57-letni poslovnež črnogorskih korenin iz Vojvodine, ki že nekaj časa velja za najbogatejšega Srba, je v Slovenijo vstopil z dvema velikima posloma. Njegovo krovno podjetje MK Grupa je lani postalo lastnik portoroškega Grand hotela Palace, ki ga je za 25 milijonov evrov kupilo od Istrabenza. AIK Banka, ki jo Kostić lastniško obvladuje, je v začetku leta z vplačilom dodatnega kapitala postala 14-odstotna lastnica Gorenjske banke.
Tarče: Kempinski v Savudriji in letališče v Portorožu
Zdaj se Kostić, ki se je slovenski javnosti prvič predstavil na torkovi poslovni konferenci v Portorožu, ozira za novimi tarčami. Oddal je ponudbo za nakup turističnega kompleksa Kempinski v Savudriji, ki ga je pred leti z denarjem Hypo Alpe Adria Bank gradil Vegrad. Zanima se tudi za portoroško letališče.
Z zaokroženo celoto treh naložb na obeh straneh Piranskega zaliva bi na področju turizma postal eden ključnih igralcev v severozahodni Istri. S tem bi pomemben del primata prevzel finančno načetima Istrabenzu in Savi v segmentu prestižnih gostov. Savo s Kostićem po novem povezuje solastništvo Gorenjske banke. Vanjo je AIK Banka, peta največja v Srbiji, kjer ima šestodstotni tržni delež, vstopila z njenim tihim soglasjem.
Denar za Kostića očitno ni težava. Srbski mediji vrednost njegovega premoženja ocenjujejo na dobre pol milijarde evrov. Pod okriljem MK Grupe deluje 35 podjetij v različnih panogah (kmetijstvo, mesnopredelovalna in sladkorna industrija, trgovina, turizem), ki skupaj zaposlujejo okrog 4.500 ljudi.
Svoj imperij želi še širiti. V Črni gori je postal 15-odstotni lastnik Budvanske rivijere, v Srbiji pa ga zdaj zanimata tudi kemična industrija in odkup tamkajšnje izpostave Komercijalne banke iz BiH. V Sloveniji ga zanimajo nakup celotne Gorenjske banke in drugi hoteli v Sloveniji.
Kovačič trguje z žiti in – Kostičem
Vrata v našo državo mu pomaga odpirati Matjaž Kovačič, nekdanji predsednik uprave Nove KBM, ki je zaradi spornih poslov na Hrvaškem od aprila spet v sodni preiskavi. Kovačič je od lani zastopnik slovenskega podjetja Panonia Žito, ki je registrirano za trgovino z žitom, tobakom in krmo. Imenuje se podobno kot ena od Kostićevih prehrambenih družb iz Vojvodine, v petih mesecih po ustanovitvi pa je imelo 78.300 evrov prihodkov.
Kaj natančno za Kostića v Sloveniji počne Kovačič, ki je pred letom dni mariborskemu podjetju Pronet, nekoč pomembnemu dobavitelju informacijske opreme za NKBM, svetoval pri neuspešnem naskoku na Delo, ostaja skrivnost.
Kdo je srbski bogataš, ki osvaja slovensko obalo?
"Denar imamo, a ni vse odvisno od nas," je glede načrtov v Sloveniji v torek dejal Kostič, ki podobno kot številni vplivneži iz regije javno nikoli ni jasno odgovoril na vprašanje, kako je zaslužil svoj prvi milijon.
Uradna zgodba gre nekako takole: S podjetništvom se je začel ukvarjati leta 1983, prvi kapital pa je dobil s prodajo stanovanja v vojvodinskem mestu Vrbas. Do razpada Jugoslavije se je ukvarjal s proizvodnjo koruznih kosmičev in trgovino. Pri tem po lastnih navedbah nikoli ni prodajal alkohola, nafte, drog, orožja ali cigaret, ampak le kmetijske proizvode. Bil je tudi dobavitelj tovarne sladkorja v Vrbasu, ta tovarna je danes v njegovi lasti.
Ključni politični zaveznik – Zoran Đinđić
Na začetku turbulentnih devetdesetih let, ko je Srbiji že vladal Slobodan Milošević, svet pa je proti ostanku Jugoslavije zaradi vojn na Hrvaškem in v BiH uvedel sankcije, se je Kostić preizkusil v politiki.
Če je njegova avantura z Državljansko stranko pokojnega vojvodinskega politika Ilije Raduna klavrno propadla, je leta 1992 spoznal osebo, ki je v veliki meri pomagala usmerjati njegovo karierno pot. To je bil Zoran Đinđić, poznejši predsednik srbske vlade, ubit v atentatu leta 2003. Kostić je na pogrebu nosil krsto z njegovim truplom.
Med letoma 1996, ko je njegova MK Grupa že imela več kot sto milijonov nemških mark prometa, in 2000 je bil Kostić generalni direktor Đinđićeve Demokratske stranke in skrbel za njeno financiranje.
##IMAGE-1078378##
Kljub temu je jajca razporedil v več košar. "Bil si je blizu tako z vojvodinskim politikom Nenadom Čanakom kot tudi z Radovanom Božovićem, predsednikom srbske vlade pod Miloševićem do leta 1993. Prav on naj bi Kostića vpeljal v poslovne vode," je za Siol.net poudaril Ivan Angelovski, novinar balkanske mreže preiskovalnih novinarjev (BIRN).V tem času naj bi mu pri širitvi v veliki meri pomagala subvencionirana posojila srbskega sklada za razvoj.
Mnogo let pozneje je Kostić govoril, da ga "je boj proti Miloševiću stal ogromno v zasebnem, denarnem in zdravstvenem smislu".
"Kralj sladkorja" v "sladkorni aferi"
V vsakem primeru se je po padcu Miloševića znašel na pravi strani. Če gre verjeti njegovim nasprotnikom, med katerimi so bili nekoč najglasnejši aktivisti srbskega gibanja Otpor, je Kostić dobre zveze z Demokrati unovčil v začetku prejšnjega desetletja. Od srbske države je odkupil tri tovarne sladkorja in zanje skupaj plačal – devet evrov. "Vanje sem moral vložiti še 20 milijonov evrov za vračanje dolgov, investicije in ohranjanje števila zaposlenih," je takrat posel, ki mu je dokončno pripel naziv tajkuna, komentiral Kostić.
Bil je osrednji lik tako imenovane sladkorne afere. V njej se je moral braniti očitkov, da je leta 2002 po sprostitvi sankcij proti Srbiji in s tem izvoza sladkorja iz Srbije v EU tja v resnici prodajal sladkor, ki ga je pred tem odkupil iz vzhodnih držav.
"Ovadba je bila zavržena. Še pred leti so se na Kostića lepile afere. Danes je drugače, saj v Srbiji velja za uglednega poslovneža," je pojasnil Angelovski.
Še leta 2003 naj bi madžarska policija po poročanju več srbskih medijev preiskovala Kostićeve transakcije prek off-shore podjetij iz davčnih oaz. V teh sta imeli glavno vlogo podjetji Maxwell Atlantic iz ameriške zvezne države Delaware in Union Trade Tortola z Britanskih Deviških otokov, prek katerih naj bi Kostić trgoval s sladkorjem. Leto dni pozneje je bil celo aretiran na meji med Črno goro in Hrvaško.
Zakaj portoroški hotel nakazuje denar na Karibe?
Off-shore podjetja so očitno do danes ostala modus operandi Kostićevih poslov. Februarja letos, le nekaj mesecev po nakupu Grand Hotela Palace, je ta družba na račun neznanega podjetja Groton Global Corp., ki domuje na Britanskih Deviških otokih, nakazala 2,5 milijona kratkoročnega posojila.
Po Đinđićevi smrti je Kostić nadaljeval serijo nakupov podjetij – najprej iz kmetijske, po letu 2008 pa iz hotelske dejavnosti, predvsem na Kopaoniku. Prek družbe Sunoko je skušal od grških lastnikov odkupiti še dve tovarni sladkorja v Srbiji. Leta 2011 je prevzel mesnopredelovalno skupino Carnex, ki izvaža na trge od zahodne Evrope do Avstralije.
Obenem je svoje poslovne aktivnosti v pomembni meri preusmeril v Ukrajino, kjer ima v lasti okrog 60 tisoč hektarjev obdelovalnih površin. V tej državi je imel velike načrte za vlaganja, za kar je pridobil tudi posojila Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Prehitela ga je vojna, ki je na vzhodu Ukrajine izbruhnila leta 2014. Kljub temu mu je v tej državi ostal velik vzvod vpliva. Njegova hči Dajana Kostić je namreč od letos poročena s sinom Rinata Ahmetova, najbogatejšega ukrajinskega oligarha, njegovo premoženje je ocenjeno na več kot 6,5 milijarde ameriških dolarjev.
Kostićevo ime je omenjeno tudi v panamskih dokumentih. Natančneje med transakcijami, ki naj bi jih iz ene od davčnih oaz prejelo podjetje, ki je med uradnimi solastniki AIK banke.
Eden najmočnejših igralcev na Balkanu
V vsakem primeru je Kostić eden najmočnejših igralcev na širšem območju jugovzhodne Evrope. Uživa ugled pri mednarodnih financerjih, saj je EBRD leta 2013 dokapitalizirala MK Grupo. V Srbiji prevzema premoženje nekdanjih tajkunov, ki so se zadolžili pri njegovi AIK Banki in nato v finančnem in političnem smislu nasedli.
Pri svojih načrtih ima podporo zdajšnjega in prihodnjega predsednika vlade Aleksandra Vučića, ki ga je pred dvema letoma želel videti na čelu izgubarskih srbskih železnic. Vučić je trenutno daleč najmočnejši mož v Srbiji, svoj položaj pa je še utrdil z zmago na nedavnih volitvah. "Njegova energija je enaka tisti, ki jo je imel Zoran Đinđić," je lani dejal Kostić, ki zna ob prevzemnih tarčah očitno skrbno izbirati tudi besede.
Kostić še vedno čaka na zeleno luč Banke Slovenije
AIK Banka še vedno ni dobila dovoljenja Banke Slovenije za povečanje svojega deleža v Gorenjski banki do 20 odstotkov.
Kot smo neuradno izvedeli, je imela Banka Slovenije do AIK Banke več zahtev. Najprej je morala predložiti strateški načrt in do temeljev razkriti svoje poslovanje. AIK Banka naj bi Banki Slovenije poslala okrog 1.200 strani dokumentacije.
Kmalu zatem je regulator zahteval še strateški načrt večinskega lastnika AIK Banke – srbskega holdinga Sunoko. V AIK Banki so se temu uprli, ker Banka Slovenije za to naj ne bi imela zakonske podlage. Toda v Banki Slovenije naj bi vztrajali pri svojem, svojo zahtevo pa naj bi pogojevali z izdajo dovoljenja.
Banka Slovenije bo o dovoljenju odločala v 60 dneh od takrat, ko bo ocenila, da je vloga popolna. Aktiva AIK Banke je sicer lani znašala 1,47 milijarde evrov, kar je 3,3 odstotka več kot leta 2014. Količnik prvovrstnega kapitala te banke je na zadnji dan lanskega leta znašal blizu 40 odstotkov.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
