Zakaj je Popoviča lahko strah, kako so žrtvovali Logarja in zakaj Maribor ne sme pasti #analiza

Nasmeh na obrazu Anžeta Logarja se je v nedeljo zvečer, ko so bili znani prvi neuradni izidi lokalnih volitev, zdel grenak. Verjetno z razlogom.

Še pred nekaj meseci je bil 42-letni Logar le nekaj korakov oddaljen od položaja predsednika vlade. Njegovo ime se je v povolilnih preigravanjih omenjalo kot nekakšen meč, ki bo presekal gordijski vozel tedanje politične blokade. Po enem od scenarijev bi SDS skupaj z blokom treh strank (NSi, SMC in SAB) vstopila v vlado, le da te ne bi vodil Janez Janša, ampak za preostale politične stranke domnevno sprejemljivejši Logar.

A ta kombinacija je padla v vodo. Tudi ali predvsem zato, ker nanjo ni pristal Janša. Namesto selitve v premiersko pisarno na Gregorčičevi je moral Logar oditi na najtežjo mogočo pot - v maniri vseh predhodnikov, ki so se kadarkoli v zadnjih 20 letih omenjali kot potencialni Janševi nasledniki na čelu stranke.

Ljubljana: referendum o SDS, ne o Jankoviću

Logarjeva kampanja je zaznamovalo nekaj zgrešenih potez. Komu v Ljubljani je na primer v resnici mar, ali na gradu visi mestna ali državna zastava? A njegov naskok na Magistrat je bila bitka, izgubljena že vnaprej. Glavni razlog za to je Logarjeva strankarska izkaznica.

SDS je stranka, ki je z Ljubljano že vrsto let v čudnem (ne)razmerju. Mesta ni videla kot teren, na katerem se ji izplača truditi za glasove. Prej je nanj gledala celo kot na nekakšnega namišljenega sovražnika, ki ga je treba osvoboditi ali - še huje - ozdraviti "balkanizma".

Že tu je bilo Logarjevih možnosti konec. Logar je namreč dolgoletni "vojak" SDS, ki je znotraj stranke naredil bleščečo kariero. Če je še pred dobrim desetletjem kot direktor vladnega urada za komuniciranje tujim novinarjem pod vrata hotelskih sob potiskal prirejena poročila o medijski svobodi v Sloveniji, je danes predsednik sveta SDS.

Ceno podpihovanja "antiljubljanizma", s katerim je SDS pridobivala glasove predvsem v vzhodnem delu Slovenije, bo stranka plačevala še vrsto let. Ne glede na to, ali si je Logar to želel ali ne: fokus kampanje se je iz razprav o korupciji, (pre)dragih stanovanj, prometnih zastojev in drugih perečih problemov Ljubljane vztrajno premikal v polje "identitete" mesta. V tako priljubljene desne mite o nekoč cvetočem srednjeevropskem mestu, ki da ga je Janković spremenil v "palanko". V spopad čistega (in v resnici pogosto zanemarjanega) obrobja Ljubljane z njenim domnevno dekadentnim središčem.

To je bilo za večino Ljubljančanov očitno preveč. Na volitvah v Ljubljani tako protislovno ni prišlo do referenduma o Zoranu Jankoviću, "betonskem" modelu razvoja mesta, avtoritarnih županskih praksah in njihovih stranpoteh, ampak do referenduma o SDS oziroma Janši. Ta je na tokratne županske volitve privabil 13 tisoč ljudi več kot leta 2014 (letos: 95.252, takrat: 82.131).

Zakaj SDS v Logarjevem porazu vidi zmago?

Ob de facto umiku strank leve sredine iz kampanje se je sintagma o nikoli bolj ranljivem Jankoviću sprevrgla v njeno nasprotje. Ne le, da je Janković po vseh očitkih o spornih poslih in prihajajočih sodnih obravnavah zbral 57 tisoč glasov, kar je skoraj 11 tisoč več kot leta 2014. Morda je za njegove nasprotnike še hujše dejstvo, da bo tudi tokrat, že četrtič zapored, lahko vladal brez koalicije.

Čeprav nekateri analitiki z desnega pola poudarjajo, da je Logarjev rezultat v širšem pomenu zmaga, je to interpretacijo težko razumeti. Če gre res za zmago, je njena cena strahovito (pre)visoka:

1. SDS je zanjo "žrtvovala" kandidata, predvidenega za najvišje funkcije v državi, ki si je zadnja štiri leta politični kapital nabiral kot glavni preganjalec odgovornih za "bančno luknjo". Porabil ga je za bitko, ki je ni mogel dobiti.
2. Jankoviću je dala nova krila, s tem pa jih je spodrezala vedno glasnejšemu nezadovoljstvu na levem polu. Jankovićev nedeljski rezultat je le za dobrih sedem tisoč glasov slabši od števila glasov, ki jih je dobil leta 2010.
3. Logar je na koncu ob podpori vseh strank desne sredine, popolni mobilizaciji SDS in številnih medijskih zapisih o spornih Jankovićevih poslih dobil dobrih 27 tisoč glasov. To pa je na koncu le slabih devet tisoč več, kot jih je ob precej manjši stopnji mobilizacije leta 2014 dobil tedanji kandidat SDS Damjan Damjanovič.

Je Logarjeva avantura v Ljubljani res dodana vrednost za pomladno politično opcijo? Ali pa je njeno edino pomembno politično sporočilo, da absolutni vladar desne sredine še nekaj časa ne namerava niti razmišljati o umiku - tudi za ceno kurjenja političnega kapitala svojih potencialnih naslednikov?

Maribor: vstaje so mrtve, a refleks "anti-Kangler"še živi

Tudi v Mariboru je imela SDS velike načrte. Medijska mašinerija stranke in njenih satelitov je bila pomemben generator kampanje Franca Kanglerja, a temu ni prinesla želenega rezultata.

Čeprav se je Kangler uvrstil v drugi krog, tam za prvega favorita z naskokom velja podjetnik Aleksander Saša Arsenovič, ki velja za eno največjih presenečenj volitev. Razlogov za to je več.

Najprej, Kangler je politik, ki ga volivci "ali ljubijo ali sovražijo". Teh drugih pa je v Mariboru očitno še vedno več kot prvih. Čeprav volilni polom aktualnega župana Andreja Fištravca na simbolični način končuje obdobje vstaj, drži tudi, da refleks "anti-Kangler", ki je bil pravzaprav temeljni generator vstaj, še vedno živi.

Hkrati je Kangler v političnem smislu že precej načeta in zbledela blagovna znamka. V nedeljo je zbral slabih 14 tisoč glasov, tretjino manj kot leta 2010, ko je zmagal v prvem krogu. Leta 2006, ko je bil Kangler še največji sovražnik SDS v Mariboru (še pred tem je poslancu Rudolfu Mogetu v devetdesetih letih pomagal preiskovati orožarske posle), je v drugem krogu prejel skoraj 25 tisoč glasov. Njegovi zlati časi so mimo. Kangler 2.0 za razliko od Kanglerja 1.0 prevečkrat deluje zagrenjeno, kot nekakšen vitez na maščevalnem križarskem pohodu.

Zakaj je "operacija Kangler" pomembna za SDS

Svojim najboljšim časom se Kangler ni približal kljub zajetni podpori SDS in njenih satelitov, ki že nekaj tednov kopljejo zgodbe in manipulacije o domnevnih Arsenovičevih škandalih. Recimo o visoki zadolženosti, čeprav banke zaradi Arsenoviča zagotovo nimajo razloga za skrb. Ob dobrih štirih milijonih evrov najetih posojil ima namreč za več kot 11 milijonov evrov naložbenih in drugih nepremičnin.

Da je vložek res visok, dokazuje dejstvo, da je Kanglerju v kampanji pomagal celo možni novi predsednik evropske komisije Manfred Weber. Temu so očitno ne prav vešči svetovalci napisali kratek govor, v katerem je Kanglerjev Maribor iz obdobja 2006-2012 označil za cvetoče mesto, v katerem sta se razvijala kultura in šport, gradile pa nove ceste in mostovi. "Vzdušje je bilo na splošno boljše," je predvstajniški Maribor opisal Weber.

V drugem krogu gre pričakovati še ostrejši boj, saj je "operacija Kangler" strateškega pomena za SDS.

Maribor je edina večja mestna občina, kjer je izbranec stranke še v igri za zmago. Poleg tega je Kanglerjeva vrnitev pomembna tudi zaradi drugih razlogov. Političnih, saj bi kot žrtev "krivosodja" vladal mestu, ki je samo največja žrtev slovenske tranzicije, kar je potencialno vnetljiva kombinacija. Simbolnih, saj bi dokazal mit o domnevni zrežiranosti vstaj, ki so na koncu s položaja pomagale odnesti tudi Janšo.

Koper: je šel Popovič predaleč?

Posebna zgodba je Koper. Dolgoletna vladavina Borisa Popoviča, simbola šerifovskih županov, bi se utegnila celo končati.

Sam drugi krog morda ni tolikšno presenečenje ob dejstvu, da se Popovičeva podpora skozi leta vztrajno manjša. Še leta 2006 je zanj glasovalo več kot 17 tisoč ljudi, leta 2014 pa le še slabih 10.500, torej skoraj pol manj. Čeprav je Popovič v nedeljo dobil nekoliko več glasov (10.830), se je volitev v Kopru udeležilo skoraj 4500 ljudi več kot pred štirimi leti.

A očitno so šle nekatere stvari na Obali vendarle predaleč. Kljub popolni oblasti, ki jo ima v rokah, Popovičeva nepredvidljivost in agresivnost, v preteklosti spodbujena s številnimi kazenskimi postopki proti njemu, še vedno ne pojenjata. Ravno nasprotno, zgodba o uslužbenki občinskega podjetja, ki da jo je župan zaradi sinovega prestopa v Nogometni klub Olimpija želel odpustiti, nakazuje na vzorec vladanja, ki resno spominja na diktature.

Tudi zato gre pričakovati, da bo drugi krog v resnici referendum o Popoviču, njegovem modelu razvoja (Koper je daleč najbolj zadolžena mestna občina) in - stilu vladanja. Aleš Bržan je namreč po javnih nastopih popolno Popovičevo nasprotje. Tudi Popovičevi nasprotniki so ugotovili, da je prvič v 16 letih ranljiv. Glasovi Gašparja Gašparja Mišiča, ki Popoviča pozna do obisti, Olge Franca in stranke Oljka bi mu že v prvem krogu prinesli zmago.

Da Popovičev politični domet usiha, nakazuje tudi polom njegovih kandidatov v drugih občinah (Piran, Ankaran), kamor je včasih širil svojo "revolucijo". Intenzivnost dogodkov, ki jih je stopnjeval ob koncu kampanje, nakazuje, da je tudi sam Popovič slutil tak razplet. Še konec septembra ni bilo tako. Njegov svetovalec Sebastjan Jeretič je takrat ocenjeval, da ima Popovič letos boljše možnosti za rezultat kot pred štirimi leti.

Neodvisnih županov več kot kdajkoli prej

V vsakem primeru je iz nedeljskih lokalnih volitev mogoče potegniti še nekaj splošnih ugotovitev. Ključna je, da je lokalna politika vedno manj zadeva političnih strank.

Zmagovalci teh volitev so ponovno neodvisni kandidati, ki so že v prvem krogu dobili 87 županov, šest več kot leta 2014. Pojav teh kandidatov na lokalni ravni se je razmahnil v obdobju med letoma 2010 in 2014. Šlo je za čas, v katerem so se na nacionalni ravni zamenjale tri vlade, uveljavil pa fenomen novih obrazov.

Razlika je, da "novi obrazi" na lokalni ravni v resnici niso novi, ampak so bili že pred tem ob delu v svojih poklicih močno aktivni v lokalnih skupnostih. "Padalci" so na občinski ravni prej izjema kot pravilo.

Trend neodvisnih list in vsaj formalno neodvisnih županov se brez dvoma nadaljuje in krepi. Moč strank na "terenu" peša. V nedeljo se je videlo, da so na občinski ravni daleč največje SDS, SD in SLS, torej najstarejše slovenske stranke.

Čeprav je SDS skupaj dobila skoraj 128 tisoč glasov, kar je skoraj 30 tisoč več kot leta 2014, ima njen rezultat več lepotnih napak. Njeni kandidati ne vodijo nobene od mestnih občin, v katerih živi kar 34 odstotkov volilnih upravičencev. SDS tako s 537 mandati, ki jih ima v občinskih in mestnih svetih, vse bolj postaja stranka podeželja.

Ta primat počasi, a vztrajno jemlje iz rok SLS, ki ima po prvem krogu še vedno največ županov (23). Toda kandidati SLS so skupaj dobili približno devet tisoč glasov manj kot leta 2014 (takrat so jih dobili več kot 58 tisoč). Nekatere dolgoletne trdnjave (Krško) so ubranili, druge (Celje) pa zaradi notranjih sporov izgubili.

Pozabite na reformo lokalne samouprave

Med strankami leve sredine je na lokalni ravni daleč najmočnejša SD, ki je svoj neto rezultat izboljšala.

V največji meri na račun SMC, ki je na lokalne volitve 2014 prišla z dediščino bleščeče zmage na takratnih parlamentarnih volitvah. Z relativno lahkoto je SD ubranila župana dveh mestnih občin (Velenje, Murska Sobota), njen kandidat pa je prvi favorit v drugem krogu v Kranju. V naslednjem koraku bo SD morala razmisliti, kako se bo vrnila na nekdanje pozicije v njenih tradicionalnih okoljih: v Ljubljani, Novi Gorici in Kopru.

Med drugimi strankami lahko o resnejšem lokalnem "terenu" oziroma bazi govorimo le še pri NSi in DeSUS. Največja vladna stranka LMŠ ostaja brez enega samega župana, uspela pa se je prebiti v svete 53 občin. Le štiri od teh so mestne (Murska Sobota, Slovenj Gradec, Kranj, Ljubljana). Glasovi so se močno razdrobili.

Kar 84 tisoč glasov so si razdelile neparlamentarne stranke, ki so na letošnjih državnozborskih volitvah prejele manj kot odstotek glasov. S tem niso upravičene do financiranja iz državnega proračuna, zato lokalne volitve zanje pomenijo vprašanje obstoja.

Ob poplavi neodvisnih kandidatov in pisanih koalicijah Slovenija ostaja "obsojena" na 212 občin, od katerih jih več kot polovica ne izpolnjuje osnovnega zakonskega kriterija, po katerem mora imeti najmanj 5000 prebivalcev. Posledično bodo občine ostale ekonomsko šibke, reforma lokalne samouprave pa bo jabolko, v katerega vlade verjetno še nekaj časa ne bodo upale ugrizniti.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net