Slovenijo, njene politike in javnost je te dni doletelo boleče spoznanje, da ima v Bruslju glavno besedo – politika. Ko je Evropska komisija pred dnevi sprejela odločitev, da o slovenski tožbi proti Hrvaški ne bo izrekla mnenja, smo namreč slišali odzive, da ni šlo za pravno, ampak "izrazito politično odločitev".
Vsi po vrsti, od predsednika republike in vlade do posameznih slovenskih poslancev v evropskem parlamentu, so zaradi tega izrazili razočaranje. "Očitno je prevladala politična argumentacija nekaterih drugih v komisiji, ki imajo večji vpliv," je odločitev evropske komisije komentiral predsednik vlade v odstopu Miro Cerar.
Nič ne bi moglo bolj simbolizirati naivnega dojemanja razmerij moči v hodnikih "evropske vlade". In nič bolj plastično ne razgalja, kaj je v slovenski strategiji do Hrvaške v resnici šlo narobe.
Konec mita o "pravičnem Bruslju, ki ima vedno prav"
V Sloveniji je prepričanje o "pravičnem Bruslju, ki ima vedno prav", že tradicionalno razraščeno v vse pore države in družbe. Evropska komisija se vedno znova dojema kot nepolitičen, tehnokratski ali celo nekakšen strokovni organ, ki odločitve sprejema na podlagi izključno razumskih, pravnih in strokovnih argumentov.
Toda to prepričanje je svetlobna leta daleč od realnosti. Evropska komisija je organ, ki odreja pravila igre v 28 državah članicah EU. Logično, da je kot taka velikansko vozlišče interesov.
Samo v letu 2016 so multinacionalne korporacije, banke, think-tanki, nevladne in druge lobistične organizacije za vpliv na sprejemanje različnih regulativ (direktiv, uredb ali drugih predpisov) pri Evropski komisiji porabile rekordne 1,7 milijarde evrov.
V Bruslju, glavnem mestu povezave, v kateri živi pol milijarde ljudi, se nič ne zgodi samo od sebe. Vse ima svojo ceno – ali politično ali denarno.
V Bruslju vlada politika, ne pravo. Že od nekdaj.
Nesporno dejstvo je, da ima Evropska ljudska stranka (EPP) kot najmočnejša evropska politična skupina čedalje več moči pri vodenju EU.
Pri tem dejanska moč ni vedno le v rokah njenega predsednika Jean-Clauda Junckerja, ampak vodilnih uradniških struktur, ki iz ozadja krojijo politike. V teh ima ključno vlogo generalni sekretar komisije Martin Selmayr, nekdanji šef Junckerjeve kampanje, ki se je na položaj prvega "človeka iz sence" v komisiji povzpel na sporen način, zaradi česar je v Bruslju izbruhnila velika afera. Že leta 2016 so ga številni označevali za najmočnejšega moža v EU.
Selmayr vprašanja arbitraže z dnevnega reda seje evropske komisije ni izločil po naključju. Hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković ni le del grupacije EPP, ampak je pomemben del kariere preživel v bruseljskih strukturah. V tem času je spletel številne zasebne vezi, tudi z Junckerjem in Selmayrjem.
Tovrstnih osebnih vezi, ki nastajajo na neformalnih sestankih in večerjah, nima nihče od slovenskih politikov, še najmanj Erjavec. To je za našo državo problem, ki ga ne more rešiti čez noč.
Kdor je v Sloveniji torej računal, da bo Evropska komisija slepo sledila le stališčem svoje pravne službe, ki je v tem primeru stopila na stran naše države, ne ve ničesar o tem, kako tečejo procesi odločanja v Bruslju. Prav zaradi tega prepričanja je vlada Mira Cerarja v zgodbi o meji s Hrvaško v zadnjih mesecih storila več napak.
Kako je Slovenija zapravila dobljeno zgodbo
Še lani jeseni se je zdelo, da je Slovenija zgodbo dobila. Velika večina držav EU, tudi najpomembnejše na čelu z Nemčijo in Francijo, ji je pritrjevala, da je treba sodbo arbitražnega sodišča uresničiti v praksi. Hrvaško sta pri zavrnitvi sodbe in začetku novih pogovorov s Slovenijo podprli le Poljska in ZDA, Italija pa je zavzela nevtralno držo.
Tudi pri izbiri posrednika, ki bi pomagal rešiti spor, je imela Slovenija srečo. Juncker je na ta položaj imenoval podpredsednika komisija Fransa Timmermansa, ki prihaja iz vrst socialistov. Osebno je bil naklonjen uveljavitvi arbitražne odločbe.
Ob stališču Bruslja, da je arbitraža model za reševanje drugih mejnih sporov na Balkanu, se je zdela Hrvaška v izgubljenem položaju.
Sploh, ker se je utapljala v drugih težavah: finančnem zlomu Agrokorja, politični krizi in intenzivnih poskusih rehabilitacije ustaškega gibanja, ki je začela skrbeti druge evropske države. Bila je osamljena, brez podpore dolgoletne ključne zaveznice Nemčije.
Vse, kar bi morala v tistem trenutku storiti Slovenija, je - čakati. Prej ali slej, ko bi se strasti pomirile, bi namreč Hrvaška, jasno označena kot kršiteljica evropskega prava, morala ugrizniti v arbitražno jabolko. Najpozneje čez nekaj let, ko bi zaprosila za članstvo v schengnu. Slovenija bi ga lahko zavračala z utemeljitvijo, da meja med državama še ni določena.
V Zagrebu bi tako morali najti le način, kako sprejetje arbitražne sodbe, ki gre Hrvaški v bistvu bolj na roko, doma prikazati kot zmago in ne kot nujno, od zunaj vsiljeno zlo.
Gost, ki ga za mizo ni želel poslušati nihče
Toda Cerar in Erjavec sta se odločila za drugo pot. V arbitraži sta videla priložnost za hrvaški poraz – prvega v dveh desetletjih in pol mejnih sporov. Sta se res želela vpisati v zgodovino kot državnika, ki jima je uspelo prisiliti Hrvate v nekaj, kar jim ni bilo po volji? Ali sta pri tem vprašanju računala tudi na predvolilne točke?
V vsakem primeru sta tvegala vse in – izgubila.
Slovenija se je odločila za diplomatsko ofenzivo. Z njo je arbitražo predstavljala kot vprašanje "življenja ali smrti". Poskušala ga je vsiliti na dnevni red najbolj perečih vprašanj v povezavi, ki jo že nekaj let ob krizi identitete pestijo druge, precej večje težave.
EU razpada na "Evrope več hitrosti". Pogajanja o brexitu so trda in daljša od pričakovanj. Evroatlantsko zavezništvo z ZDA se je razbilo na čereh prihajajoče trgovinske vojne. Najmanj dve članici EU (Madžarska in Poljska) pospešeno opuščata model liberalne demokracije. K temu je treba prišteti še begunsko krizo, politične krize v Nemčiji in Italiji, odnos do Rusije in Irana ...
Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško v teh okoliščinah v EU v resnici ne zanima nikogar. A te neprijetne resnice, ki jo je že januarja izrekel Juncker (in to pred srečanjem z Borutom Pahorjem), v Mladiki in na Gregorčičevi niso želeli slišati. Slovenija ni lobirala potihoma in si diskretno odpirala vrat v politično-diplomatsko zakulisje. Bila je glasna. Celo do te mere, da so nekateri v mednarodnih krogih tovrstna slovenska prizadevanja dojemali kot utrujajoča.
Akcija je imela nasprotni učinek. Če Slovenija v resnici nikoli ni imela jasno profilirane zunanje politike, se je v zadnjem letu dni spremenila v "enotematsko" državo (v angl. "one-issue" state). V gosta, ki ga za mizo nihče ne želi videti, saj vsi vedo, da bo govoril le o eni temi.
Selitev narodov in ribiška vojna. Zakaj že?
Slovenija je rinila naprej: tudi po tem, ko je Timmermans hitro obupal, njegova misija pa končala brez uspeha. V prepričanju, da je sodba arbitražnega sodišča rešitev za vse težave, deloma pa tudi zaradi predvolilnih kalkulacij, je vlada po koncu šestmesečnega roka odločitev začela sama prelivati v prakso.
Pripravila je načrte za preselitev prebivalcev z levega brega Dragonje in drugih območij, ki bodo ostala na Hrvaškem, kar bo Slovenijo stalo 2,3 milijona evrov.
Večerne termine informativnih oddaj so zasedli posnetki nove ribiške "vojne". Slovenski ribiči so dobivali položnice, pri čemer njihov hrvaški odvetnik kazni ni izpodbijal z nespornim dejstvom, da meja na morju nikoli ni bila določena, ampak z drugimi pravnimi utemeljitvami.
Vlada je najbolj znanemu ribiču Silvanu Radinu praktično sama naredila kampanjo za volitve, na katerih je kandidiral na listi SDS. Slovenski ribiči zdaj celo sami priznavajo, da ne hodijo na območje, kjer so čolni hrvaške policije, saj je v slovenskih vodah na voljo dovolj rib. Je bilo vse skupaj res vredno truda in ogromno energije, ki bi jo lahko država porabila drugače?
Hrvaška s sanjskim moštvom, Slovenija z uradniki in pravniki
Pred velikim finalom, tožbo, ki naj bi Hrvaško "prisilila" v sprejetje arbitražne sodbe (mar jo bo res?), je Slovenija domala vse stavila na zaslišanje pred evropsko komisijo.
Tam je prišel do izraza amatersko-uradniški pristop k vodenju zunanje politike, ki se je razmahnil v obdobju Karla Erjavca.
Hrvaška je namreč na ustno obravnavo v Bruselj v začetku pripeljala sanjsko moštvo ljudi, ki so v vprašanje slovensko-hrvaške meje vpeti že skoraj dve desetletji. Vodila ga je Andreja Metelko-Zgombić, ki na tem področju že vrsto let velja za ključnega stratega Hrvaške. Od lani je državna sekretarka na ministrstvu za zunanje zadeve.
Razumljivo, saj je Hrvaška ves čas pravilno domnevala, da bo odločitev evropske komisije politična. Ali kot je v torek dejal Plenković,: "Evropska komisija je odločitev sprejela, zahvaljujoč intenzivnemu dialogu in kakovostnemu nastopu hrvaških strokovnjakov na obravnavi v Bruslju."
Medtem ko je Erjavec zadnja dva meseca čas in energijo vlagal v predvolilno kampanjo, v Zagrebu niso mirovali. Zunanja ministrica hrvaška kolegica Marija Pejčinović Burić in državna sekretarka Metelko-Zgombićeva sta v tem času obiskali "pol Evrope". Hrvaški je uspelo relativizirati položaj, kar je svojevrsten absurd. Iz kršilke evropskega prava je vedno bolj postala država, ki si želi rešitve z dialogom.
Kje so slovenski arbitražni prvoborci? In kje hrvaški?
Na tej točki je do izraza prišla še ena razlika med slovensko in hrvaško stranjo.
Med tremi ključnimi pogajalci, ki so ob tedanjem predsedniku vlade Borutu Pahorju sodelovali pri arbitražnemu sporazumu, v dogajanja okrog Hrvaške v zadnjih mesecih ni bil vključen nihče.
Na Hrvaškem je položaj povsem drugačen. Oba ključna pogajalca, Davor Ivo Stier in Davor Božinović, delujeta v vrhu hrvaške politike. Stier je bil do lani zunanji minister. Božinović je svetovalec v kabinetu Andreja Plenkovića, v njegovi stranki HDZ pa je zadolžen za zunanjo politiko.
Pravo vprašanje ni, ali vložiti tožbo zdaj ali pozneje
Slovenska politika se te dni ukvarja z vprašanjem, ali naj Slovenija tožbo vloži takoj ali naj z njo počaka na naslednjo vlado.
Toda odgovor nanj ni mogoč brez premisleka o nadaljnjih korakih. Slovenija ima v rokah odločbo "res iudicata", o kateri se več ne razpravlja. A Hrvaški je tudi ob vztrajnem ponavljanju, da krši evropsko pravo, ne bo mogla vsiliti.
Ni razloga, da bi se Sloveniji mudilo. Eno leto lahko mirno izgubi, je mogoče slišati iz domačih diplomatskih krogov. V naglici lahko namreč ponovi nekatere napake, na primer znova privoli v paketno obravnavo več vprašanj (arbitraže in NLB, kjer hrvaško ustavno sodišče v tem času drugo za drugo zavrača pritožbe na izgubljene tožbe). Gre za taktiko, s katero je prva vlada Janeza Janše zrušila sporazum Drnovšek-Račan in odnose med državama vrnila na začetek.
V zraku je torej dilema, ali ne bi bilo bolje zadnjega orožja, ki ga ima v rokah Slovenija, pustiti za nekaj časa na hladnem. Vsaj do nove vlade na Hrvaškem in nove sestave Evropske komisije.
Slovenija je pred novim izpitom iz zrelosti, ki ne bi smel postati talec notranjepolitičnih interesov odhajajočega predsednika vlade in zunanjega ministra.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
