Dobro milijardo evrov vreden drugi tir Divača-Koper bo v prihodnjih letih najdražji infrastrukturni projekt v Sloveniji. Do zdaj ga je vodilo podjetje 2TDK, ki ga je posebej za to ustanovila država. A to bi se lahko v kratkem spremenilo. Nova koalicijska pogodba namreč napoveduje, da bo preučila možnost prenosa projekta drugi tir na Slovenske železnice (SŽ).
V ozadju te namere so politične igre za nadzor nad projektom. Podjetje 2TDK zdaj spada pod okrilje ministrstva za infrastrukturo, ki je v delitvi položajev pripadlo NSi. Nadzorni svet podjetja imenuje vlada na predlog ministra. Kot najresnejši kandidat za ta položaj se v zadnjih dneh omenja Jernej Vrtovec, dosedanji poslanec NSi.
Če bi drugi tir prešel v roke SŽ, bi o njem odločali v SDS. Slovenske železnice so namreč poslovni sistem, v katerem imajo že vrsto let pomembno vlogo kadri stranke Janeza Janše. Nadzorni svet SŽ imenuje Slovenski državni holding (SDH), krovni upravljavec državnega premoženja, ki ga bo po pričakovanjih vodil izbranec SDS.
Toda načrti Janševih bi lahko trčili ob najmanj eno oviro – mednarodne financerje drugega tira.
Kaj bi rekli mednarodni financerji
Za drugi tir bo približno polovica denarja prišla iz tujine:
- 250 milijonov evrov bo prek različnih skladov in razpisov prispevala EU.
- 158 milijonov evrov bodo posodile komercialne banke in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD).
- še 250 milijonov evrov za drugi tir bo posodila Evropska investicijska banka (EIB).
Pogodbo o posojilu z EIB je maja lani podpisalo podjetje 2TDK, ki je za gradnjo drugega tira pristojno po posebnem zakonu. Za to posojilo s poroštvi jamči slovenska država. Podjetje 2TDK, ki ga vodi Dušan Zorko, je imetnik gradbenega dovoljenja za drugi tir in upravičenec do denarja EU.
Če bi želela država projekt drugi tir prenesti pod okrilje Slovenskih železnic, bi to lahko storila le na način – da bi podjetje 2TDK prodala Slovenskim železnicam (SŽ). Tudi za to bi po naših podatkih potrebovala soglasje EIB, pri čemer bi lahko imeli v banki nemalo vprašanj.
Zakaj prodaja podjetja 2TDK ni mogoča
Priključitev podjetja 2TDK v poslovni sistem železnic bi namreč predstavljala več potencialnih tveganj. Prvič, Slovenske železnice skoraj zagotovo ne bi bile sposobne izpolnjevati zavez, danih v investicijskem programu za drugi tir. Do leta 2026 mora namreč lastnik v podjetje 2TDK vložiti približno pol milijarde evrov kapitala. V tem primeru bi ga morale zbrati Slovenske železnice. To je nemogoče, saj predstavlja skoraj vse letne prihodke skupine.
Drugič, nakup 2TDK bi porušil finančno strukturo železnic, ki so bile pred desetletjem že na robu stečaja. Poslovni sistem bi namreč moral konsolidirati za več kot 400 milijonov evrov dodatnih posojil. To bi skupni dolg SŽ, ki so ga v zadnjih letih krepko zniževale, spet povečalo na več kot pol milijarde evrov.
In tretjič, prenos 2TDK bi lahko predstavljal nevarnost za prelivanje denarnih tokov med posameznimi družbami SŽ. Pri tem bi lahko šlo tudi za nedovoljeno državno pomoč železnicam, saj Evropska komisija zahteva strogo ločevanje tržnih dejavnosti od upravljanja infrastrukture.
Iz ene državne malhe v drugo
Železnice imajo sicer v lasti družbo SŽ-Infrastruktura, a njena naloga je izključno vzdrževanje, ne pa gradnja železniške infrastrukture.
Če bi torej želela država drugi tir graditi mimo podjetja 2TDK, ima v resnici na voljo le eno možnost – da vse njene dogovore in obveznosti prenese nazaj na direkcijo za infrastrukturo, ki v Sloveniji gradi in obnavlja vse ostale odseke železniških prog. Toda v tem primeru bi drugi tir ostal pod okriljem NSi. Direkcija je namreč državni organ v sestavi ministrstva.
Pri tem velja spomniti, da je že prvotni prenos projekta drugi tir pod 2TDK v letu 2018 trajal več mesecev. V podjetju ga namreč niso želeli vzeti pod svoje okrilje, ker so se ustrašili morebitnih okostnjakov v omari. Zaplet je takrat rešila odhajajoča ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek.
