Vojna med SMC in SD: mlinski kamen Marjana Šarca? #analiza

Ko so štirje predsedniki in ena predsednica strank nove vlade konec avgusta svečano podpisali koalicijsko pogodbo, je bil prizor več kot simbolen.

Tik ob Marjanu Šarcu sta sedela koalicijska partnerja, ki imata za LMŠ največje število poslanskih glasov: levo Dejan Židan, predsednik SD, desno pa Miro Cerar, prvi mož SMC. Ko so šefi petih strank po podpisu ugodili fotografom in dali na kup svoje dlani, roki Židana in Cerarja nista bili ena nad drugo. Vmes je namreč svojo potisnila Alenka Bratušek.

Zastrupljeni odnosi

Šarčeva vlada je že zdaj v marsičem drugačna od njenih predhodnic.

Že od začetka mandata bo manjšinska. Je prva nova vlada v 21. stoletju, v kateri bodo sedele vse stranke iz prejšnje vlade na čelu z donedavnim premierjem. Gre za vlado, v kateri bodo notranji konflikti stalnica, najbolj očitno med SD in SMC.

Obe stranki sta že približno dve leti v bolj ali manj odprti vojni, ki bo vsaj v prvih mesecih določala dinamiko dela nove vlade in njeno stabilnost. Odnose med vodilnimi ljudmi iz SD in SMC bi lahko označili za zastrupljene – tako zaradi različnih političnih interesov kot tudi številnih osebnih zamer.

Nezaupanje med "etablirano" in "instant" stranko

Osnovni nastavki konflikta med SMC in SD izhajajo že iz geneze nastanka obeh strank.

Medtem ko je SD stara, "etablirana" stranka, ki vleče korenine iz nekdanje zveze komunistov, je SMC relativno nova stranka, ki je nastala pred parlamentarnimi volitvami leta 2014. Takrat je pobrala veliko večino glasov iz levosredinskega volilnega bazena, ki so šest let prej romali k SD. Po prepričljivi volilni zmagi SMC je Cerar sestavil vlado, v kateri sta bili še SD in DeSUS.

Že takrat jih v SD, ki je na volitvah leta 2014 tudi zaradi tako imenovanega taktičnega glasovanja volivcev leve sredine ustvarila slab rezultat, ni bilo malo, ki so imeli resno težavo z igranjem druge ali celo tretje violine v vladi, ki jo vodi tako imenovana "instant" stranka brez prave notranje strukture in terena. Sploh, ker je bil izplen SD v pogajanjih dokaj skromen. Njeni ministri so vodili resorje za kmetijstvo, delo in obrambo.

Tudi v SMC že od začetka ni bilo pravega zaupanja v odnosu do SD. Nekateri vodilni iz SMC so bolj ali manj odkrito govorili o njenih stricih iz ozadja in vplivu "starih sil", ki da čakajo na priložnost za tihi prevzem vlade. Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo med strankama počilo.

Ključni trenutek: Luka Koper

Prvi večji spor med SMC in SD je povezan z enim večjim projektom te vlade: ustanovitvijo podjetja Slovenski državni gozdovi (SDG). V konceptualnem in kadrovskem spopadu za obvladovanje domačih gozdov, v katerem sta ključni vlogi odigrala Židan in ekonomski ideolog SMC Aleksandar Kešeljević, je zmagala SD.

Če sta obe stranki prvo polovico mandata Cerarjeve vlade še sobivali v premirju, je bilo tega dokončno konec poleti 2016 - ob protestu zaposlenih v Luki Koper, ki so z blokado pristanišča preprečili skupščino delničarjev. Zgodilo se je dvoje:

1. V SD so proteste, na katerih so sodelovali nekateri posamezniki iz te stranke, izkoristili za odkrit napad na ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča (SMC) in njegovo vodenje projekta drugi tir Divača-Koper. Šele po daljših usklajevanjih v SD niso podprli interpelacije proti Gašperšiču.
2. Ko je zaradi dogodkov v Luki Koper odstopil prvi mož Slovenskega državnega holdinga (SDH) Marko Jazbec, je to odprlo Pandorino skrinjico kadrovskih bojev med SMC in SD, ki se ni zaprla vse do danes.

Mati vseh spopadov: SDH

Prav kadrovski spopadi za in okrog SDH, krovnega upravljavca 12 milijard evrov vrednega državnega premoženja, so zaznamovali drugi del mandata Cerarjeve vlade.

Ko je SMC na vrh SDH namesto Jazbeca postavila Lidio Glavino, so svojega člana uprave želeli imeti v SD. A imenovanje Matevža Marca, izbranca te stranke, so vztrajno blokirali nekateri posamezniki iz vrst SMC.

Kot povračilni ukrep so v SD blokirali ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška pri poizkusu, da bi v Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znano kot slabo banko, postavil svojega človeka. Ko bi moral nadzorni svet SDH februarja lani imenovati novo vodstvo, se njegov član iz vrst SD Duško Kos seje ni udeležil in je s tem blokiral njegovo odločanje.

In naprej: prav zaradi nasprotovanja SD skozi sito državnega zbora ni šlo imenovanje Francija Žmavca, izbranca SMC, za člana nadzornega sveta SDH, zato je Cerarjeva stranka nekaj časa pri tem iskala celo podporo SDS.

Zdravstvo: Fides, ministrica in reforma

Večino časa do konca mandata Cerarjeve vlade je nadzorni svet SDH deloval v nepopolni zasedbi. Enako tudi uprava. Celo do te mere, da SDH trenutno zaradi izpraznjenih položajev v upravi ni operativen, zato bo moralo enega člana imenovati sodišče, kar je končna posledica te kadrovske vojne.

Sčasoma se je vojna med SMC in SD razširila v prve politične vrste. Konec leta 2016 je SMC eno od odločitev na vladi prvič sprejela s preglasovanjem. Šlo je za odmeven sporazum ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc s sindikatom Fides, ki je omogočil povišanje zdravniških plač.

Pri uveljavljanju zdravstvene reforme je SD občasno igrala dvojno igro, najbolj pri tobačni zakonodaji, pri čemer ni zamudila priložnosti za napade na ministrico. Najglasneje zaradi koncesije, ki jo je lani podelila podjetju MD Medicina, v katerem je imel tedaj osebnega zdravnika tudi Cerar.

Ministri SMC so s preglasovanjem odločali o sanacijskem programu za zadolžene bolnišnice in dvigu plač direktorjem v javnih zavodih. Kadri obeh strank pa so se odkrito spopadali za vodilne položaje v bolnišnicah.

Fronte: drugi tir, Magna, TEŠ6, NLB, vojska, minimalna plača ...

Medtem ko je SD vse bolj odkrito igrala vlogo nekakšne opozicije v vladi, so v SMC v njej videli glavnega krivca za blokade pri odločanju.

Najbolj pri dveh paradnih projektih prejšnje vlade:

- drugemu tiru Divača-Koper, kjer je SD na prvem referendumu stala ob strani in boj z nasprotniki prepustila SMC. "Pustili so nas izkrvaveti," nam je takrat dejal eden od vodilnih predstavnikov Cerarjeve stranke. "Brez nas drugega tira nikoli ne bi bilo," so odgovarjali v SD, kjer na pristojnem odboru v državnem zboru niso podprli sporazuma z Madžari. Tega so v SMC sprejeli šele ob pomoči poslancev SDS in NSi, ki se taktično niso udeležili glasovanja.

- Magni, o kateri je Židan dolgo časa taktično molčal ("Projekt se je začel na nenavaden način," je dejal januarja 2017), ministrstvo za kmetijstvo pa je celo opozarjalo pred izgubo zemljišč.

V SMC so zato blokirali spremembe zakona o obrambi in slovenski vojski, ki ga je pripravila ministrica Andreja Katič (SD). Šele tik pred volitvami je Cerarjeva stranka podprla ministrico Anjo Kopač Mrak (SD) pri zakonu o dvigu minimalnih dohodkov za najrevnejše.

Ob koncu mandata Cerarjeve vlade je perje frčalo na vse strani. SD je odkrito napadala ministrico Alenko Smrkolj (SMC) zaradi slabega črpanja evropskih sredstev in ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja.

SMC se je koalicijskega partnerja lotila tam, kjer je bil najbolj ranljiv - pri sprejemanju sklepov o preiskovalni komisiji o politični odgovornosti za TEŠ6. V SD pa so nasprotovali načrtom za privatizacijo NLB, ki so jih podpirali v SMC. Že od lanskega poletja, ko je Židan javno ciljal na premierski položaj po volitvah, se je čakalo le, kdo bo pri razpadanju vlade potegnil prvo potezo. Nepričakovano je to z odstopom storil kar Cerar.

Cerarja so poklicali v znano odvetniško pisarno

Štiri leta teh odnosov so bila vidna tudi v pogajanjih za sestavo Šarčeve vlade. Zavleklo jih je tudi vztrajanje obeh strank pri nekaterih položajih, recimo ministrstvu za infrastrukturo, ki ga je pozneje dobila Alenka Bratušek, in resorju za gospodarstvo, ki je ostalo v rokah SMC.

Ni skrivnost, da je Šarec v času pogajanj v tem sporu stopil na stran SD. Ne le zaradi pragmatičnih razlogov, saj je LMŠ na sredini neposredna politična konkurenca SMC, nekoliko manj pa SD, ampak tudi zaradi večjega zaupanja v Židana.

Medtem ko so v SD od začetka poudarjali, da jih v koaliciji z Janezom Janšo ne bo, so ves čas na plan prihajale informacije, da se nekateri vodilni SMC-jevci pogovarjajo tudi z njim. V političnih kuloarjih so krožili različni scenariji. Vsi so stavili na "divji" tretji krog iskanja mandatarja.

Po enem od njih bi se do takrat oblikoval blok treh strank: SMC, NSi in Stranke Alenke Bratušek, ki bi ponudil roko SDS, od zunaj pa bi vlado podpirala tudi Jelinčičeva SNS. Čeprav je Cerar javno govoril, da v vlado s SDS ne gre, so ga o tem prepričevali nekateri posredniki z druge strani – tudi na sestanku v znani domači odvetniški pisarni.

Vojna, ki se seli v novo vlado

Vojna med SMC in SD, ki imata še največ skupnih točk pri nekaterih ideoloških vprašanjih (človekove pravice), se zdaj prenaša tudi v novo vlado. V njej bo SD močnejša za Milana Brgleza, ki je v SMC gravitiral najbolj v levo, poslanski skupini Židanove stranke pa se je pridružil po izključitvi iz SMC.

O tem, v kolikšni meri bo hromila delovanje koalicije, bo pokazala že izbira novega vodstva SDH, kjer bo SMC verjetno do zadnjega branila Lidio Glavino, SD pa v upravo poskušala imenovati svojega kandidata (najverjetneje Dušana Zorka). Še en kadrovski trd oreh bo guverner Banke Slovenije, kjer odgovornost v večji meri kot na koaliciji leži na predsedniku republike.

Veliko bo odvisno tudi od drugih dejavnikov. Recimo od dejstva, da se oba predsednika ne bosta srečevala na sejah vlade (Židan vodi državni zbor, Cerar pa ministrstvo za zunanje zadeve), in notranjih dogajanj v obeh strankah. SD bo imela na začetku oktobra volilni kongres, na katerem se lahko Židanu "zgodi" tudi opozicija (eden od kandidatov za podpredsednika je Bojan Kontič), SMC pa bo v tej vladi morala na novo najti svojo identiteto. Že poleti so se pojavljale ideje o "novi LDS", ki bi združila LMŠ, SMC in SAB, a so za zdaj daleč od uresničitve.

Še najbolj pa bo to seveda odvisno od Marjana Šarca.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net