Bali so se, da bodo Titov spomenik razstrelili. Zato so ga čez noč varovali

V Sloveniji že nekaj dni odmeva vandalizem v Velenju, kjer je 49-letni Miroslav Pačnik v noči na petek odstranil glavo spomeniku nekdanjega jugoslovanskega voditelja Josipa Broza - Tita. Policija ga je ustavila, ko je glavo Titove bronaste skulpture prenašal v avtomobilu z dvema različnima hrvaškima registrskima tablicama. 

Pačnik je osumljen kaznivega dejanja poškodovanje ali uničenje stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote. Dejanje je javno priznal, saj da "v demokratični državi ne sme biti prostora za čaščenje zločina in totalitarizma". Prvak SDS Janez Janša je Pačnika označil za "pogumnega človeka". Po poročanju Slovenskih novic sicer Pačnik prihaja iz naselja Silova v Šentilju pri Velenju, kjer živi tudi Janša. 

Toda Titov kip v Velenju ima pestro, širši slovenski javnosti dokaj neznano zgodovino. Kdo ga je tja sploh postavil? In zakaj?

Preberite še:
Vojna proti zgodovini 2. svetovne vojne: kdor spremeni preteklost, vodi prihodnost

Največje praznovanje v zgodovini Velenja

Poglejmo najprej nekatera dejstva. Spomenik je bil postavljen junija 1977. Takrat se je na Titovem trgu v Velenju zbralo več kot 20 tisoč ljudi, s čimer je šlo za največje praznovanje v zgodovini mesta. Tita zaradi državniškega obiska v tujini na slovesnosti ni bilo.

Leta 1981, že po Titovi smrti, se je Velenje v njegovo čast preimenovalo v Titovo Velenje. A tedaj proslave ni bilo zaradi varčevalnih ukrepov zvezne vlade Milke Planinc, ki je nekdanjo skupno državo neuspešno reševala pred finančno, gospodarsko in dolžniško krizo.

Spomenik skupaj s podstavkom meri deset metrov. Kot tak je največji spomenik Titu na svetu, precej večji tudi od tistega v Kumrovcu, Titovem rojstnem kraju. Izdelal ga je hrvaški kipar Antun Augustinčić, Titov prijatelj iz otroških dni. Upodobil ga je v maršalski uniformi.

Zakaj? Ker je bila vloga maršala po njegovem od vseh Titovih vlog najmanj sporna. "Joža Broz ni idealen človek. Ima mnoge napake. Mi v zagrebški eliti ga nenehno opozarjamo na njegov boljševizem," naj bi takrat poudarjal Augustinčić. O tem je leta 2017 za revijo Gea govoril Tone Šeliga, nekdanji predsednik velenjske Socialistične organizacije delovnega ljudstva (SZDL), pozneje pa direktor podjetja Era Vino Šmartno.

Idejni "oče" spomenika je bil Nestl Žgank, nekdanji partizan, direktor Premogovnika Velenje in predsednik skupščine občine Velenje (beri: župan) med letoma 1969 in 1978. Žgank velja tudi za "očeta" današnjega Velenja, ki je bilo okrog rudnika lignita zgrajeno po drugi svetovni vojni. 

Preberite še:
Noč, ko so iz nacističnega zapora rešili 129 ljudi #intervju

Spor med "očetom" Velenja in partijci iz Ljubljane 

V bistvu zgodbe o Titovem kipu se skrivajo dolgoletni spori med Žgankom in nekaterimi vodilnimi partijskimi funkcionarji iz Ljubljane glede razvoja Velenja. Za kaj je šlo? Na eni strani je bil Žgank, ki si je v povojnih letih prizadeval zgraditi moderno mesto s stolpnicami in zelenimi površinami. To bi nudilo dostojne življenjske pogoje za rudarje in njihove družine. 

Na drugi strani je bil takratni sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS) Miha Marinko, ki se je v 50. letih zgražal nad Žgankovimi načrti: "Kaj si pa mislite vi v Velenju, zakaj takšna stanovanja, zakaj takšni parki, zakaj nove trgovine, zakaj, zakaj?" 

Tudi Ivan Maček - Matija, takrat eden najvplivnejših partijskih funkcionarjev in povojni načelnik varnostno-obveščevalne službe OZNA, ki je imela pomembno vlogo pri povojnih likvidacijah v Sloveniji, je govoril, da "gradnja novega sodobnega mesta za rudarje ne pride v poštev". Zanje naj bi bili po njegovem dovolj provizoriji in kolonije, torej majhna stanovanja s skupnimi kopalnicami in kuhinjami. 

Toda v sporu je zmagal – Žgank. Soglasje za svojo vizijo Velenje naj bi mu dal kar sam Tito in to ob obisku mesta leta 1958, navaja revija Gea.

Preberite še:
Domobrancem venec vojske, partizanom svečka #kolumna

"Kučan nas je prepričeval, naj spomenika ne postavimo"

Tudi pozneje so bili Žgank in drugi veljaki iz takratnega "šaleškega lobija" (njegov ključni podpornik je bil član jugoslovanske vlade Franc Leskošek - Luka) ves čas v večjih ali manjših sporih s partijskimi oblastmi v Ljubljani, saj naj bi te ovirale razvoj Velenja.

Najbolj eklatanten primer tega je projekt Energo-kemični kombinat (EKK), ki bi iz lignita pridobival plin. Po začetnem soglasju, ki mu je sredi 60-tih let prejšnjega stoletja sledila skokovita rast stroškov projekta (ta bi stal kar 6 odstotkov takratnega slovenskega BDP), je "Ljubljana", torej politika in državne banke, investicijo ustavila.

Konec 60-tih let je Žgank dal pobudo za postavitev spomenika kot zahvalo mesta Titu. A ideja že takrat ni dobila splošne podpore, je mogoče prebrati v zgodovinskih virih. V 70. letih prejšnjega stoletja se je recimo že vedelo za Goli otok, zloglasno taborišče za politične zapornike. Titov kult osebnosti je bil precej manjši kot po vojni.

Toda Žgank je bil odločen, da bo spomenik postavil, nasprotovali pa so mu v Ljubljani.

"Čez tri mesece so poslali Milana Kučana, takratnega sekretarja republiške konference SZDL (pozneje prvega predsednika Republike Slovenije, op.a.), da mora lokalno politično vodstvo prepričati, naj postavitev spomenika ustavi. Ta sestanek je bil pri nas na občinski konferenci SZDL z ožjim občinskim vodstvom," je leta 2017 pripovedoval Šeliga. 

"Kučan je razložil, da sicer verjame, da nimamo namena krepiti Titovega kulta osebnosti, ampak da se vendarle ne spodobi, da bi spomenik postavljali živemu človeku. Na vse mogoče načine nas je prepričeval," je dejal. 

Strah, da bi kdo v spomenik nastavil eksploziv

"Ampak takrat je Žgank rekel: 'Ne, kip je končan - v mavčni osnovi -, mi čakamo samo še na bronasti odlitek. Tega več ne moremo potegniti nazaj.' Kučan je to nazadnje sprejel," se je spominjal Šeliga. 

Postavitev spomenika, ki je bil izdelan v Zagrebu, je občina v pomembni meri financirala s samoprispevkom: vsi zaposleni v velenjskih podjetjih so zanj namenili enodnevni zaslužek. 

Preostali del denarja so dala podjetja sama, okoliške krajevne skupnosti in - legendarni boksar Mate Parlov iz Pule. Ko je leta 1977 ob odprtju Rdeče dvorane v Velenju premagal francoskega prvaka Christiana Ponceleta, je za Titov spomenik namenil polovico zaslužka. 

Še ena zanimivost: pred odprtjem spomenika je bilo v Velenju mnoge strah, da ne bi kdo iz Ljubljane vanj nastavil eksploziva. Do proslave ga je tako varovala milica. 

A strah ni bil upravičen. Spomenik je "preživel" 48 let, od tega je bil kratek čas tudi oblečen. Med mladinskim festivalom Kunigunda leta 1999 sta mu modna kreatorka Simona Blatnik in svobodna umetnica Simona Kokot nadeli plašč in togo z narisanim srcem.