Nov načrt za reševanje nasedlega projekta Teš 6: zdaj bi kurili še odpadke

V Tešu so potrdili, da razmišljajo o možnosti sežiganja komunalnih odpadkov v novem bloku elektrarne.

Gre za prvo uradno potrditev, da v Šoštanju preučujejo mogočo uporabo alternativnih goriv, v tem primeru torej nenevarnih komunalnih odpadkov. O tem se v Šaleški dolini govori že dlje časa, intenzivneje pa v zadnjih tednih.

"Preučujemo tehnične možnosti"

"Že pred leti smo se odločili za čim bolj ekološko prijazno in ekonomsko vzdržno proizvodnjo električne energije. Ker je sosežig alternativnih goriv na osnovi odpadkov, ki jih ni mogoče predelati, ena od resnih možnosti zmanjševanja odlaganja na odlagališčih, varčevanja z naravnimi viri in zmanjševanja emisije ogljikovega dioksida, proučujemo tudi takšne možnosti," so priznali v Tešu.

Pri tem so poudarili, da odločitve o tem še niso sprejeli. "Sprejeta je bila le odločitev, da se prouči tehnične možnosti ter osnovna okoljska primerjava med kurjenjem premoga in sosežigom alternativnih goriv," so poudarili v Tešu.

Dodali so, da bo še pred odločitvijo "treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje".

Iščejo lokacije za nove sežigalnice

Načrti o kurjenju odpadkov v Tešu časovno sovpadajo z vedno bolj pogostimi pozivi državi, naj čim prej poskrbi za nove sežigalnice. Trenutno v Sloveniji deluje le ena – toplarna v Celju.

Številni župani v sežigalnicah vidijo manjkajoči člen v državni verigi ravnanja z odpadki. Regijski centri za zbiranje odpadkov so namreč zaradi pomanjkanja sežigalnic v Sloveniji predelane odpadke prisiljeni voziti v tujino. Tam za sežig po lastnih navedbah plačujejo visoke cene.

Odhajajoča ministrica za okolje Irena Majcen se je problem odločila rešiti s študijo o mogočih novih lokacijah za sežiganje odpadkov, ki jo je lani naročila pri podjetju Gorenje Surovina. Našla jih je sedem. Ob obstoječi sežigalnici v Celju še tri industrijske obrate (Salonit Anhovo, Vipap Krško, Lafarge Cement), toplarno v Mariboru, nekdanjo termoelektrarno v Trbovljah in Teš.

Že v Šoštanju bi tako lahko po oceni avtorjev študije sami prevzeli in sežgali 180 tisoč ton gorljivih odpadkov, kolikor jih letno "proizvedemo" v Sloveniji.

Odpadki so velik posel

Ni težko uganiti, zakaj so v Tešu, ki je samo v zadnjih dveh letih skupaj ustvaril skoraj 80 milijonov evrov izgube, tej ideji naklonjeni. "Kdor bo imel v Sloveniji prvi novo sežigalnico, bo zmagovalec, saj so odpadki velik posel," nam je povedal sogovornik s področja energetike, ki je želel ostati neimenovan.

Če bi Teš od države dobil koncesijo za sežiganje komunalnih odpadkov, bi dobil tudi energent s potencialno visoko kurilno vrednostjo. Po mehanski in biološki obdelavi v regijskih centrih namreč nastane lahka frakcija, ki je sestavljena iz papirja, kartona, plastike, lesa, folij in gorljivih izolacijskih materialov. Njena kurilna vrednost je lahko tudi do enkrat višja od kurilne vrednosti lignita.

Prav tako v načrtih Teša ni nepomembna možnost, da bi lahko država ta energent subvencionirala kot obnovljiv vir energije. Polovica materialov, ki sestavljajo lahko frakcijo, je namreč nefosilnega organskega izvora.

V Tešu so že pred časom poudarili, da bi lahko komunalni odpadki predstavljali tudi do pet odstotkov vsega goriva za elektrarno.

Celo zagovorniki Teša 6 so proti kurjenju odpadkov

Toda pred njihovimi načrti je več ovir.

Prva in največja je okoljska. Sežigalnice so velik poseg v okolje. Ob kurjenju odpadkov namreč v zrak izpuščajo dodatne količine ogljikovega dioksida in emisije nevarnih snovi. Po sežigu nastanejo nevarni odpadki v obliki žlindre in filtrne pogače, ki jih je spet treba skladiščiti.

Tudi zato v Šoštanju tem idejam nasprotujejo. "Za lokalno skupnost sežiganje odpadkov v Tešu v nobenem primeru ni sprejemljivo," je večkrat poudaril dolgoletni župan Šoštanja Darko Menih, sicer vrsto let goreč podpornik Teša 6. Tega so v Šaleški dolini zgradili z utemeljitvijo, da bo namenjen kurjenju domačega lignita, s tem pa preživetju Premogovnika Velenje in več kot 2.000 delovnih mest.

Hkrati utegnejo načrti o sežiganju odpadkov, ki jih podpirajo tudi v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE), dodatno poslabšati odnose med vodstvom Teša in lokalno skupnostjo. V Tešu so namreč te načrte začeli pripravljati v času, ko je Mestna občina Velenje proti elektrarni vložila tožbo zaradi domnevnega izogibanja dogovorjenega izplačila odškodnin.

Upori proti sežigalnicam

Četudi v Tešu poudarjajo, da bo najprej "treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje", izkušnje iz Slovenije učijo, da prebivalstvo in lokalne skupnosti ostro nasprotujejo sežigalnicam - tudi na okoljsko že degradiranih območjih.

V Trbovljah je civilni iniciativi Eko krog po sodni poti uspelo razveljaviti dovoljenje za kurjenje odpadkov pri proizvodnji cementa, ki ga je leta 2009 dobil Lafarge.

Leta 2013 je tam veliko prahu dvignila tudi ideja ministrstva za infrastrukturo, kjer so rešitev za danes zaprto Termoelektrarno Trbovlje (TET) našli v sežiganju odpadkov. Leto dni zatem so se načrtom o sežigalnici uprli krajani Stražišča.

Blok so zgradili za domač in tuj premog, ne pa za odpadke

Druga ovira za načrte o sosežigu odpadkov je tehnične narave. Teš 6 že v osnovi ni bil predviden za kurjenje odpadkov, ampak izključno premoga – lignita s primešavanjem črnega premoga iz Indonezije.

Morebitno sežiganje odpadkov v kotlu bi lahko uničilo ventilatorski mlin in s tem povzročilo resnejšo okvaro bloka. Sežigalnica bi zato zahtevala dodatna vlaganja, kar je potrdila tudi študija podjetja Gorenje Surovina. "Nismo še v takšni fazi preučevanja, da bi lahko ocenili dodatno potrebne investicije, je pa dejstvo, da bo potrebno vsaj skladiščenje, dozirni sistem in širitev monitoringa," odgovarjajo v Tešu.

Pri tem velja spomniti, da so v Tešu že v prvi polovici prejšnjega desetletja, torej že v obdobju Uroša Rotnika, testno sežigali alternativna goriva.

V bloku 5, ki ga bodo po obnovi znova zagnali v prihodnjih tednih, so kurili kostno moko iz Kota, Perutnine Ptuj in Pivke Perutninarstva. Leta 2005 se je razkrilo, da je imela takrat elektrarna dovoljenje tudi za kurjenje nevarnih odpadkov, ki nastajajo pri raziskavah, diagnostiki, zdravljenju in preventivi pri veterinarski dejavnosti.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net