Najožji sodelavci ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška so med prvim valom epidemije favorizirali peščico izbranih dobaviteljev zaščitne opreme. Tem so pomagali do posla v času, ko je država prezrla ali zavrnila številne ponudbe za dobavo, ki so jih poslala podjetja ali posamezniki brez politične zaslombe.
Na kakšen način in komu, je zdaj deloma razkrila preiskava Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Ugotovila je, da je takratni Počivalškov državni sekretar Aleš Cantarutti, danes generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), pri poslih z opremo prekoračil svoje pristojnosti in kršil zakon o državni upravi. Pri tem je šlo za kršitev integritete, ki jo zakonodaja opredeljuje kot pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.
S čim je Cantarutti kršil zakon? Iz ugotovitev KPK izhaja, da je imel eno od ključnih vlog pri tlakovanju poti podjetja Hmezad TMT do enega od največjih državnih poslov z zaščitno opremo. Do zdaj je bilo znano, da je državni zavod za blagovne rezerve to podjetje izbral po številnih pritiskih z ministrstva za gospodarstvo. Toda kot je ugotovila KPK, so šli na ministrstvu še dlje: Cantarutti se je namreč podpisal pod tri vladne dokumente, ki so podjetju Hmezad TMT v primerjavi z drugimi omogočili privilegiran položaj pri poslih doma in v tujini. Vse to kljub temu, da se pred tem nikoli ni ukvarjalo z dobavo zaščitne opreme.
Preberite še:
Dosje: afera maske
Zaščitne maske iz davčne oaze
Podjetje Hmezad TMT, ki je v lasti Miloša in Domna Prešerna, je pogodbo o dobavi 22 milijonov zaščitnih mask z zavodom podpisalo 3. aprila lani. Kot smo razkrili, se je le nekaj dni pred tem na zavod obrnila Andreja Potočnik, nekdanja poslanka SMC in članica Počivalškove projektne skupine za nabavo opreme. Razložila je, da želi Hmezad TMT dobaviti večjo količino mask, ki niso uporabne za zdravstveno osebje. Gre za navadne obrazne maske, ki jih je mogoče najti na policah vseh trgovin.
Takoj zatem je podjetje dobilo posel. Računsko sodišče je pozneje ugotovilo, da ga Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova) za razliko od skoraj vseh ostalih ponudnikov ni varnostno preverila.
Po pogodbi je cena za dobavo celotne pošiljke mask znašala 12,3 milijona evrov ali 56 centov na masko. Iz Hmezada TMT so zavod obvestili, da mask ne bodo kupili od proizvajalcev na Kitajskem, ampak v Švici. K pogodbeni dokumentaciji je podjetje predložilo potrdilo o naročilu 22 milijonov mask pri družbi Alasca Consulting, ki je registrirana v švicarski davčni oazi Zug, ukvarja pa se s poslovnim svetovanjem. Cena: 50 centov za kos, skupaj torej 11 milijonov evrov za celotno pošiljko mask.
To bi pomenilo, da bi Hmezad TMT v poslu ustvaril več kot 1,3 milijona evrov dobička ali šest centov na posamezno masko. Toda kmalu zatem se je zapletlo. Ker so Švicarji zahtevali celotno plačilo vnaprej, obljubljenih mask ni bilo v Slovenijo. Ker so na ministrstvu vedeli, da podjetju Hmezad TMT ne bo uspelo dobaviti mask, četudi so mu podaljšali rok, bi moral zavod pogodbo prekiniti. To je običajno storilo v vseh takšnih primerih, a v tem ne.
Kaj vse je Hmezad TMT dobil od Cantaruttija
Ravno nasprotno, v reševanje posla se je vključil Cantarutti. Kot je ugotovila KPK, je takratni Počivalškov državni sekretar že 3. aprila, torej na dan podpisa pogodbe s Hmezad TMT, izdal pismo o nameri, v katerem je poudaril:
- da podjetje poslovne dejavnosti izvaja v imenu Republike Slovenije in
- da je dobava naročilo za slovensko vlado, zato naj zadevo obravnavajo kot nujno.
S tem dokumentom je Cantarutti podjetje, ki se pred nikoli ni ukvarjalo z dobavo opreme, povzdignil v položaj privilegiranega državnega dobavitelja. Zakaj je prav podjetje Hmezad TMT dobilo to ugodnost, ni znano. Sploh, ker je očitno že ob podpisu pogodbe vedelo, da bo imelo težave z dobavo mask iz Švice.
Zakaj? Kot že omenjeno, je podjetje Hmezad TMT v pogodbeni dokumentaciji kot dobavitelja mask navedlo švicarsko družbo Alasca Consulting. Toda Cantarutti je v pismu o nameri, ki nosi datum podpisa pogodbe, kot Hmezadovega partnerja navedel drugo švicarsko družbo (Liquinox). Njen takratni lastnik je bil nizozemski državljan Guus Franke iz investicijske družbe Axiom Partners. Maske naj bi kupila v Severni Makedoniji, pri tamkajšnjem podjetju IPG.
A to še ni bilo vse. Tri dni pozneje, 6. aprila, je Cantarutti izdal še pismo podpore, s katerim je podjetje Hmezad TMT v tujini dokazovalo, da izvaja poslovne dejavnosti v imenu slovenske države. S tem je Cantarutti presegel svoje pristojnosti, saj bi lahko po ugotovitvah KPK takšno pismo izdal le zavod za blagovne rezerve kot naročnik opreme. Isti dan je Cantarutti podjetju izdal še potrdilo, da je registrirano za uvoz medicinskih pripomočkov, za kar prav tako ni imel pristojnosti, saj bi lahko to storil le nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH).
Državni milijoni za neuporabne maske
Tudi poznejše dogajanje potrjuje, da je bil Hmezad TMT eden od najbolj privilegiranih dobaviteljev zaščitne opreme. Do 22. aprila lani je namreč podjetju uspelo dobaviti le dva milijona mask. Po tistem se je zapletlo s certifikati. Na zavodu so ugotovili, da jih pri nekaterih pošiljkah mask sploh ni bilo, pri drugih ni bilo mogoče preveriti njihove veljavnosti v spletnih iskalnikih izdajateljev. V poročilih o testiranju mask so bili navedeni drugi proizvajalci kot na embalaži, drugje so bili navedeni napačni standardi. Naknadno so na zavodu ugotovili še, da že dobavljena dva milijona mask nimata ustreznih certifikatov in embalaže.
Preberite še:
Z milijoni smo reševali dobavitelje neustreznih mask
Zaradi težav s certifikati so Hmezadove maske za več kot mesec dni obtičale na carini. Čeprav podjetje tudi v novem podaljšanem roku ni dobavilo mask, vlada Janeza Janše pa je epidemijo preklicala, se je novi prvi mož zavoda Tomi Rumpf odločil, da ne bo odpovedal pogodbe s podjetjem Hmezad TMT, ampak ga bo rešil iz hude zagate. Podpisal je aneks k pogodbi in mu dovolil dobavo mask do konca maja. Hkrati so iz pogodbe črtali pogoj, da morajo imeti maske certifikat. S Prešernom sta se dogovorila tudi za znižanje pogodbene cene, s 56 na 52 centov.
Toda s tem je dejansko prišlo do več kot osem milijonov evrov visokega oškodovanja državnega proračuna. Zaradi velike ponudbe in manjšega povpraševanja je bilo namreč že tedaj mogoče iste maske na Kitajskem kupiti za vsega 10 centov. Skladišča blagovnih rezerv so se tako napolnila s predragimi maskami, ki že med drugim valom epidemije niso bile uporabne v zdravstvu.
Cantarutti: Nikoli nisem imel stika s Hmezadom
"Komisija pri oblikovanju svojih ugotovitev ni upoštevala objektivnih okoliščin tistega časa. Podobne dopise sem podpisal tudi za še nekaj podjetij, ki so si prizadevali podobno. Nikoli se nisem srečal ali imel neposrednega stika z navedenim podjetjem in veliko večino ostalih podjetij, prepričan pa sem, da je večina v prizadevanjih za dobavo zaščitne opreme delovala iskreno in po najboljših močeh," se je včeraj v izjavi za javnost odzval Aleš Cantarutti.
