Objavljamo nov primer, ki dokazuje, da je država izbranim dobaviteljem v poslih z zaščitno opremo omogočala visoke dobičke v času epidemije COVID-19.
Gre za nakup 22 milijonov obraznih mask, ki jih je država naročila konec marca. Zavod za blagovne rezerve je za dobavitelja po številnih pritiskih z ministrstva za gospodarstvo izbral podjetje Hmezad TMT v lasti Miloša in Domna Prešerna. Pri tem je ekipa ministra Zdravka Počivalška ves čas vedela, da to podjetje mask ne bo kupilo neposredno na Kitajskem, ampak prek posrednika iz Švice. Kljub temu bi podjetje Hmezad TMT v tem poslu ustvarilo milijonski dobiček.
Posrednik iz švicarske davčne oaze
Naši dokumenti razkrivajo, da se je konec marca, ko je država prezrla ali zavrnila številne ponudbe za dobavo, na zavod obrnila Andreja Potočnik, članica Počivalškove projektne skupine in nekdanja poslanka SMC.
Razložila je, da želi Hmezad TMT dobaviti večjo količino mask, ki niso uporabne za zdravstveno osebje. Gre za navadne obrazne maske, ki jih je mogoče najti na policah vseh trgovin. Poslala je tudi konkretna navodila za pripravo pogodbe in bančne garancije. Že 3. aprila je zavod s Hmezadom TMT podpisal pogodbo o dobavi 22 milijonov mask. Cena: 12,3 milijona evrov ali 56 centov na masko.
Podjetje je zavodu razkrilo, da mask ne bo kupilo od proizvajalcev na Kitajskem, ampak v Švici. K pogodbeni dokumentaciji je namreč predložilo potrdilo o naročilu 22 milijonov mask pri družbi Alasca Consulting, ki je registrirano v švicarski davčni oazi Zug. Ukvarja se s poslovnim svetovanjem. V letu 2016 je imelo približno 250.000 evrov prihodkov, podatkov za poznejša leta pa ni.
1,3 milijona evrov za nič dela
Družba iz Švice je bila maske pripravljena dobaviti po ceni 50 centov za kos, skupaj torej za 11 milijonov evrov. To bi pomenilo, da bi Hmezad TMT v poslu ustvaril več kot 1,3 milijona evrov dobička ali šest centov na posamezno masko.
Še več, milijonski znesek bi podjetje očitno zaslužilo za nič dela. V nasprotju z drugimi ponudniki, ki so morali maske in drugo opremo dostaviti v centralno skladišče v Rojah, bi jih Švicarji pripeljali na letališče Jožeta Pučnika v Ljubljani, kjer bi jih v skladu s pogodbo prevzel državni zavod za blagovne rezerve. To je direktor družbe Alasca Consulting Carles Alberola potrdil tudi v dokumentih, ki jih imamo v uredništvu necenzurirano.si.
“Posel smo predstavili pooblaščencu za skladnost poslovanja v naši banki. Preveriti morajo izpolnjevanje smernic banke pri preprečevanju pranja denarja. To bo trajalo od 12 do 48 ur. Ko bomo dobili zeleno luč za transakcijo, bomo potrebovali še garancijo vaše banke,” je Alberola sporočil direktorju Hmezad TMT Domnu Prešernu.
Toda nato se je zapletlo. Obljubljenih mask ni bilo v Slovenijo. 9. aprila, deset dni po podpisu pogodbe, je Prešeren zavod za blagovne rezerve in Andrejo Potočnik obvestil, da "smo zaradi zapletov na strani dobavitelja (...) morali spremeniti plan dobave”. Prosil je za podaljšanje roka za dobavo in ga takoj zatem tudi dobil. V tem času je moral Hmezad TMT najti nove posrednike za dobavo mask.
Kdo je ustavil posel v Švici?
Kaj natančno se je zalomilo v poslu s Švicarji? Kot je včeraj pojasnil Prešeren, “do realizacije ni prišlo, ker so kljub drugačni dikciji v dogovoru, ki je garantirala plačilo ob dostavi v Slovenijo, dejansko želeli stoodstotno predplačilo”.
"Zelo smo se trudili, da bi jim ponudili bančno garancijo," je dejal Prešeren. Ponudbo in pogodbo z njimi so posredovali tudi državni SID banki, ki je pomagala pri urejanju predplačil izbranih dobaviteljev ventilatorjev, vendar je bilo tveganje, da maske ne bodo dobavljene, preveliko. "Zato smo od posla odstopili," je dodal.
V družbi Alasca Consulting, za katero je dobava pomenila ogromen finančni zalogaj, se za prošnjo za pojasnila niso odzvali.
Prešeren je kljub zapletom obdržal pogodbo z državo in ostal izbrani dobavitelj obraznih mask za splošno prebivalstvo. Zato je šel po maske drugam. "V aprilu smo se dogovarjali s podjetji s Kitajske, Indije, Turčije, Jordanije, Nemčije, Makedonije, Avstrije, Češke, Slovaške in Srbije," je pojasnil Prešeren.
Težave z dokumentacijo
Vsaj del mask je očitno našel v Švici. Iz dokumentov je razvidno, da se je o dobavi 22 milijonov obraznih mask dogovarjal z manjšim svetovalnim podjetjem Liquinox iz Züricha. Zaslužek podjetja Hmezad TMT pri preprodaji mask bi bil enak, pri čemer bi jih moral plačati šele po dobavi, torej ko bi že prejel denar od blagovnih rezerv.
16. in 22. aprila je na zavod tudi uspešno pripeljal dva milijona mask in od države prejel skupno 1,36 milijona evrov (skupaj z DDV). To je bila tudi zadnja uspešno izvedena Hmezadova pošiljka.
Po tistem se je namreč zapletlo s certifikati. Na zavodu so ugotovili, da jih pri nekaterih pošiljkah mask sploh ni bilo, pri drugih ni bilo mogoče preveriti njihove veljavnosti v spletnih iskalnikih izdajateljev. V poročilih o testiranju mask so bili navedeni drugi proizvajalci kot na embalaži, drugje so bili navedeni napačni standardi. Naknadno so na zavodu ugotovili še, da že dobavljena dva milijona mask nimata ustreznih certifikatov in embalaže.
Kot smo razkrili, so Hmezadove maske zaradi težav s certifikati za več kot mesec dni obtičale na carini. V začetku maja, ko se je že iztekel rok za dobavo, pa so Prešerna še zadnjič pozvali, naj zagotovi nove, ustrezne maske. A mu to ni uspelo.
8-milijonsko oškodovanje proračuna
Poznejše poteze zavoda dokazujejo, da je bilo podjetje Hmezad TMT ves čas eden od bolj privilegiranih dobaviteljev zaščitne opreme.
Čeprav Prešeren tudi v podaljšanem roku ni dobavil mask, Janševa vlada pa je preklicala epidemijo, se je novi začasni direktor zavoda Tomi Rumpf odločil, da ne bo odpovedal pogodbe s podjetjem Hmezad TMT, ampak ga bo rešil iz hude zagate. Podpisal je aneks k pogodbi in mu dovolil dobavo mask do konca maja. Hkrati so iz pogodbe črtali pogoj, da morajo imeti maske certifikat. S Prešernom sta se dogovorila tudi za znižanje pogodbene cene, s 56 na 52 centov.
Toda s tem je dejansko prišlo do več kot osem milijonov evrov visokega oškodovanja državnega proračuna. Zaradi velike ponudbe in manjšega povpraševanja je bilo namreč že tedaj mogoče iste maske na Kitajskem kupiti za vsega 10 centov. Skladišča blagovnih rezerv so tako polna predragih mask, ki v primeru izbruha drugega vala COVID-19 niso uporabne v zdravstvu.
