Pozornost medijev je v zadnjih dneh spet usmerjena v ustavno sodišče. To je v ponedeljek razveljavilo zakon o tujcih, ki je leta 2017 močno zaostril pogoje za pridobitev azila v Sloveniji.
Za takšno odločitev je glasovalo osem od devetih ustavnih sodnikov. Proti je kot edini glasoval Klemen Jaklič, ki je v ločenem mnenju navedel, da je nanj zaradi drugačnega stališča pritiskal ustavni sodnik Matej Accetto. Jaklič je zahteval njegovo izločitev, češ da naj bi Accetto sodeloval pri pisanju programa Stranke modernega centra (SMC), kar je sam zanikal.
Razprave o politični (ne)pristranskosti ustavnih sodnikov so pogosto spolzek teren. Gre namreč za najvišji organ sodne oblasti, katerega sestavo na predlog predsednika republike določa državni zbor. Politika ima torej pri odločanju o ustavnih sodnikih zadnjo besedo. V Sloveniji so se njihovi položaji ob vsakokratni politični trgovini vedno delili po načelu levo-desno.
Spet drugo vprašanje je, v kolikšni meri lahko ustavni sodniki kažejo politično prepričanost ali celo nastopajo v dnevnopolitičnih bojih. Na tej točki je med Accettom in Jakličem, oba sta ustavna sodnika od leta 2017, pomembna razlika. Če je Accetto sporen, ker si je spomladi 2014 iz Portugalske dopisoval z vodilnimi člani bodoče SMC, je Jaklič oseba, ki že od svojega vstopa v slovenski javni prostor ne skriva, komu v resnici pripada.
Od Bajukovega kabineta do RTV Slovenija
Jakličeva karierna pot je bila že od začetka tesno povezana s SDS. Že leta 2000 se je takrat 24-letni Jaklič zaposlil v kabinetu tedanjega predsednika vlade Andreja Bajuka kot njegov pravni svetovalec. V isti vladi sta sedela njegov mentor pri diplomski nalogi Peter Jambrek, takrat še ideolog SDS, in njegov oče Martin Jaklič kot državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, pristojen za denacionalizacijo (več o tem v okvirju).
Leta 2006 je Jaklič podprl kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane. Istega leta je bil na predlog SDS imenovan v nadzorni svet RTV Slovenija. Sodeloval je v kampanji o zakonu o RTV, ki ga je spisal poslanec SDS Branko Grims. Že takrat je pisal za Demokracijo, strankarsko glasilo SDS, in brezplačnik Ekspres, ki ga je stranka Janeza Janše izdajala tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2008 in takoj zatem ugasnila.
Afera Patria: "Imenovali so vas drhal"
Ko se je leta 2011 vrnil z doktorskega študija na ameriški univerzi Harvard, je Jaklič postal eden odmevnejših "civilnodružbenih" glasov SDS. Najbolj v zadevi Patria.
Leta 2013 je bil Jaklič med podpisniki pisma, s katerim je tujina izvedela, da v Sloveniji tečejo "montirani sodni procesi". Proces proti Janezu Janši je "v pravnem smislu ocenil kot škandal prve kategorije". Tožilstvu in sodišču je očital, da "sta mižala in nista sledila pravu". Jaklič se je redno udeleževal tudi protestov v podporo Janši. "Imenovali so vas drhal. V resnici pa ste zadnji branik prava in človekovih pravic," je aprila 2015 sporočal navzočim pred sodiščem v Ljubljani.
V vmesnem času je raven javne razprave zniževal s tviti, ki so presegali meje dobrega okusa. "Ajde, Šorli, stisni komija. Ta teden ga dej. Rovari po deželi ter nam preprečuje vladavino prava in ljudi," je junija 2014 vrhovnega sodnika Marka Šorlija pozval, naj "stisne" Branka Maslešo, predsednika vrhovnega sodišča, ki je takrat odločalo o zadevi Patria.
Izbranec SDS za najvišje položaje
Morda največji Jakličev prispevek k reševanju Janeza Janše je bilo pravno mnenje, ki ga je teden dni pred odhodom prvaka SDS v zapor na Dobu spisal romunski doktor prava Vlad Perju s pravne fakultete v Bostonu. V njem je zapisal, da so bile Janši kršene pravice do poštenega sojenja.
Čeprav je mnenje objavil Inštitut Jožeta Pučnika, naj bi ga po nekaterih informacijah "uredil" Jaklič. Že takrat nam je več virov zatrdilo, da je inštitut pred tem podpisal pogodbo o sodelovanju z Novo KBM, ki jo je takrat vodil Aleš Hauc, izbranec SDS. Ali je torej pravno mnenje dejansko plačala banka, ni znano.
V vsakem primeru je bila zadeva Patria, v kateri se je Jaklič profiliral kot neusmiljeni kritik Slovenije kot "totalitarne greznice" in njenega sodnega sistema, dokončni pospešek pri njegovem kariernem naskoku na najvišja mesta.
Zakaj je zadnja afera v resnici farsa
Ob razpravi o politični opredeljenosti je težko iti mimo dejstva, da je Jakličevo odločanje skoraj vedno "na liniji" s stališči SDS, pa naj gre za referendum o drugem tiru Divača-Koper, preiskavo proti poslancu SDS Andreju Širclju, razveljavitev zakona o premoženju nezakonitega izvora, s katerim so tožilci poskušali odvzeti premoženje tudi Janezu Janši, sojenje Milku Noviču ...
Nasprotovanje razveljavitvi zakona o tujcih je Jaklič recimo utemeljeval z navedbo, da "bi lahko zaradi množičnega prihoda prosilcev za azil prišlo do trpljenja, poslabšanja zdravja in smrti tudi med državljani Slovenije". V tej argumentaciji precej bolj kot vrhunski pravni strokovnjak s področja človekovih pravic zveni kot še eden od množice podpornikov SDS, ki že več let s precej manj izbranimi besedami svarijo pred "migrantsko kugo", "posiljevalci" in "morilci".
Medtem ko Janša govori o "drugorazrednih", Jaklič govori o "boju za ljudi". "Slovenska fabricirana realnost je lahka tarča," je Jaklič zapisal po prvih šestih mesecih dela na ustavnem sodišču, v katerih je sodnikom, ki se označujejo za levo-liberalne, očital odločanje v prid države, ne posameznika.
Zadnje razprave zato mejijo na farso. Medtem ko Jaklič Accettu očita politično pristranskost, sam že nekaj let hodi onkraj meje med pravom in političnim aktivizmom. Po istih kriterijih, ki bi morali veljati za Acceta, bi se moral Jaklič, dolgoletni "zvočnik" interesov SDS, izločati iz vseh postopkov, ki so tako ali drugače povezani z veljaki te stranke.
Odgovor na vprašanje, zakaj tega ne počne, je verjetno na dlani.
Primer Martina Jakliča: od države koncesija in 800 tisoč evrov
Klemen Jaklič se je med delom na ustavnem sodišču pred kratkim srečal tudi s primerom, v katerem svojo pravico išče njegov oče Martin Jaklič, državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo v času vlade pokojnega Andreja Bajuka.
Martin Jaklič je letos vložil ustavno pritožbo zoper več sklepov višjega in okrožnega sodišča v Ljubljani ter celo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti enega od členov insolvenčne zakonodaje, vendar so ga ustavni sodniki na seji 5. septembra soglasno zavrnili. Klemen Jaklič se je iz odločanja izločil.
Martin Jaklič si že dalj časa prizadeva preprečiti (pre)poceni prodajo premoženja v stečajnem postopku podjetja Petrus, v katerem je bil eden od družbenikov. Petrus je leta 2008 poskušal na novo zagnati kamnolom Vražji kamen v Kočevju.
Pri projektu jim je izdatno pomagala država oziroma tedanja vlada Janeza Janše. Najprej mu je ministrstvo za gospodarstvo, ki ga je vodil Andrej Vizjak (SDS), dodelilo desetletno rudarsko koncesijo, že pred tem pa so od javnega sklada za regionalni razvoj in razvoj podeželja dobili okoli 800 tisoč evrov posojila za vzpostavitev proizvodnje.
A projekt je že kmalu zatem propadel, javni sklad pa je ostal brez denarja. Vsaj del dolga so poskušali poravnati s prodajo premoženja v stečaju, vendar se je Martin Jaklič vztrajno pritoževal, saj je menil, da so nepremičnine in oprema vredne nekajkrat več. Na dražbah se je izkazalo nasprotno.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
