Vojna med "našimi" harmonikaši in "njihovimi" trubači. Komu to koristi?

"Politiki razmišljajo o naslednjih volitvah, državniki o naslednji generaciji. Potrebujemo več državnikov." (Sarah Paine, ameriška zgodovinarica in predavateljica)

Proti večeru, ko pade mrak in turisti gomazijo v vseh porah slovenskih mest, se prebude tudi poulični glasbeniki. Vzamejo inštrumente in zaigrajo kako poskočno ali tri, da razveselijo mimoidoče in iz njih iztisnejo kak evro. Desetletja je bilo tako in je bilo vse v redu. Vse dokler se tega niso lotili trubači, ki so sredi Ljubljane postali malo preveč vsiljivi, župan pa je z odlokom to glasbeno svojat prepovedal.

Pleme harmonikašev iz vse Slovenije je bilo besno. Odlok je zadel vse poulične glasbenike, tudi njih, kar pa seveda ne gre. Prepovedati je treba samo tiste druge, napačne, uvožene oblike glasbe. Domačo frajtonarico je potrebno ohraniti kot izjemo, za katero pravila ne veljajo, pravijo.

Sklicali so prapore in naredili zborovanje, prav pred službenim domom tega tujega župana. Avtobusi in avtomobili iz vse Slovenije so se zgrinjali v center prestolnice, v jedro tega zla, ki si drzne imeti enaka pravila za vse.

Na koncu se je harmonikašev iz vse Slovenije zbralo skoraj za cel primestni avtobus. Genij gospoda Mesojedca, ki je vse skupaj organiziral, je težavo mizerne obiskanosti obšel. Protest je strateško planiral v istem času, kot je bil sprevod Dedka Mraza, da je bilo na slikah več ljudi.

Preberite še:
Celo o Titu niso delali takšnih dokumentarcev kot o vodji naše desnice

Aktiviste proti korupciji morajo uvažati iz drugih občin

Kdor gospoda Mesojedca ne pozna najbolje, se lahko šteje za srečnega. Gre za kolešček v motorju aparatčikov določene parlamentarne stranke, ki se pretvarja, da je apolitični aktivist za te in one cilje. Enkrat je to privilegij slovenske glasbe nad drugo. Drugič je neskončna zaskrbljenost prebivalcev Dolenjske nad korupcijo v Mestni občini Ljubljana (MOL). Tretjič skrb za to, kako pravni sistem ne deluje, ker so osumljenca izpustili. Četrtič, kako pravni sistem ne deluje, ker so osumljencu bojda nepravično sodili, in tako dalje.

Obsedenost z dogajanjem v Ljubljani in korupcijo v MOL je nadvse zanimiva. Človek bi si mislil, da bi to moralo najbolj skrbeti Ljubljančane, saj gre za njihov denar in njihove prispevke. Toda očitno v Ljubljani ni dovolj posameznikov, ki bi bili nezadovoljni z videnim, zato morajo aktiviste proti korupciji v tej občini uvažati iz drugih občin. Največkrat tistih, ki so od prestolnice oddaljene več kot pol ure in torej že na drugem koncu države.

Kadar korupcija ne pade na plodna tla, si je največji aktivist proti veganizmu v Sloveniji primoran izmisliti neko drugo zadevo. In tako pridemo do svetega boja proti trubačem in za harmonike. Seveda jih ne motijo preveč vsiljivi glasbeniki na ljubljanskih ulicah. Kljub temu so pograbili cilj, saj so našli možnost, kako umetno ustvariti še en spopad znotraj naroda.

Preberite še:
Borut Pahor igra maskoto Slovenije, ker ne prenese, da se o njem ne govori

To ni bilo nič več kot še eno predvolilno štetje

Kar so nam prodali kot protest proti domači glasbi, seveda ni bilo nič več kot še eno predvolilno strankarsko štetje. Konflikt s harmonikaši proti liberalni utrdbi v prestolnici ne obstaja. Ne zgolj zato, ker imajo mnogi Ljubljančani verjetno radi harmoniko. Večina se jih namreč zaveda, da župan ne more prepovedati igranja samo eni skupini ali glasbilu. Edino, kar lahko naredi, je, da prepove vse.

Spor s trubači se ni začel zato, ker bi šlo za neko tujo uvoženo glasbo. Gre za to, da je bila določena skupina preveč vsiljiva, zato so se nanjo odzvali na edini način, ki ga zakon dovoli. Konflikt harmonikašev proti trubačem je ustvarjen umetno, iz blata in gline, ker neki ozki skupini ljudi ustreza, da se kregamo in se gremo »naše« proti »njihovim«.

Politiku glava ne nese dlje od naslednjih volitev, od naslednjega kupčkanja oblasti. Važno je prevzeti vajeti in to moč dobro unovčiti, recimo prek bogatih državnih pogodb za neke storitve, za katere je težko dokazati, da ne obstajajo. Ali kak nakup prtičkov in gumic za evro po kosu, da bodo služili kot strateška zaloga zasilnih mask v primeru epidemije.

Kaj se bo zgodilo za njimi, politikov ne zanima. Igro prestolov igrajo za lastno čast, za večji kos pogače zase in da bodo lahko poslali biriče na tiste druge, ki jih ne marajo. Dlje od osebnih koristi in maščevanja nasprotnikom ne vidijo. Države pod oblastjo politikov vedno in povsod nezadržno tonejo.

Preberite še:
Kaj bi nas moralo naučiti leto 2025? Da je SDS slovenska MAGA

Z nepomembnimi vprašanji ustvarjajo zmedo in preusmerjajo debato

V zgodovini so dobro zapisani samo državniki. Oblast je magnet za pokvarjene posameznike, za politike, ki si želijo dobro plačane službice z obstranskimi koristmi. Državniki so v svoje delo praviloma potisnjeni. Lotijo se naloge, ker se morajo, saj vidijo, da nekdo to mora narediti in so v položaju, da so to pač lahko oni.

V parlamentu in na čelu političnih strank v Sloveniji sedi mnogo politikov in le malo državnikov. Najlažji način, kako ločimo ene od drugih, je način, kako pristopijo k boju za oblast. Oboji bodo govorili o vprašanjih v družbi, vendar niso vsa vprašanja, vse dileme in vsi spori enako pomembni. Njihov cilj je jasen že iz tega, kaj sprašujejo in kako.

Državnike zanima njihovo mesto v zgodovini. Nova jahta, dopust v državni rezidenci na Bledu za bagatelo ali odpustek za nezavarovan kredit jih ne zanimajo, saj mislijo na pomembnejše stvari. 

Položaj narodnozabavne glasbe v družbi in katero javno stranišče naj uporabljajo transspolne osebe, sta vprašanji, za ljudi pomembni precej manj kot recimo, na kakšen način naj se odmaknemo od fosilnih goriv in kako lahko rešimo stanovanjsko draginjo. Politik z nepomembnimi vprašanji usmeri debato stran od pomembnih državniških vprašanj, ustvari zmedo in kupčka svoje proti drugim.

Preberite še:
Slovenija, moja dežela oligarhov, ki želijo, da jih častimo

Katere stranke so vredne naše pozornosti in glasu

V demokraciji ima vsak narod vlado, ki si jo zasluži. Kdo nas vodi, lahko izberemo sami. Najslabši državnik je vedno boljši od najboljšega politika. Komur ni najpomembneje, kje bo država čez 30 let, in cilja samo na to, da bo naslednja štiri leta on glavni, si naše podpore ne zasluži.

Volilni boj se je začel že pred več kot letom dni, s protivladno kampanjo malo znanega donatorja, ki si nadvse želi na čelu države videti določenega politika. Vedno bolj se začenja tudi bolj klasičen boj promocije strank za naslednje kupčkanje čez slabe tri mesece. Nekaj parlamentarnih strank je takih, da ima v svojih vodilnih vrstah poleg politikov tudi državnike. Te so vredne resnejše analize, ali so vredne naše podpore ali ne.

Kar nekaj strank, tudi parlamentarnih, pa nima cilja, ki bi gledal dlje kot zavzeti vladno palačo in je ne izpustiti. Take stranke ne bi smele biti vredne ne pozornosti in ne glasu, če nočemo kot država potoniti. Kako to zgleda, vidimo pri Melaniji.

Državniško 2026 vsem skupaj!