Džavid Nimani je ime, ki celo starejšim bralcem danes verjetno ne pove ničesar. Gre za nekdanjega predsednika komunistične partije in predsedstva Kosova, nekoč srbske avtonomne pokrajine, ki so jo davnega leta 1981 pretresali nemiri. Protesti, ki so jih začeli študenti zaradi slabe hrane v menzi univerze, so se hitro razširili, zato se jih je jugoslovanska oblast odločila zatreti s silo.
Kosovska partijska oblast je takrat na vsak način želela preprečiti, da bi se novica o nemirih razširila v svet, a je bilo že prepozno. Ko je Nimani izvedel, da o dogajanju poroča tudi mednarodna tiskovna agencija Reuters, je vedel, da je za partijske šefe v Beogradu že odpisan. "Zaustavite Reuters!" naj bi po urbani legendi naročil sodelavcem. Ni pomagalo.
Anekdota razkriva, kako težko je bilo avtoritarnim režimom že pred desetletji nadzorovati informacijske tokove. V 21. stoletju je to postalo misija nemogoče. To so v zadnjih letih iz prve roke ugotovili arabski diktatorji, iranske ajatole, kitajski partijci v Hongkongu, vlade v Španiji, Čilu in številnih drugih državah, nazadnje še beloruski samodržec Lukašenko. Danes bi se posnetki in fotografije nemirov na Kosovu v isti sekundi razširili po družbenih omrežjih. Džavid Nimani bi sodelavcem ukazal, naj "zaustavijo Facebook".
In tokrat bi mu morali v nekem drugem kontekstu celo pritrditi.
Avstralski napad na Facebook in Google
Najpomembnejša bitka za prihodnost svetovnih medijev se v teh dneh na srečo ne bije pod Alpami z Vaskom Simonitijem v glavni vlogi, ampak v Avstraliji. Tamkajšnja laburistična vlada in regulator trga sta se odločila narediti konec poslovnemu modelu digitalnih velikanov, ki kot novodobni legalizirani pirati služijo z vsebinami drugih. Tudi v Avstraliji je zgodba enaka kot drugod. Tamkajšnji mediji se bojujejo z upadanjem prihodkov, zaradi česar krčijo vsebine in odpuščajo zaposlene. Medtem si Facebook in Google letno razdelita tri četrtine denarja, ki ga v Avstraliji porabijo za spletno oglaševanje. V številkah: 4,6 milijarde ameriških dolarjev.
Čeprav razmere za delo medijev in novinarjev v Avstraliji niso idealne, jih njihova oblast vendarle (še) ne dojema za ideološke sovražnike ali agente globoke države. "Tam spodaj" obstaja močno zavedanje, da so mediji eden od pogojev za obstoj demokratične družbe in da njihovih težav ne more reševati le prosti trg. Mediji imajo namreč le dve izbiri: ali se pokorijo pravilom Facebooka in Googla, kar so počeli do zdaj, ali pa jih poizkusijo obiti. Facebook vsak mesec uporablja 17 od 25 milijonov prebivalcev Avstralije. Brez Facebooka na spletu ni bralcev, s Facebookom pa so – le da ima v finančnem smislu od tega veliko več Facebook kot mediji.
Proti Facebooku in ostalim digitalnim platformam so zato v Avstraliji uvedli preiskavo. Po letu in pol je prišel na mizo vlade predlog, po katerem bosta morala Facebook in Google za objavljene novice medijev plačevati nadomestilo, ki bi letno zneslo okrog 600 milijonov dolarjev.
Vse bolj raste zavedanje, da je boj za regulacijo Facebooka in Googla tudi boj za ohranitev demokracije.
Še več, medijske hiše bosta morala vsaj mesec dni vnaprej obveščati o spremembah v algoritmih za razvrščanje, prikazovanje in iskanje vsebin. S tem bosta prihranila težave IT-oddelkom, ki ob vsaki taki spremembi skupaj z uredniki večinoma neuspešno iščejo razloge, zakaj se je promet s Facebooka na njihovo stran čez noč opazno zmanjšal. Ob kršenju prepovedi diskriminacije med ponudniki vsebin pa Facebooku in Googlu grozi še kazen do desetine letnih prihodkov, ki jih ustvarita v Avstraliji.
Brez novic, le fotografije z izletov
Digitalna mastodonta sta takoj odgovorila s protinapadom. Iz Googla so Avstralcem odkrito zagrozili, da se bodo storitve daleč najbolj priljubljenega svetovnega iskalnika in video platforme Youtube "dramatično poslabšale". Beri: večje število vsebin bodo preprosto skrili ali še raje zaračunali. Facebook pa je napovedal, da bo onemogočil deljenje novic, ki jih objavljajo medijske hiše. Avstralci bi tako lahko po novem objavljali le še osebne zapise in fotografije z izletov, ne pa tudi novinarskih člankov in televizijskih prispevkov.
Agresivna taktika Googla in Facebooka ima le en cilj – sprožiti upor med uporabniki, ki bi pritisnili na vlado in to precej učinkoviteje kot plačani lobisti. Dobra tretjina Facebookovih uporabnikov v Avstraliji ga že uporablja kot glavni vir novic. V povprečju le vsak četrti prebivalec Avstralije ne uporablja Googla.
Denar, ki ga zahtevajo tamkajšnje medijske hiše, je sicer za Google in Facebook kaplja v morje. Samo lani sta skupaj ustvarila več kot 210 milijard dolarjev prihodkov, kar je približno pet bruto družbenih proizvodov (BDP) Slovenije. V čem je torej težava? Da v resnici sploh ne gre za Avstralijo, ampak veliko več.
Razplet bitke v Avstraliji bo namreč prelomen za druga Facebookova in Googlova bojišča, predvsem v Evropi, kjer smo že več let priča različnim, bolj ali manj neuspešnim poizkusom njihove regulacije in obdavčitve. Ledino je orala Španija, zaradi česar je Google že leta 2014 iz te države umaknil platformo Google News.
Kaj o regulaciji Facebooka meni Vasko Simoniti?
Toda zdaj se je vendarle začelo premikati. Francija je postala prva evropska država, ki je v lastno zakonodajo prevedla evropsko direktivo, po kateri mora Google plačevati za povzetke in slike iz člankov, objavljene v iskalniku. Tamkajšnji varuh konkurence je Googlu izrekel 150 milijonov evrov globe zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu. Nemčija že več let stiska Facebook na področju širjenja sovražnega govora z visokimi kaznimi. Zvezno sodišče ga je obsodilo zaradi zlorabe položaja pri nezakonitem zbiranju podatkov o uporabnikih.
Brez Facebooka na spletu ni bralcev, s Facebookom pa so – le da imajo v finančnem smislu od tega veliko več Facebook kot mediji.
Vse bolj raste zavedanje, da je boj za regulacijo Facebooka in Googla tudi boj za ohranitev demokracije. Ameriški digitalni velikani so globalne davčne oaze in monopolisti, primerljivi s tistimi iz časov kolonializma in ameriškega osvajanja Divjega zahoda.
Facebook se je recimo razrasel do mere, ko lahko v maniri vojaških plačancev z algoritmi, (cenovno) politiko objav in dostopom do malodane vseh podatkov o ljudeh postavlja in nastavlja vlade. Postal je najbolj učinkovito orodje za manipuliranje z javnim mnenjem in političnim oglaševanjem, nekontrolirano prodajo ogromnih količin podatkov, širjenje lažnih novic in manipulacije, ki lahko v skrajni sili pripeljejo celo do genocida (Mjanmar).
Na oblast je pomagal pripeljati Donalda Trumpa in populiste v Evropi. Odločilno je pomagal k Brexitu. Postal je najstrašnejše orodje nadzora v zgodovini človeštva.
Moč družbenih omrežij in iskalnikov je danes primerljiva z jedrskim orožjem. Si predstavljate, da bi neka zasebna korporacija iz davčne oaze ljudem po svetu prodajala jedrske konice, pri tem pa bi se na vse načine branila nadzora držav? Čas je torej, da države EU temu naredijo konec in uveljavijo pravila, ki bodo veljala za vse. Ne le, da Slovenija pri tem spet caplja za ostalimi. Ni videti, da bi imela do tega kakršno koli stališče. Nov predlog medijske zakonodaje te problematike sploh ne omenja. Morda tudi zato, ker so družbena omrežja koristna v "vojni z mediji".
A to je že druga zgodba.
