In spet smo v šoku. Oči vsega sveta so danes uprte v Veliko Britanijo in rekordno zmago konservativcev na parlamentarnih volitvah. Analitiki ugotavljajo, kako je Borisu Johnsonu uspelo osvojiti dolgoletne laburistične trdnjave na severu Anglije. Medtem ko si laburisti ližejo rane, njihovi ideološki bratje v Evropi krivdo iščejo v Jeremyju Corbynu ali slabi kampanji.
Toda stvari še zdaleč niso tako enostavne.
Naše dileme, povezane z Veliko Britanijo, so danes namreč enake kot junija 2016. Takrat so Britanci na referendumu s šibko večino podprli izstop države iz Evropske unije (brexit). Tudi takrat sta Evropo zajela šok in nejevera. Tudi takrat smo ugotavljali, kaj se je sploh zgodilo. In v dobrih treh letih se nismo naučili ključne lekcije.
Brexit ni bil slab dan, ampak upor
Ves čas nismo želeli razumeti, zakaj se je zgodil brexit. Verjeli smo, da se je zgodila napaka, ki jo bo "zdravi" del Velike Britanije znal popraviti. Spremljali smo dve leti parlamentarne soap opere, pogajanj z EU, ultimatov, preložitev in razpadanja britanskih vlad. Ob pogledu na pol milijona protestnikov v Londonu, ki so mahali z zastavami EU, in apokaliptične ekonomske napovedi smo še vedno upali, da brexita tik pred dvanajsto vendarle ne bo.
Ne bi mogli biti bolj naivni. Referendum o brexitu ni bil napaka v sistemu, ampak upor proti sistemu. Bil je sredinec, ki so ga poraženci globalizacije, nekdanji delavci in rudarji s propadlih industrijskih območij osrednje in severne Anglije, pokazali "zunanjemu sovražniku": EU, priseljencem, Londonu ...
Brexit je bil obračun s travmami, do katerega je pripeljala deindustrializacija celotnih območij Anglije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Bil je refleks starejših generacij, ki si želijo vrnitve nazaj. V čase, ko so generacije ljudi delale v isti lokalni tovarni, ne pa na začasnih pogodbah v trgovskem centru. Ko je Velika Britanija globalizirala svet, ne pa obratno. Ko so bili lokalni vodoinštalaterji Angleži, ne pa Poljaki.
Ko se tesnoba zdravi z alkoholom
Gre za refleks, ki ga je težko razumsko razložiti. Spominja na človeka, ki se odloči tesnobo in depresijo zdraviti z alkoholom in drogami. V tem smislu je fatalističen.
Zgolj deloma je pogojen z ekonomijo – pravzaprav le v tem, da Angleži iz nižjih slojev v Evropejcih in drugih priseljencih vidijo konkurenco na trgu dela. Vzgibi za brexit izhajajo tudi ali predvsem iz kulturnih, ideoloških ali – v izrazoslovju nove desnice – "identitetnih" razlogov: izgube občutka pripadnosti skupnosti, odtujenosti, sovraštva do tujcev in rasizma.
Je potemtakem res presenečenje, da je britanske volitve prepričljivo dobil politik, ki je znal prepoznati in zajahati ta refleks?
Nikakor ne. Boris Johnson je še eno utelešenje etnonacionalističnega populizma, ki z enostavnimi frazami nagovarja množice razočaranih. Ki se ob vsaki priložnosti zateka k lažem (po nekaterih podatkih je 88 odstotkov propagandnih sporočil konservativcev temeljilo na lažnivih podatkih). Ki zagotavlja, da ima stvari v rokah, a jih nima. Ki obljublja revnim, v resnici pa služi bogatim.
Trump, Johnson, Modi, Netanjahu ...
V tem je domala enak številnim sodobnikom po svetu: Donaldu Trumpu v ZDA, Jairu Bolsonaru v Braziliji, Recepu Tayyipu Erdoganu v Turčiji, Narendri Modiju v Indiji in Benjaminu Netanjahuju v Izraelu. Vsem tem uspeva isti trik: množicam ljudi, jeznih nad elitami, se prodajajo kot rešitelji, čeprav sami poglabljajo njihove težave, financirajo pa jih ekonomske elite.
Medtem ko Trump govori o "izsušitvi washingtonskega močvirja", uvaja davčno reformo, ki gre na roko bogatašem. V Veliki Britaniji je celotna stvar pripeljana do absurda: konservativci, tradicionalno stranka bogatejših, zdaj nastopa kot edino upanje za poražence neoliberalizma, ki ga je ista stranka pripeljala v državo v času Margaret Thatcher.
Kako jim to vedno znova uspeva? Res je, da je imel Johnson na drugi strani socialista stare šole – Jeremyja Corbyna, ki je bil lahka žrtev Murdochovskega tabloidnega aparata, hkrati pa daleč premalo karizmatičen za "prodajo" laburistične vizije.
Prvi pogoj: najti moraš sovražnika
Če je Corbyn leta 2017 skoraj premagal Thereso May, je bil v zadnjih dveh letih preveč neodločen pri vprašanju, ali je za brexit ali ne. Intimno si ga je zagotovo želel, saj je tudi sam v Bruslju videl oviro za nekatere socialistične reforme. Na oltarju Johnsonove zmage je dokončno umrla tudi "stara" konservativna stranka, ki jo je Johnson pred tem temeljito očistil.
A pravi recept se skriva drugje, v zgodovini pa smo ga že velikokrat videli. Najprej, vsem populistom nove dobe je namreč uspelo najti notranje ali zunanje sovražnike. Trumpu v prej omenjenem "močvirju" in priseljencih, Johnsonu v Bruslju, Erdoganu v pregnanem verskem voditelju Gülenu, "tujih agentih" ali Kurdih, Bolsonaru v "koruptivnih elitah" in avtohtonih prebivalcih Brazilije, Salvini v afriških migrantih ...
V naslednjem koraku sledi napad njihove propagandne mašinerije, ki je z družbenimi omrežji dobila srhljive razsežnosti. Stokrat ponovljena laž postane resnica. Nato začnejo ponujati rešitve, ki so vedno enostavne in radikalne.
Kaj nas je naučila Johnsonova zmaga?
Kaj je torej glavna lekcija britanskih volitev? Da etnonacionalistični populizem ni muha enodnevnica, ampak največja politična nevarnost prihajajočega desetletja. Pozor: Trump, Johnson, Bolsonaro, Modi, Erdogan in preostali so voditelji nekaterih najvplivnejših držav sveta. Čas je, da stopimo že enkrat ven iz lastnih milnih mehurčkov. Populizem ni več odklon, ampak stanje stvari.
Evropske volitve, na katerih so populisti dosegli slabši rezultat od ambicioznih napovedi, niso bile začetek njihovega konca, ampak konec začetka. Ne smemo pozabiti: zdajšnji sestavi evropske komisije šibko večino v evropskem parlamentu zagotavljata poljska vladajoča stranka Pravo in pravičnost, ki meni, da so sodniki le ena od vej politične oblasti, in madžarski Fidesz Viktorja Orbana.
Johnsonova zmaga nas uči, da se proti populizmu ni mogoče več boriti s starimi političnimi vzorci. Svet je pred velikimi spremembami. Dozdajšnji ekonomski model, lahko mu rečemo ali globalizacija ali neoliberalizem, se je v dobrih štirih desetletjih izpel.
Ljudje po svetu so jezni in tega nikakor ne gre podcenjevati. Prej ali slej, v naslednjih letih ali desetletjih, bo na njegovem mestu zaradi prevelikih razlik med sloji prebivalstva, med globaliziranimi mesti in podeželjem, začelo rasti nekaj novega ali vsaj drugačnega.
Smo na prelomnici. Gremo nazaj ali naprej?
V tej dilemi nam populisti ponujajo pot nazaj. Zdrave politične sile bi morale gledati naprej. Edini zid pred populizmom, ki razkraja tkiva družb in skupnosti, seje sovraštvo in žanje travme ljudi, so politike, usmerjene v dobro ljudi. Ključni so zmanjševanje neenakosti in razlik med regijami, dostopnost javnih storitev, ničelna toleranca do korupcije, čezstrankarsko reševanje težav in – pogumni mediji, ki jih ni strah vedno znova razkrinkavati laži.
Ko družbeno tkivo enkrat razpade, je prepozno, kar smo videli v nekdanjih industrijskih območjih Anglije in ZDA. Zdrave politične sile v Evropi, od zmernih konservativcev in liberalcev do socialdemokratov in levice, še nikoli v 21. stoletju niso imele večje odgovornosti.
Jo bodo zmogle?
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
