Slovenska Cerkev v postelji z ljudmi, ki so škofu brskali po bančnem računu

Maja 2022, ko se je SDS po izgubljenih volitvah že poslavljala z oblasti, so njeni ljudje na uradu za preprečevanje pranja denarja izpeljali tajno operacijo. Začeli so brskati za bančnimi podatki novomeškega škofa Andreja Sajeta. 

To so počeli, ne da bi za to imeli kakršno koli pravno podlago, zgolj na podlagi na hitro spisane anonimke. Saje ni bil osumljen nobenih kaznivih dejanj. Urad od bank, policije ali tujih organov ni pridobil nobene informacije, da bi Saje opravil kakršno koli sumljivo transakcijo. 

Tudi "timing" te operacije ni bil naključen. Le dva meseca prej je Saje postal predsednik Slovenske škofovske konference, najvišje ustanove domače Katoliške cerkve. Na tem položaju je zmernejši Saje zamenjal ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, ki skupaj s večjim delom vrha Katoliške cerkve in njenim medijskim aparatom že vrsto let velja za tesnega zaveznika prvaka SDS.

Ali in kdo je tedanjemu direktorju urada Damjanu Žuglju naročil, da v zadnjih dneh mandata na uradu izpelje "operacijo Saje", še danes vsaj uradno ni znano. Jasno je mogoče sklepati le, kaj je bil njen cilj. Podatki z bančnega računa lahko tistemu, ki jih pridobi, razkrijejo domala vse informacije o imetnikovem življenju. Kot taki so lahko priročni za različne oblike pritiska - in izsiljevanje.

Preberite še:
Erik Brecelj: Ta vlada ni proti zasebnikom. Odločila se je narediti red.

Cerkvena agitacija za desnico je v polnem teku 

Spomin na takratna dogajanja si velja obuditi, ker je slovenska Cerkev v teh dneh v nizkem štartu. Njeni najvišji predstavniki se verjetno še od Franca Rodeta naprej niso tako odkrito postavili v politično areno. In eden tistih, ki SDS pomaga pri vrnitvi na oblast, je tudi Saje. Torej isti škof, ki so mu izbranci te iste stranke nezakonito vohljali po bančnih računih. 

Agitacija za desnico je v polnem teku. Cerkev jo nespretno in manipulativno poizkuša zavijati v retorični celofan. Brani se, da vernikom le "priporoča", naj na volitvah "oddajo glas v okviru krščanskih vrednot". Podobno kot Vladimir Putin, ki agresijo na Ukrajino opisuje kot "posebno vojno operacijo". Ali nekoč ameriška administracija, ki je mučenja arabskih zapornikov v Abu Graibu olepševala kot "napredne zasliševalne tehnike". 

Toda Cerkev želi nazaj na oblast Janeza Janšo in tega niti ne želi več skrivati. Vernikom v sporočilih podrobneje popisuje razloge, zakaj bi morali na glasovnicah obkrožiti SDS ali druge desne stranke. Duhovniki od škofov dobivajo okrožnice. Pri nedeljskih mašah vernikom govorijo, komu naj gre njihov glas. Ena od župnij oznanja, da za leve glasujejo le tisti, ki želijo, da bi njihovi "otroci postali geji ali lezbijke".

Škofje so pripravili tudi molitev za volitve - verjetno ne zgolj zato, da bi bile te uspešno izvedene.

Preberite še:
Ko vplivneži v službi politike širijo lažne novice, imamo problem

Zakaj Cerkev navija za divjo privatizacijo zdravstva

Pustimo zdaj ob strani razpravo, ali se vse to v sekularni liberalni demokraciji spodobi ali ne. Takšno vprašanje namreč v katoliških krogih vedno okrepi že tako izrazit sentiment žrtve, s katerim se rada obdaja Cerkev. Saj veste: vsak, ki misli drugače, dobi etiketo "kristjanofoba", saj da "smo kristjani predolgo molčali, zato zdaj ne bomo več tiho".  

Zato se osredotočimo raje na vprašanje, kaj Cerkev svojim vernikom na volitvah ponuja kot "krščansko opcijo". Recimo pri zdravstvu. Glavna zgodba teh volitev je namreč odločanje o divji privatizaciji zdravstva. Na srečo so tu karte povsem razkrite. 

Na eni strani je sedanja levosredinska koalicija, ki se je ob vseh svojih pomanjkljivostih in številnih napakah vendarle odločila sedanji sistem spremeniti, javno pa jasneje ločiti od zasebnega. Kako hitro in uspešno to počne, je lahko vedno stvar razprave. A osnovni namen in končni cilj je jasen. In nesporno dejstvo je, da je koalicija s tem dregnila v interese lobija zdravniških baronov. 

Na drugi strani je desnica, ki želi, da sedanje stanje ostane takšno, kot je. Njen interes je popolnoma enak interesom, ki jih imajo divji privatizatorji slovenskega zdravstva. Beri: metanje denarja v zdravstveni sistem, ki ne bo krajšalo čakalnih vrst, ampak zgolj stimuliralo zdravnike, da čim več operacij in posegov opravijo za zasebnike. 

Preberite še:
Škof duhovnikom: povejte ljudem, naj volijo desnico in molijo za volitve

Ko "denar sledi pacientu", zdravnik sledi denarju  

Pod geslom desnice, naj "denar sledi pacientu", se skriva ključ do bajnih dobičkov lastnikov klinik. Poglejmo, kaj to pomeni v praksi. 

V Sloveniji imamo javno zdravstveno blagajno, ki za eno menjavo kolenskega sklepa s protezo plača več tisoč evrov. Ta znesek je bil vrsto let enak tako za javne bolnišnice, ki pacientov ne smejo zavračati, paciente pa za nekaj dni obdržijo v 24-urni bolnišnični oskrbi, kot za zasebne klinike, ki si lahko paciente izbirajo, nekaj ur po posegu pa jih pošljejo domov. 

Razlika je bila očitna: javna bolnišnica je s težjim pacientom in daljšo oskrbo ustvarila izgubo pri istem posegu, s katerim je zasebna klinika ustvarila dobiček. 

Ko je gospodar čakalne vrste na obeh straneh isti, torej zdravnik iz javne bolnišnice, ki dela še v zasebni kliniki, je jasno, kaj se bo zgodilo. Kot zasebnik se bo na vse načine trudil, da bo opravil čim več lažjih in cenejših posegov, težje in dražje pa prepustil javni bolnišnici. In tako pridemo do tega, da javna blagajna z načinom financiranja kar sama kanibalizira javni zdravstveni sistem.

Preberite še:
Kaj je pri Logarjevih počel lobist, ki je z Janšo igral golf na Mavriciju

Si Cerkev res prizadeva za dobro pacientov? Ne.

Ali kot je dejal kirurg Erik Brecelj: "V nobeni urejeni državi si ortoped ne more dovoliti, da pobere 260 bolnikov iz javne bolnišnice in jih odpelje na svojo čakalno vrsto, pa četudi verski časopisi to odobravajo. Ne vem, če o tem govori Sveto pismo."

In spet smo pri Cerkvi. Si ta res prizadeva za dobro pacientov? Ne, v resnici je zlezla v posteljo s privatizacijskimi lobiji (Fides, Zdravniška zbornica), ki želijo, da se takšno sistemsko osiromašenje javnega zdravstva nadaljuje. Cerkev ne razume, da ekscesne dobičke, ki jih klinike ustvarjajo na račun javne zdravstvene blagajne, dejansko financirajo njeni verniki. Ne pove jim, da s prižnice podpira rešitve, ki so za vernike dražje in slabše.

Da ima slovenska Cerkev rada kapital, sicer ni novost. V prvi fazi slovenske privatizacije se je Ljubljanska nadškofija na veliko pečala s pokojnim gradbenim baronom Ivanom Zidarjem, v Mariboru pa z Zvonovi povzročila celo enega največjih finančnih škandalov v zgodovini Cerkve.

Zdaj, ko se v Sloveniji - kot opozarja Brecelj - po podjetjih in bankah skuša razrezati še zadnja privatizacijska pogača, sedem milijard evrov vredna blagajna Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), je Cerkev v resnici tam, kjer je bila od osamosvojitve naprej. Na strani denarja, ne ljudi. Pa četudi je cena za to, da včasih kakšnemu škofu nezakonito brskajo po računu.