". Gre za skupino podjetnikov, pretežno mlajših let, ki so daleč od oči javnosti in medijev relativno hitro uspeli z lastnim poslom – v IT panogi, s kakšno inovacijo ali zastopstvom. "Celo korono so vsi poslovali z gotovino zato, da so lahko dobili pomoč. Zdaj pa to gotovino porabljajo," me je domači nepremičninar opozoril še na eno prakso, razširjeno med epidemijo. Med ostalimi kupci najdemo še odvetnike in zdravstvene dobavitelje, pa kakšnega odkupovalca terjatev in tujega državljana.
Je to res – to? Ali te razlage, ki za zdaj še nimajo podpore v resnejših raziskavah, res v celoti pojasnijo prilive desetin milijonov evrov denarja na domači trg nepremičnin? Ali pa še kaj oziroma kdo manjka? Recimo tisti srečneži, ki jim je sekira v med padla v zlati "tajkunski" eri domače tranzicije, zdaj pa so se odločili uživati sadove svojega trdega dela.
Dežela brez zgodovinskega spomina
Pred dnevi smo razkrili, da je novega lastnika dobila prestižna nedokončana vila z bazenom nad Malečnikom, naseljem v bližini Maribora. Kupil jo je Borut Petek, uradno nekdanji tajnik in sekretar v dveh premierskih kabinetih Janeza Janše. Dejansko je v obdobju 2005-2008, manj izrazito pa leta 2012, veljal za alfo in omego kadrovskih odločitev v državnem gospodarstvu.
Več kot desetletje je imel Petek "rdeči telefon" do svojega političnega guruja in odličnega mentorja, ki ga je pri rosnih 21 letih potisnil v svet podmiznih dogovorov. Dejstvo, da je več let med direktorji veljal za glasnika "biča božjega", je uspešno izkoristil tudi za navezovanje stikov v levem kapitalskem miljeju. Bil je – kot bi rekli Američani – zgodba o uspehu. In je še.
Preberite še:
Kaos na civilni zaščiti: zato so razrešili direktorja
Petek ima namreč srečo, da se v Sloveniji, tej deželi brez zgodovinskega spomina, ponavadi na genezo takšnih uspešnih zgodb hitro pozabi. Pidovski tajkuni so po 20 letih, v katerih so privatizirano premoženje uspešno prenesli v tujino, danes meceni umetnosti in športa. Njihovi varovanci vodijo volilne štabe. Lobisti za infrastrukturne projekte so stroka. Privilegirani državni dobavitelji, česarkoli že, so ugledni podjetniki.
Tu nekje, v tej narativi kolektivne pozabe, Borut Petek ni več nekdanji strah in trepet državnih direktorjev. Nikoli se ni s Hildo Tovšak srečal na avtocestnem postajališču Lopata, "Znašel se je na napačnem mestu ob napačnem času," ga je takrat branila odvetnica, četudi je Hilda Tovšak po sestanku s Petkom podrejenemu evforično sporočila, da je na razpisu za letališki stolp "eliminirala vse, SCT, Primorje, vse". V deželi amnezije Boruta Petka nekdanji šef Nove KBM nikoli ni v strahu domala dnevno obveščal o vsem, kar počne.
"Ljudje imajo ogromno denarja"
Ne, 15 let pozneje je Borut Petek "le" še ugledni svetovalec tujih podjetij in akademik, ki bojda mreži podjetnike in vlagatelje, svetuje pri investicijah, "išče priložnosti" – in vsake toliko časa v Sloveniji kupi elitno nepremičnino. Projekt nad Malečnikom, ki ga je nekoč financirala takrat še državna Nova KBM, ga bo skupaj stal vsaj milijon evrov. Nanj je za zdaj vpisana pol milijona evrov vredna hipoteka.
Kaj pa ostali junaki zlate "tajkunske" dobe? Nikoli ne bomo izvedeli, komu vse od njih je daleč od oči javnosti uspelo doseči finančno stabilnost, na katero lahko navadni smrtniki gledajo z občudovanjem, in hkrati še celovit osebno-poslovni "rebranding". Nihče nikoli ne bo ugotovil, koliko ljudi, ki so pred desetimi in več leti tako ali drugače odločali o privatizacijah, poslih, delniških parkiriščih in stotinah delovnih mest, ima danes v lasti milijon evrov ali več vredna stanovanja.
Morda je pametneje gledati samo naprej. En krog se je že zdavnaj sklenil, drugi še ne. Koliko junakov iz epidemijskih in drugih poslov iz nove dobe 2020-22 bo torej čez nekaj let na nepremičninsko agencijo prineslo svojo športno torbo – kot tisti kripto fant z umazanimi "adidaskami"?
Preberite še:
Kuštrinovi prvoborci delajo pri zasebnikih
"Ljudje imajo ogromno denarja," razlagajo nam, ki ne razumemo ničesar. Ne razumemo, kako se lahko v državi, ki bojda velja za eno najbolj egalitarnih na svetu in izrazito neprijaznih do najbogatejših, v zidove stekajo tolikšne količine denarja. Ne razumemo, zakaj ljudi, ki stanovanja kupujejo le zato, ker nimajo kam z denarjem, nihče ne upa obdavčiti. Ne razumemo, zakaj v Sloveniji, kjer radi reguliramo vsako podrobnost naših življenj, še od osamosvojitve praktično nimamo stanovanjske politike.
Še najbolje razumemo, da smo se – kot bi rekla tista odvetnica – ob napačnem času znašli na napačnem mestu.
