Matej Tonin je bitko proti Niki Kovač že zdavnaj izgubil. A tega še ne ve

"Najprej te ignorirajo, nato se ti smejijo, potem se borijo proti tebi. In nato zmagaš." (Mahatma Gandhi, 1869-1948)

Velika bitka za pravico do splava je končana. Evropska komisija je povedala svoje, evropska sredstva je mogoče uporabiti za zagotovitev dostopa do splava ženskam, ki te pravice v svoji državi članici nimajo. Nika Kovač, organizatorka pobude, slavi zmago. Kot je pri nas že v navadi, zmago slavijo tudi njeni nasprotniki na desnici.

Skoraj dve leti trajajoč boj je že od vsega začetka imel domačo politično dimenzijo. Matej Tonin, nekdanji predsednik NSi, ki je sedaj varno garažiran v Bruslju, je pobudi nasprotoval, češ da ne naslavlja ključnih težav EU. Njegova najnovejša pobuda v Evropskem parlamentu je zaščita kristjanov, ki v Turčiji živijo že desetletja in jih ta država, tako Tonin, preganja.

Varnost in zdravstvena oskrba evropskih žensk po mnenju tega samooklicanega evroljuba nista pomembni. Za Evropo je po njegovo življenjsko pomembna dobrobit neevropskih kristjanov in to v taki meri, da bi se očitno morali vrniti h križarskim pohodom. Če je zanje sploh že kdaj slišal. Krščanstvo je namreč v moderno Turčijo prišlo že v času, ko so kristjane še metali levom. Naj mu nekdo pove, da je to bilo prej kot pred nekaj desetletji.

Preberite še:
Ko vplivneži v službi politike širijo lažne novice, imamo problem

V Bruslju vsaj nekateri delujejo na podlagi prepričanja in časti

Boj proti pravici do varnega splava je prerasel v evropsko prvenstvo v metanju polen pod noge. Cele vagone najboljših bukev in hrastov so nasekali, pa ni zaleglo. Kapetan Tonin je bil nemočen. Njegovi metalci z desnicami so imeli pobudo za pobudo, poleno za polenom, vse za to, da bi preprečili evropsko financiranje splava in državam članicam pustili še naprej ubijati ženske s patološkimi nosečnostmi. 

Njim ni važno, koliko nedolžnih umre, če lahko rešijo otroka kakemu Fritzlu. Desni napadalec Branko Grims in desna krilka Romana Tomc sta debato usmerjala prav v to smer. Po njuno EU ne bi smela zagotavljati nobenih pravic posameznikom in bi morala prepuščati življenjske odločitve parov državam članicam. Po njuno imajo države pravico prepovedati splav otroka posiljevalca. Zagotavljanje pravice do splava v drugi članici po njihovo posega v suverenost držav članic in vodi v najmanj komunizem.

Toda na koncu je zmagal razum. V Bruslju ne velja stroga delitev na leve in desne, temveč vsaj nekateri predstavniki delujejo na podlagi prepričanja in časti. Slovenski del EPP je bil v manjšini svoje evrostranke in je glasoval skupaj z radikalno desnico. Največ članov njihove stranke je bilo za Niko Kovač.

Preberite še:
Škof duhovnikom: povejte ljudem, naj volijo desnico in molijo za volitve

Poraženci so odprli šampanjce

Toninovi metalci polen so torej odpovedali, toda namesto da bi poraženi odšli v slačilnico in analizirali, kaj vse je šlo narobe, so raje odprli šampanjce. 

Pripovedujejo, kako niso zares izgubili, saj da pobuda v resnici ni uspela. Del pobude je bil namreč odprtje posebnega sklada za izvajanje varnih splavov, česar pa komisija ni podprla.

Če bi temu rekli tolažilna nagrada za Tonina in njegovo ekipo, bi pretiravali. To ni niti t od tolažilne nagrade, saj po mnenju komisije ta sredstva že obstajajo. Če nekaj že imamo, je seveda nepotrebno delati še enkrat, kar pa poražene ekipe ne ustavi. Takole pred volitvami jasno ne smejo priznati, da je nekakšna Nika Kovač premagala kompleten Evropski Propagandni Pogon, zato pijejo trpko penino in opevajo zmago, ki je nikoli ni bilo.

Toda bitka Nike Kovač in Inštituta 8. marec za dostopen splav pomeni nekaj veliko večjega kot le zagotovilo, da nasprotniki splava v EU dejansko ne morejo zmagati. Je dokaz, da se v tej uniji da nekaj narediti tudi, ko ti nasproti stojijo države in za njimi kapital Cerkve in njenih podpornikov.

Preberite še:
Smo Amerika v malem: desnica se ne zmeni za realnost, zato ustvarja svojo

Najprej so jo ignorirali, potem se ji smejali, zdaj nanjo zlivajo gnojnico

Niko Kovač so najprej ignorirali kot neko nepomembno punčaro, ki vodi nekakšne nevladne organizacije. Ko so ugotovili, da ima za sabo nekaj ljudi, so se ji smejali, češ da gre za nekega parazita javnega denarja. Če bi bila njihova, bi jo označili za spletno superzvezdnico in uspešno samostojno podjetnico, ampak to pač ne gre.

Kmalu je prišlo na dan, da ima njena pobuda dobre možnosti za uspeh. Takrat so odprli zapornice zadrževalnikov gnojnice, ki teče nanjo še danes. Gandhijev citat se je uresničil, po krutem in neenakem boju je zmagala.

Ni vseeno, ali nam je kaj mar, kdo zmaga in kdo ne. Srčnost, odločnost in vztrajnost prej ali slej prinesejo rezultate, ne glede na to, kdo ali kaj stoji nasproti.

Propagandni aparat si je z Niko Kovač zadal pretrd oreh in si na njem polomil zobe na evropski ravni. In to zato, ker je vztrajala.

Preberite še:
Kaj bi nas moralo naučiti leto 2025? Da je SDS slovenska MAGA

Cerkev jim pripelje volivce, zato so verniki

Poraz je stanje duha. Prav gotovo klerikalno-oligarhični stroj nima nobenega namena odnehati, toda splav je za njih orodje, ne cilj. 

Tonin, Zver, Tomc, Grims in ostali niti ne vedo, kaj krščanstvo je. V najboljšem primeru poznajo ime reveža, pribitega na tisti plus, ki stoji za duhovnikom. Njim je vseeno, koga se moli, katere besede se izgovarja in kaj je potrebno postaviti na žrtvenik. Samo da tečejo evri in dobivajo glasove.

To je edini način, kako lahko dobimo "kristjane, ki so v Turčiji že desetletja". Kjer je sedaj Turčija, je zibelka krščanstva. Biblijo so napisali v Nikeji, sedaj predmestju Istanbula. V Rimu so še slavili Mitro, ko so v Turčiji že zvonili cerkveni zvonovi in tako proslavljali Veliko noč. To ni le nerazgledanost, temveč ignoranca, ki kaže na pravo vlogo vere v njihovi ideologiji. Cerkev jim pripelje volivce, zato so verniki. Dlje od tega pa ne vidijo.

Boj bo še dolg, toda konec je že spisan

Bitko proti splavu je desnica izgubila. Cerkev je bržkone besna, toda njihovih zaveznikov s Toninom na čelu to ne zanima. Njihov cilj ni taka ali drugačna Evropa, cilj ni ideologija in tudi ni vsemogočnost krščanstva nad krivoverci. Cilj je polnjenje žepov na lahek način in verska retorika je orodje, kako do tega pridejo.

Kdor ima vizijo Evrope ali vizijo Slovenije, kdor se bori za pravice in izboljšanje domovine, ima neznansko prednost pred plačanci, ki se izdajajo za verske ideologe. Boj za ideje bo na dolgi rok vedno premagal plehki pohlep najemnikov, premagal ga bo v Bruslju in premagal ga bo na Šubičevi ulici 4 v Ljubljani.

Najemniki se bodo borili le, dokler se jim splača. Borci za ideje vztrajamo do konca. Boj bo še dolg, toda konec je v resnici že spisan. Smo v fazi, ko se borijo proti nam.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.