Na upravnem sodišču, ki se že nekaj časa sooča z velikimi sodnimi zaostanki, so konec minulega leta dobili novega višjega sodnika. To je postal Jani Soršak, nekdanji direktor urada za varstvo konkurence (UVK) v času tako imenovane "vojne proti tajkunom", med katero so državne banke leta 2009 razlastile prvega moža in do takrat največjega lastnika Pivovarne Laško Boška Šrota.
Dejstvo, da se je Soršak po 13 letih vrnil v javni sektor, je šlo presenetljivo povsem mimo oči domače javnosti. Gre namreč za enega od najbolj znanih pravnikov, ki je imel pomembno vlogo tudi v domačem politično-poslovnem zakulisju.
Jemal glasovalne pravice in preiskoval gradbince
Na veliko sceno je Soršak prvič prišel konec leta 2007. Direktor takratnega urada je postal kmalu po tem, ko je takratni premier Janez Janša v državnem zboru napovedal "vojno tajkunsko-političnim povezavam v medijih". Njegova prva tarča je bila lastniška hobotnica okrog Pivovarne Laško, ki jo je obvladoval Šrot. Varuh konkurence ji je serijsko jemal glasovalne pravice v povezanih podjetjih in Mercatorju. Enako je storil v Gorenjski banki, ki je bila takrat v lasti Save.
Pod vodstvom Soršaka je UVK preiskoval sume kartelnega dogovarjanja pri največjih slovenskih gradbenih podjetjih, najprej pri gradnji avtocest, potem pa še na področju visokih gradenj. Osumljenih je bilo 12 gradbincev na čelu s SCT, ki ga je takrat še vodil pokojni Ivan Zidar. V preiskavi so bili zaradi suma kršitve zakona o preprečevanju omejevanja konkurence s sporazumi o višini ponudb, oddaji ponudb, in sicer pri postopkih javnega naročanja in tudi drugih projektih. Vrhovno sodišče je leta 2014, ko Sorška ni bilo več na uradu, odločbo urada razveljavilo, še prej pa je večina gradbincev končala v stečaju.
Četudi je Soršak v očeh medijev in javnosti prinesel novo energijo v institucijo, ki je pred tem veljala za papirnatega tigra, so ga spremljali tudi očitki o zasebnih interesih pri posameznih zadevah, ki jih je obravnaval njegov urad. Najpogosteje jih je bilo mogoče slišati v zvezi z nekdanjim lastnikom Dela Revij Matejem Raščanom, ki je bil pozneje zaradi izčrpavanja te družbe obsojen na štiri leta zapora. Pogosto je prihajal tudi v spore z drugimi državnimi institucijami, med drugim z uradom informacijske pooblaščenke, ki ga je takrat vodila sedanja predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Nesojeni kandidat za ministra
Leta 2011 je Sorška na čelu urada nasledil njegov dotedanji pomočnik Damjan Matičič. Soršak je odprl odvetniško pisarno, nekaj mesecev pozneje pa se je podal v politiko. Bil je eden od ustanoviteljev in nekaj časa eden najvplivnejših članov Državljanske liste Gregorja Viranta. Po parlamentarnih volitvah leta 2011 se je omenjal kot kandidat za vodenje ministrstev za notranje zadeve, pravosodje ali javno upravo, a ni bil imenovan na nobenega od teh položajev.
Lani se je Soršak prijavil na razpis za enega od treh sodniških mest višjih sodnikov na upravnem sodišču. Odzvalo se je sicer kar 23 kandidatov in kandidatk, sodni svet pod vodstvom Vladimirja Horvata pa je med njimi izbral tudi Soršaka. Sklep je bil sprejet konec junija. Preostala kandidata sta dobila soglasno podporo devetih članov, pri Soršaku pa je eden od njih glasoval proti. Kdo, ni znano. V začetku decembra je Soršak zaprisegel v državnem zboru, odvetniško pisarno pa poslal v likvidacijo.
