Vlada Roberta Goloba je s četrtkovim razdrtjem dogovora o nakupu 45 oklepnikov boxer dokončno zaustavila tudi načrte, po katerih bi končna cena vzpostavitve dveh bataljonskih bojnih skupin znašala dve milijarde evrov.
Ta številka do zdaj ni bila znana javnosti. O njej ni govora v nobenem od strateških, investicijskih ali drugih dokumentov, ki sta jih v zadnjih letih sprejela ministrstvo za obrambo in Slovenska vojska. Dejstvo, da bo njun paradni projekt do leta 2030 stal dve milijardi evrov, razkriva šele poročilo ministrstva o interni reviziji posla z oklepniki. Vlada ga je obravnavala v četrtek, v prihodnjih tednih pa bo to storil tudi državni zbor.
Gre za nov dokaz, da so na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski projekt vzpostavitve dveh bataljonskih skupin, ki temelji na nakupu oklepnikov nemškega proizvajalca Rheinmetall, več let vodili po domače. Zanj niso imeli ustreznih podlag v strateških dokumentih. Državi je že pred štirimi leti začelo groziti, da bi ga lahko preplačala za več sto milijonov evrov. Z rastjo končne cene, skritimi stroški, naknadnim prilagajanjem odločitev in dogajanjem na terenu, ki je prehitevalo strateške dokumente, tako spominja na projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6), eno največjih afer v zgodovini samostojne Slovenije, ki zdaj dobiva epilog na sodišču.
Preberite še:
Skriti stroški Toninove pogodbe za oklepnike: 100 milijonov evrov
Kaj so odkrili revizorji
Končni cilj projekta sta dve novi bojni formaciji Slovenske vojske:
- srednja bataljonska bojna skupina, ki bi po dosedanjih načrtih stala 1,2 milijarde evrov, in
- srednji izvidniški bataljon. Koliko bo stal, v letu dni od odločitve ministrstva, da ga vzpostavi, ni bilo javno znano. Revizorji ministrstva so zdaj razkrili, da so ti stroški ocenjeni na 800 milijonov evrov.
Obe bataljonski skupini bi torej skupaj stali dve milijardi evrov. To je skoraj petina vseh proračunskih prihodkov, ki jih država načrtuje za letos.
Glavnina tega denarja bi šla za oklepnike boxer. Prvih 45 bi bilo zgolj začetek. Po dosedanjih načrtih je želelo ministrstvo nabaviti 136 teh vozil, četudi bi jih bilo po kriterijih zveze Nato za popolnitev obeh bojnih skupin dovolj že 90. Po pogodbi, ki jo je Golobova vlada razdrla, bi država za prvih 45 vozil plačala 343 milijonov evrov (z DDV), torej 7,6 milijona evrov za eno vozilo. Pozor: gre za trenutno ceno, ki se lahko ob podražitvah materialov še zviša. Če bi ostala nespremenjena, bi država za vse oklepnike plačala več kot milijardo evrov.
To je 360 milijonov evrov več od zadnje uradne cene teh vozil iz investicijskih dokumentov. Enak razkorak med cenami v dokumentih in pozneje v praksi se je dogajal pri TEŠ6, saj investicijski dokumenti že od začetka niso uspeli dohajati rastoče cene investicije. Ta se je s prvotno predvidenih 600 milijonov evrov v nekaj letih povzpela na skoraj poldrugo milijardo.
Preberite še:
Orožarski TEŠ6: kaj so nam zamolčali pri oklepnikih
Vse podobnosti s TEŠ6
A podobnosti je še precej več. Ob razdrtju pogodbe za oklepnike je Matej Tonin poudarjal, da bo to Slovenijo stalo 70 milijonov evrov (z DDV). Tega stroška ne bi bilo, če sam tik pred odhodom z oblasti ne bi podpisal pogodbe.
Na enak način so vlade v podrejen položaj potiskali tudi snovalci TEŠ6. Ves čas so jih prepričevali, da "se projekta ne da več ustaviti", saj da bi to stalo preveč denarja – ne glede na to, da bi bila investicija preplačana za več sto milijonov evrov. Leta 2010, ko so se v vladi lomila kopja glede projekta, so v HSE naročili študijo, iz katere je bilo razvidno, da bi zaustavitev projekta TEŠ6 stala skoraj dve milijardi evrov.
Tudi ostali argumenti zagovornikov TEŠ6 so bili zelo podobni kot zdaj pri oklepnikih: da gre za najsodobnejšo tehnologijo; da projekt podpira domala vsa stroka; da bo Slovenija v primeru odpovedi izpadla slabo v očeh tujih držav ... Enako kot pri TEŠ6 je imel načrtovani posel z oklepniki številne skrite stroške. Med njimi najbolj izstopa 12 milijonov evrov, ki bi jih ministrstvo plačalo za "prilagoditve vozil specifičnim zahtevam Slovenske vojske", in več kot sedem milijonov evrov za "sorazmerne deleže stroškov razvoja". Ta denar bodo prejele Nemčija, Nizozemska, Litva in druge države.
V obeh zgodbah se njuni snovalci nikoli niso pretirano trudili, da bi preverili alternativne možnosti in pridobili konkurenčne ponudbe. Revizija je tako potrdila, da so Nemci postali prvi favoriti za posel z oklepniki, ko so na ministrstvu v strateških dokumentih določili želeno vrsto balistične in minske zaščite vozil. Na zelo podoben način, s prilaganjem tehnoloških parametrov opreme na razpisu, so šli snovalci TEŠ6 na roke Alstomu.
Tudi zato očitno nikoli ni bilo najmanjše možnosti, da bi Slovenija vsaj del oklepnikov skušala nabaviti drugje. Februarja lani je sicer minister Tonin s sklepom odredil, naj ministrstvo na Poljskem preveri, ali in kakšne so možnosti nadgradnje oklepnikov patria, ki so že v sestavi Slovenske vojske. Toda revizija je zdaj ugotovila, da uslužbenci ministrstva tega nikoli niso storili.
Preberite še:
Toninov nakup oklepnikov vse bolj spominja na Patrio
Zakaj Šarec ni Lahovnik
Med oklepniki in projektom TEŠ6 obstaja tudi pomembna razlika – in sicer v ravnanju obeh resornih ministrov. Z oklepniki so se v petih letih ukvarjali štirje obrambni ministri. Junija je že podpisano pogodbo "podedoval" Marjan Šarec. Takrat "le" 700 milijonov evrov vredna pogodba s francoskim Alstomom o dobavi tehnološke opreme za TEŠ6 pa je jeseni 2009 prišla na mizo tedanjega ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika.
Šarčeva ekipa je takoj po prihodu na ministrstvo naročila revizijo pogodbe. Ko je na mizo dobila poročilo, je sprejela odločitev, da vladi predlaga razdrtje. V sporočilu za javnost je ministrstvo zapisalo, da "lahko z optimizacijo, zmanjšanjem nabave predvidenega števila vozil, izborom morebitnega cenejšega ponudnika in nadgradnjo obstoječih bojnih vozil prihranimo vsaj 400 milijonov evrov".
Tudi Lahovnik je za vsa opozorila glede TEŠ6 vedel. Jeseni 2009 sta nadzorni svet in poslovodstvo Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), lastnika šoštanjske elektrarne, dokončno prižgala zeleno luč za aktivacijo pogodbe o dobavi tehnološke opreme. V obeh organih so takrat že sedeli ljudje, ki jih je izbral Lahovnik. Celo nekateri uslužbenci ministrstva so že izražali odkrite dvome v projekt. Toda Lahovnik si ga nikoli ni upal revidirati, kaj šele zaustaviti. Ravno nasprotno, Lahovnik je celo pomagal blokirati poizkuse, da bi se to zgodilo.
Preberite še:
Zločin brez kazni – v državi brez spomina #kolumna
