Zakaj ima Borut Pahor veliko težavo #analiza

Na koncu presenečenja ni bilo. Na današnjem glasovanju v državnem zboru je Primož Dolenc zbral le 30 od potrebnih najmanj 46 glasov, kar je bilo premalo za to, da bi postal peti guverner Banke Slovenije. Ta bo še nekaj časa brez prvega moža, ki bi ga imenoval državni zbor, s tem pa posledično tudi brez glasu na sejah sveta Evropske centralne banke (ECB).

Dolenčev padec v državnem zboru je prvi vmesni epilog že skoraj tri mesecev trajajoče sage o neuspeli izbiri novega guvernerja. Kaj nas je naučila do zdaj?

1) Ne koalicija, Borut Pahor ima težavo

Čeprav so nekateri mediji in analitiki poudarjali, da gre za prvi kadrovski preizkus nove vladne koalicije, je resnica drugačna. Imenovanje guvernerja je kadrovska operacija, ki jo vodi in usklajuje predsednik republike. Enako kot na primer izbiro ustavnih sodnikov.

Borut Pahor je pri tem stopil na lastno mino. Ni namreč skrivnost, da med predsednikom republike in predsednikom vlade Marjanom Šarcem ni prevelikega zaupanja. Nekatere rane so se sveže. Šarec, ki je Pahorja na predsedniških volitvah zvlekel v drugi krog, zagotovo ni pozabil, da je Pahor tako rekoč še pred junijskimi volitvami mandatarstvo zaupal Janezu Janši.

V politiki naključij ni. Na koncu se je izkazalo, da so Dolencu za izvolitev zmanjkali prav glasovi LMŠ. Če je Pahor res pričakoval, da ga bo iz zagate reševal Šarec, se je krepko zmotil. Najbolj pri oceni značaja predsednika vlade.

Že zdaj je jasno, da Šarec koalicijo petih strank vodi izrazito pragmatično. Osredotočal se bo na iskanje soglasja pri ključnih projektih. Partnerjem bo prepuščal precejšnjo mero samostojnosti, a jo bo v zameno zahteval tudi sam, kar je dokazal primer Črnčec.

Pri kadrovskih vprašanjih bo z energijo varčeval. Po vroč kostanj v žerjavico ne bo hodil za nikogar, še najmanj za Pahorja, čeprav bi vsako vlado še kako moralo zanimati, kdo vodi centralno banko. Minilo je dovolj let, da so vlade ostale brez strategije, kakšni bančni sistem moramo imeti v državi. Zavedajoč se preteklih izkušenj, kdo postajajo lastniki slovenskih bank.

Pri tem ima Pahor še eno težavo. Dolenčev padec nas je znova spomnil na nekatere zgrešene kadrovske odločitve predsednika republike. Najbolj seveda na zgrešeno izbiro predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Tudi sestava ustavnega sodišča je izrazito problematična, saj v nekaterih najodmevnejših primerih daje politiki prednost pred stroko.

Padec Pahorjevega kandidata za guvernerja je tako slaba napoved pred kadrovskimi odločitvami, ki ga še čakajo. Na primer pri izbiri treh novih ustavnih sodnikov v prihodnjih dveh letih in varuha človekovih pravic.

2) Izbira guvernerja je referendum o sanaciji bank

Za zdaj še ni mogoče oceniti, ali se je Pahor kljub jasnim znamenjem, da podpore nima, odločil "skuriti" Dolenca zgolj zato, da si kupi nekaj časa pri iskanju novega kandidata. A tudi v ponovljenem postopku izbire guvernerja bi lahko imel Pahor najmanj enake težave, kot jih je imel zdaj.

Vsako imenovanje na vrh Banke Slovenije namreč odraža tudi aktualni politični trenutek. Leta 2007 je šlo pri izbiri guvernerja za obračun Janeza Janše z Mitjo Gasparijem, nekdanjim finančnim ministrom v vladah LDS, in finale kadrovskega cunamija v državni upravi in gospodarstvu. Leta 2013 je slovenska politika želela prelomiti s "starimi praksami", zato je skoraj soglasno imenovala Boštjana Jazbeca.

Letos gre v resnici za referendum o sanaciji bank – več milijard evrov vrednem procesu, ki je zaradi več napak in nejasnosti pri izvedbi na domači politični sceni dokončno pokopal Jazbeca.

Poslancev, ki odločajo o guvernerju, tako ne zanimajo teme, povezane z Banko Slovenije, ki so izrazito pomembne za slovensko, izvozno naravnano gospodarstvo.

Kandidatom ni treba odgovarjati na vprašanja o politikah ECB, smiselnosti helikopterskega metanja poceni denarja v finančni sistem, znanega kot "kvantitativno sproščanje", ali višini obrestne mere v prihodnjih letih. Poslancev ne zanima niti, ali Banka Slovenije res ustrezno opravlja nadzorne funkcije, ki so ji dane, niti to, kakšne uprave vodijo banke.

Tudi strateškega razmisleka o tem, kakšen bo slovenski bančni prostor v luči združevanj nekaterih največjih evropskih bančnih skupin in tehnoloških sprememb, ni. Še manj o tem, kakšne bi morale biti v teh časih naloge Banke Slovenije in ali jih ustrezno opravlja.

Glavnina vprašanj, na katera morajo odgovarjati, se nanaša na njihov odnos do preiskovanja sanacije bank. Prav na tej točki je premalo odločni Dolenc - kljub takšnim ali drugačnim zakulisnim igram - v želji ugajati vsem verjetno izgubil odločilne glasove. Vsaj del so jih zagotovo odnesli tudi interesi nekaterih imetnikov bančnih obveznic, razlaščenih med sanacijo.

Težava za Pahorja je, da o sanaciji bank soglasja v koaliciji ne bo, s tem pa verjetno tudi o guvernerju ne. Za Alenko Bratušek, "mater" sanacije bank, je ključna točka politične kariere in tabu tema, o kateri se tako rekoč ne sme več razpravljati. Na isti liniji je SDS, saj je bila v obdobju druge vlade Janeza Janše ustanovljena slaba banka, in deloma NSi.

Iskanje paketa 46 glasov se tako zdi misija nemogoče. Še najbolj realni se zdita dve možnosti: koalicija štirih vladnih strank (LMŠ, SD, SMC, DeSUS) in Levice ali pa morebitno alternativno (ne)načelno zavezništvo opozicijskega trojčka SDS-NSi-SNS in dveh vladnih strank, verjetno SMC in SAB.

Tega se zlasti v SMC za zdaj otepajo, ker bi pomenilo prehitro, a še kako jasno sporočilo Šarcu in preostalim partnerjem njegove koalicije. Gre namreč za koalicijo, ki se je, dokazano, pripravljala kot "načrt B" v zakulisju pogovorov o sestavi vlade Marjana Šarca

Kombinatorika bo precej odvisna še od enega človeka. Predsednikov svetovalec pri izbiri guvernerja je France Arhar, vrsto let eden od najvplivnejših mož v domačem bančnem zakulisju, ki je v zadnjih letih nastopal kot kritik sanacije bank.

Sam Arhar je bil v zadnjih mesecih najbolj naklonjen Marku Bošnjaku, tega je tudi sam predlagal. Izbira Dolenca je sprožila špekulacije, da je bil Arharjev vpliv v postopku razmeroma omejen. V drugo se lahko tudi to spremeni.

3) Kadrovski bazeni so skoraj prazni

Saga o izbiri guvernerja je razkrila še eno žalostno resnico: da v Sloveniji res dobrih kandidatov za posamezne funkcije hitro zmanjkuje.

Med petimi kandidati ni bilo človeka, ki bi vsaj deset let preživel na položaju v upravi ene ali več bank, monetarnega ekonomista, vrhunskega v svetovnem merilu, ali mednarodno res uveljavljenega kandidata, ki bi ga guvernerska sinekura prepričala o vrnitvi v domovino.

Na ožji ravni gre za logično posledico uveljavitve načela kolektivne krivde za bančno luknjo, ki je iz igre takoj izbrisala več generacij bankirjev. V SDS so ta kriterij uporabili pri izločitvi vseh kandidatov.

Prav to načelo je že leta 2016 omogočilo, da sta v vrh centralne banke prišla Dolenc in Bošnjak - oba s svojimi nahrbtniki: prvi ob kaotični dediščini, ki jo je pustil za sabo v Deželni banki Sloveniji, drugi pa s hitrim prenehanjem mandata v afer polni Hypo Alpe Adria Bank, pragmatično zavitim v molk vseh vpletenih.

A gre le za znamenje bolezni na širši ravni. Leta serijskih zamenjav v nadzornih svetih in upravah državnih podjetij in bank so kadrovske bazene bolj ali manj izpraznila. Kandidatov, ki bi se še pred desetletjem prijavljali za položaje, danes ni več blizu pomembnih javnih ali državnih funkcij.

Razloga za to nista le nejevolja nad plačo po Lahovnikovem zakonu, na katero so "obsojeni" državni menedžerji, ali strah pred morebitnim blatenjem imena. Ta je pogosto prenapihnjen. Primer Kavanaugh nas je naučil, kakšne so ravni preverjanja kandidatov za vplivne funkcije v ZDA. To bi veljalo prenesti tudi v slovenski sistem, saj osebno življenje posameznika ni nepomembno, ker je hitro lahko žrtev izsiljevanja. In mimogrede: letošnja kampanja za guvernerja je bila precej manj umazana od "sesuvanja" Gasparija v letu 2007.

Resnična težava so procesi selekcije, v katerih je ob formalnih kriterijih nastavljenih še precej večjo število neformalnih ovir v obliki lobistov, patronov ali drugih kruhoborcev. Vsi ti na zasičenem trgu špekulacij, (pol)informacij, kupovanja vpliva in uslug iščejo svoj delež pogače.

Gre pravzaprav za mafijske metode, ki kandidatom dajejo na voljo le dve možnosti: ali igro sprejmejo, s čimer že ob nastopu funkcije privolijo v vlogo talca, ali pa ne, čemur kmalu sledi opozorilo v obliki anonimke, objavljene na izbranih tabloidnih portalih. Ni malo tistih, ki so menili, da se je Dolenc v tej igri odločil za prvo možnost.

Ko najboljših ni na voljo, položaje zasedejo mediokritete. In to je tisto, kar bi nas moralo skrbeti.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net