V ponedeljek se odprejo šole. Vanje bodo stopili maturanti in učenci prvih treh razredov. Otroci, starejši od devetih let, bodo ostali doma. Kdo jih bo šolal? Šolsko ministrstvo je našlo rešitev. Starši bodo učencem šolske obveznosti pomagali opravljati po tem, ko se bodo v popoldanskih urah vrnili iz služb. Da, prav ste prebrali.
Odpiranje šol simbolizira strokovno-politični kaos pri odpiranju države. Učitelji in šole so dobili 32 strani navodil. Kako bo v praksi, ne ve nihče. Kam bodo šli otroci v šolah, ki odsvetujejo podaljšano bivanje? Zagotovo ne k babicam, saj vodja strokovne skupine Bojana Beović starejšim svetuje strogo izolacijo. Celo tako, da se začasno izselijo drugam, če živijo pod isto streho s sinovi, hčerami ali vnuki.
Na sto tisoče prebivalcev Slovenije ima v teh dneh težave. Eni z neživljenjskimi navodili, ki jih je prineslo odpiranje javnega življenja, drugi s prebijanjem skozi "proti-korona" zakone, ki se med seboj izključujejo, tretji z eksistenco, četrti s tesnobo in strahom, kaj sledi v prihodnjih mesecih.
Medtem pa Janez Janša piše basni.
Maja 1990 napovedal "labodji spev urednikov"
Da aktualni predsednik vlade kot bivši novinar ne mara slovenskih novinarjev in medijev, ni nobena skrivnost. Janševa “ljubezen” do sedme sile je stara že trideset let. Že spomladi leta 1990 je kot poslanec prve demokratično izvoljene skupščine napovedal labodji spev “ljubljanskih urednikov”. Razlog: poročanje medijev o nerodnostih pri vodenju prvih sejih skupščinskih organov.
Že od tu naprej so bili novinarji in mediji v njegovih očeh le vzvod “druge strani”, včasih imenovane “udbomafija” ali “kontinuiteta”, danes pa “globoka država”. Kdor misli, da je ponedeljkova basen, napisana med dopisno sejo o odpiranju meje, le slab dan predsednika vlade, se ne bi mogel bolj motiti.
Sovraštvo je globoko, celo travmatično, četudi so se v tem času zamenjale že generacije novinarjev in urednikov. Današnji vodilni notranjepolitični novinarji so leta 1991 hodili v osnovno šolo. Toda kritično novinarstvo in Janez Janša nikoli nista šla skupaj. To najbolje dokazuje podoba medijev, ustvarjenih po Njegovi podobi, ki s propagandnimi tehnikami dvajsetega stoletja negujejo kult osebnosti in na najbolj primitivni način obračunavajo z nasprotniki.
Nad medije je šel v treh vladah
Janša se je medijev loteval v vseh treh vladah, ki jih je vodil. Trgovanje z Delom, oglaševalski pritiski na medije, premierova SMS navodila urednikom, Grimsov zakon o RTV, zbiranje državnega oglaševalskega denarja v novoustanovljenem podjetju Media Polis, predvolilni brezplačniki, financirani z denarjem državnih podjetij, in Logarjeve mape pod vrati hotelskih sob tujih novinarjev so bile zgodbe obdobja 2005-2008.
Tedanji ideolog SDS Peter Jambrek je govoril o “nesproščenosti” medijev, ki da so manj pluralni od tistih v Severni Koreji. Enako kot danes je bil takrat pri medijih glavni zunanji minister. Dimitrij Rupel je lastnikom medijev žugal, da “se jim vojna s politično opcijo, ki je na oblasti, ne izplača”. Evropska zveza novinarjev je že leta 2005 opozarjala, da v Sloveniji prihaja do "neposrednih posegov uprav v delo novinarjev z grožnjami s posledicami, če bodo 'še naprej pisali na tak način'“.
V drugi vladi leta 2012 je Janša ustvaril novo, takrat njemu naklonjeno televizijo Planet TV v solastništvu Telekoma Slovenija, poudarjal, da “slovenskih časopisov ne bere”, in načrtoval dvig DDV za tiskane medije.
V tretji vladi Janša ne skriva, da so mediji njegova prva tarča, končni cilj pa njihovo uničenje, za kar namerava izkoristiti ekonomsko krizo. Kot “Trump pred Trumpom” je retoriko v zadnjih letih, v katerih je z madžarskim denarjem zgradil alternativni “medijski” ustroj, še zaostril. Nekdanji režimski lakaji in piškotkarji so danes odslužene prostitutke, bevskajoče voditeljice in Sorosevi agenti. Redno se pojavljajo na “tiralicah” Nova24TV. Zadnji krog pekla, najhujše zmerljivke, so namenjene novinarjem, ki jim je imel Janša nekoč za njemu naklonjene.
Zakaj Janša napada medije?
Vprašati se velja, zakaj Janša to počne. Zakaj med epidemijo zmerja novinarje, jim onemogoča fizično prisotnost na tiskovnih konferencah, odreka dostop do informacij, napada medije in jim blokira državno sofinanciranje? Zakaj med dopisno sejo vlade o odpiranju državnih meja raje piše basni o medijih?
Odgovor: ker mu to najbolj ustreza.
Ne glede na obsesijo in sovraštvo do medijev Janša dobro ve, kaj počne. Zaveda se operativnih težav v delovanju vlade, v kateri ga celo ministri iz SDS pogosto ne upajo poklicati ob izbruhu konkretne težave. Pri odpiranju države več kot očitno manjka vrhovna politično-strokovna koordinacija. Podzakonskih aktov iz “proti-korona” paketa še ni, jamstvena shema še ne deluje. Pod masko pohval največjih delodajalskih organizacij, ki se z Janšo vedno tiščijo pod isti dežnik, tli nezadovoljstvo podjetij in celotnih panog. Sindikati so za zdaj še presenetljivo tiho.
Jeseni bo ekonomska kriza na vrhuncu. Udarila bo tudi po njegovi volilni bazi – obrtnikih, malemu gospodarstvu in vseh “ljudeh, ki v srcu dobro mislijo”. Prej ali slej bo zanjo treba najti krivca. V zraku visi možnost novih volitev. Mediji so kot taki več kot priročni za mobiliziranje Janševega volilnega telesa. So idealni notranji sovražnik za politika, ki živi od konflikta in ga najraje ustvarja.
O čem se sploh pogovarjamo?
Gre seveda za cinizem najtežje vrste. Najvišji politik v državi javno televizijo primerja z nekdanjo jugoslovansko vojsko, ki ga je pred dobrimi tremi desetletji na vojaškem sodišču obsodila na zaporno kazen.
Poziva k enotnosti, pri čemer je sam tisti, ki najbolj deli ljudi na naše in njihove. Obsoja hujskaštvo, sam pa ljudi hujska proti drugače mislečim. “Pod kotlom močno gori. In v bistvu kuhajo vas, ne vlado,” sporoča prek vladnih strani. Kot žrtev medijev navaja pokojnega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, a pozabi povedati, da se ga je vodilni nemški medij Der Spiegel leta 2000 lotil zaradi afere z nezakonitim financiranjem vodilne nemške stranke CDU. Zveni znano?
Vnovič se zamislimo. Tri desetletja po rojstvu slovenske demokracije razpravljamo o tem, ali so politiki res preveč na udaru novinarjev in medijev. Iščemo pomenske odtenke v izjavah koalicijskih partnerjev in opazujemo benigno opozicijo, ki sklic izredne seje nekega parlamentarnega odbora predstavlja kot ultimativni dosežek. Vsi lovimo bombice, ki nam jih Janša meče z najboljšim možnim razlogom.
Ko se pogovarjamo o medijih, se ne pogovarjamo o delu premierja in vladi, ki jo vodi. Ne pogovarjamo se o neživljenjskih navodilih, (ne)pomoči podjetjem ali sumih korupcije v poslih z zaščitno opremo. Ne pogovarjamo se o težavah več sto tisoč prebivalcev te države.
Že to je največja Janševa zmaga.
