23. marca je v Sueškem kanalu nasedla ladja Ever Given. Četrt milijona ton težak jekleni orjak, naložen z deset tisoč kontejnerji, je zaprl tanko slamico, prek katere ladijski promet pluje iz Rdečega morja v Sredozemsko morje. Povezava Evrope in Azije je bila prekinjena. Katastrofo je bilo treba rešiti takoj, aktivirale so se vse sile, da bi ladjo osvobodile. Žal je to veliko lažje reči kot storiti. Ladja velikosti nebotičnika in teže dveh nebotičnikov žal ni nekaj, kar bi lahko prestavil z malo večjim helikopterjem ali dvema. Dan in noč so brneli stroji in garali delavci, da bi osvobodili ladjo in sprostili deset milijard evrov tovora, ki vsak dan prečka prekop.
Dva dni kasneje so egipčanske oblasti ocenile, da bo trajalo več tednov, da bodo ladjo uspeli splaviti. Ves svet je gledal fotografijo ogromnega rovokopača, drobtinico v primerjavi z Ever Given ob njem. Zadrževal je dih, ko je prišel trenutek resnice. Spomladanska plima je ob nečloveških naporih zadoščala, ladja je ponovno splavala in preplula prekop brez novih težav. Namesto tednov krize smo imeli šest dni in sedem ur grizenja nohtov. Edini, ki so lahko v skrbeh, so kapitan ladje in njena posadka. Te so aretirali in zamenjali z novimi v trenutku, ko je ladja priplula v Sredozemsko morje.
Delovne, strokovne, posvetovalne in druge skupine se prižigajo in ugašajo hitreje kot barve na vladnih semaforjih, ki se prav tako spreminjajo iz meseca v mesec. V resnici ne odločajo o ničemer.
Morda bo to koga presenetilo, toda kapitan, ki je objektivno vsaj delno odgovoren za nezgodo, je bil odgovoren tudi za reševanje nasukane ladje. Egipt je sicer priskrbel svoje pilote in ekipo, ampak to posadke ladje ne razbremeni odgovornosti pri reševanju. Osnova kriznega upravljanja namreč pravi, da se v času akutne krize, ko se rešuje nasukano ladjo, v hudem viharju, med boji s pirati ali ko se ladja potaplja, kapitana ne menja. Če je za krivdo odgovoren kapitan, se ga zamenja, ko je trenutne nevarnosti konec, nikakor ne prej. Za to obstaja zelo dober razlog, vsak nov kapitan bo na začetku manj učinkovit od starega. Ta trenutno situacijo pozna, posadka se odziva na njegove ukaze in pri poveljevanju bo učinkovitejši od zelenca. Edina izjema bi bil kapitan, ki bi med potapljanjem ladje ukazal poplaviti strojnico in s tem samo pospešil potapljanje ladje. Takega kapitana se lahko odstavi, po potrebi zveže, in zamenja z drugim, ki vsaj ne bo načrtno slabšal že tako slabe situacije.
Kaj pa pri nas? Kako je z ladjo Slovenija, ki je med epidemijo nasedla v plitvih vodah, vladni buldožerji pa jo že več mesecev bolj ali manj neuspešno skušajo splaviti nazaj? Kako smo opravili izpit iz kriznega upravljanja?
Odgovor: padli smo. Že v prvem tednu epidemije je takratna nova vlada zamenjala vodjo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), krovne institucije, ki bi morala s stališča stroke upravljati epidemijo. Ne le enkrat, v prvem mesecu je šefa NIJZ zamenjala dvakrat. V letu dni smo v Sloveniji zamenjali že tri strokovne ekipe za vodenje odziva na epidemijo, tri zdravstvene ministre in velik del vodij bolnišnic. Projekt cepljenja je dobil novega koordinatorja dva tedna po tem, ko se je v državi začelo cepljenje prebivalstva. Delovne, strokovne, posvetovalne in druge skupine se prižigajo in ugašajo hitreje kot barve na vladnih semaforjih, ki se prav tako spreminjajo iz meseca v mesec. V resnici ne odločajo o ničemer. Njihovi člani včasih začudeno gledajo, kaj vse se je pritihotapilo v vladne odloke, a ostajajo tiho, saj v bližini dvora ni prostora za drugačno mnenje.
V letu dni smo v Sloveniji zamenjali že tri strokovne ekipe za vodenje odziva na epidemijo, tri zdravstvene ministre in velik del vodij bolnišnic.
V času gospodarske krize smo menjali vodje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in ključnih državnih podjetij. Zamenjali so se direktorji statističnega urada, finančne uprave, policije in Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), urada za preprečevanje pranja denarja in drugih institucij. Zdaj je v projektu menjava direktorja zavoda za Zaposlovanje, ki bo imel v naslednjih mesecih vlogo pri vleki iz gospodarske greznice, v katero nas je pahnila korona kriza.
V času krize potrebujemo stabilnost. To ni višja matematika kriznega upravljanja. Morda še najbolje to vedo v vojski. General, ki je sredi bitke zamenjal neposlušnega polkovnika, bo od sovražnika vsak teden dobil bonboniero in steklenico konjaka, ki mu bosta lajšala dneve vojnega ujetništva. Da obramboslovec ne ve, kakšne so posledice rednega obglavljenja vodilnih kadrov, je tako kot profesor na doktorskem študiju matematike, ki pri predmetu Teorije števil študentom predstavi popolnoma nov znak in novo matematično operacijo. Petinštirideset minut zbeganih pogledov in vljudnega kašljanja kasneje najpogumnejši študent le vstane in profesorju objasni, da operacijo že poznajo in da se temu, kar je odpredaval, ne reče "računanje na plus", temveč "seštevanje do deset".
V taki situaciji smo sedaj. Vodi nas profesor matematike, ki še ni slišal za seštevanje. Poveljuje nam kapitan, ki je ukazal preluknjati rešilne čolne in črpati vodo v potapljajočo se ladjo. Poveljuje nam nekdo, ki situacije ne obvlada do te mere, da jo samo še slabša.
Kaj nam je zato storiti, tudi ni višja matematika kriznega upravljanja.
O avtorju:
*Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
