Bilo je v začetku poletja 2008, ko je s stropa šentviškega predora odpadel omet na avtomobil nič hudega slutečih nemških turistov. Izbruhnila je afera - še ena v nizu tistih, povezanih s predorom, ki ga je gradil SCT. In prišel je klic: "Gospod Zidar vas želi videti."
Z jeklenim stiskom roke, značilnim za nekdanjega boksarja, naju je sprejel na terasi enega od portoroških hotelov, kjer je začasno bival. Razlagal je, da ima v sobi nameščene monitorje, prek katerih sproti spremlja dela v predoru. "Zaupanje je dobro, ampak kontrola je boljša," je povedal v brezhibni nemščini. Pred nama je od njegove mize odšel znani poslovnež, za nama je na svoj termin že čakal pomemben verski dostojanstvenik. A Zidar se ni pustil motiti pri monologih. Enkrat o tem, kdo je kriv za odpadli omet v predoru in zakaj to ni SCT. Drugič pri analizi razmer na domači politični sceni, ki jo je narisal kar na prt hotelske mize. In pri tem pravilno napovedal, da "Bajuk letos ne bo videl parlamenta".
Ko mu kakšna najina pripomba ni bila všeč, je povzdignil glas, udaril po mizi ali uperil pest. Enako, ko je opisoval, kdo vse naj bi ga izsiljeval pred aretacijo v aferi Čista lopata. "Vse vam bom razkril v intervjuju." Nikoli ga ni dal.
Ivan Zidar, letnik 1938, je bil štiri desetletja absolutni vladar slovenskega gradbeništva in oče pozneje propadlega SCT. Kot gradbeni baron je bil stična točka med obdobjem prejšnje drzave, ko so slovenska podjetja gradila ceste in stanovanjske soseske v nekdanji Jugoslaviji, Iraku, Libiji, Alžiriji ..., in tranzicijsko Slovenijo, ki se je šla avtocestni program, največji infrastrukturni projekt po osamosvojitvi. Zidar je bil gospodar sistema, v katerem je država "večnemu" gradbenemu baronu prepustila vse vajeti. Ta je nastavljal prometne ministre in direktorje Darsa, jim do onemoglosti izstavljal anekse za dodatna dela, vodil kartelna dogovarjanja z domačo "konkurenco", dobival milijonske kredite pri bankah, stiskal podizvajalce, neusmiljeno zatiral vsakršne resne poizkuse sindikalnega upora (tudi s fizično sil, če je bilo treba), poceni in pod mizo privatiziral SCT ...
Preberite še:
Našli smo bančni račun Ivana Zidarja na rajskem otoku
Pri koritu za vsakogar nekaj
Pri koritu "matere SCT", daleč največjega domačega gradbenega velikana, se je našlo za vsakogar nekaj: od hiš za poslance in donacij za politične stranke do služb za nekdanje državne funkcionarje in cerkva za nadškofa in prijatelje. Prihajali in odhajali so levi in desni, Zidar pa je ostajal, četudi so na razpisih, kjer je sodeloval SCT, diskete menjavale barve, njegovi gradbeni stroji pa pri gradnji predorov prehitevali prostorske načrte.
Zidarja je nastavila politika, a je hitro postal večji od nje. Leta 1974 je, takrat kot domnevni izbranec zloglasnega Ivana Mačka - Matije, postal direktor podjetja Slovenija ceste, ki se je kasneje skupaj z več drugimi gradbinci združilo v SCT. Generalštab Jugoslovanske ljudske armade je Zidar nekoč označil za "glavnega komercialista SCT", nekdanjega iraškega diktatorja Sadama Huseina pa za "dobrega plačnika". V začetku devetdesetih let je kot direktor SCT preživel izgubo jugoslovanskega in neuvrščenega trga ter gospodarsko krizo v Sloveniji, kmalu zatem zmagal v bitki z Marjanom Podobnikom, ki je želel olastninjeni SCT vrniti pod okrilje Slovenske razvojne družbe (SRD), in v začetku zadnjega desetletja brez praske izšel še iz "afere disketa". V tem stoletju je preživel vladavino LDS in prvo Janševo vlado, ki se je v zadnjem letu odločila za obračun z domačimi gradbenimi mogotci.
SCT in Zidarja je zlomila šele finančna kriza 2009, ko so se banke odločile počiti delniške in dolžniške balone, država pa je v času vlade Boruta Pahorja ustavila investicije v vse infrastrukturne projekte z izjemo TEŠ6. "Naj nam dajo za delat, pa ne bomo imeli težav!" je govoril Zidar. Dela ni bilo: avtocestni križ je bil končan, do začetka gradnje drugega tira Divača-Koper je moralo miniti še desetletje. Vpliv so začeli izgubljati tudi njegovi ljudje v bankah: od Borisa Zakrajška, dolgoletnega direktorja frankfurtske LHB, ki je bil osem let prvi nadzornik SCT, naprej. Reševati se je skušal prek mega poslov v Libiji, a zanje kljub lobiranju "starih fantov" iz SD ni dobil bančnih garancij.
Vedel vse o vseh, nad seboj ni imel nikogar
Propad SCT je zlomil številne podizvajalce, inženirsko znanje se je razbežalo po manjših podjetjih, reference iz projektov so propadle, tuji delavci pa so se morali brez plačila iz kontejnerjev v Sloveniji čez noč vrniti domov. Zlom gradbenega velikana je bil udarec, od katerega si domače gradbeništvo še danes ni opomoglo.
Bi ga bilo mogoče vsaj omiliti? Zidarja so nagovarjali, da posle prepusti nasledniku, ki bo uredil nepregledno poslovanje SCT, sam pa ostane njegov večinski lastnik. A "očetu" največjega domačega gradbinca to ni padlo na pamet. "Iz SCT bom odšel z nogami naprej," je znal večkrat povedati. V resnici je odšel desetletje pred smrtjo.
V zadnjem obdobju življenja se je bolj ali manj uspešno izogibal sodnim in drugim postopkom (leta 2013 je bil v zadevi Čista lopata obsojen na 14 mesecev zapora, a tja nikoli ni prišel), umikal premoženje pred upniki, skrival milijone v tujini, od Nemčije do davčnih oaz, in izgubljal vpliv. Za "obložene mize, kjer smo malo popili, malo pojedlo, malo se skregali, tudi skoraj stepli", kot je nekoč dejal, so sedli novi šefi slovenskega gradbeništva.
Ivan Zidar je bil direktor, ki je vedel vse o vseh, in ki nad sabo ni imel nikogar. Bil je simbol nekega časa, tranzicijske Slovenije, v katerem je bilo enim dovoljeno vse, drugim pa malo manj. In Zidar je bil človek, ki se nikoli ni znal ustaviti.
