To so najpomembnejša spoznanja evropskih volitev, po predsedniških, državnozborskih in lokalnih še zadnjih v seriji štirih volitev v zadnjem letu in pol.
Vnovič so potrdile, da večine ljudi, ki imajo v Sloveniji volilno pravico, dogajanje v Bruslju in EU še vedno ne zanima toliko, da bi bili pripravljeni nekaj minut sončne nedelje nameniti obisku volišča. Večina preostalih pa je domači politični eliti poslala jasno sporočilo: Slovenija naj ostane del jedrne Evrope prve hitrosti, v kateri bosta imeli glavno besedo Nemčija in Francija.
Čeprav bodo stranke rezultate interpretirale na različne načine, so nesporna nekatera dejstva:
1. SDS ima enega evropskega poslanca manj
"Res je lep večer," je včeraj zvečer prisotne na sedežu SDS nagovoril njen predsednik Janez Janša. Na prvi pogled je bil lahko zadovoljen. Stranka je slavila na treh volitvah v zadnjem letu dni. Njen odstotek je enak kot na evropskih volitvah leta 2014. Včerajšnja zmaga bo SDS prinesla nekaj dodatne energije in mobilizacije.
A dosežek SDS ima grenak priokus. Najprej, v Bruslju bo imela po novem enega poslanca manj, saj so volivci skupne liste namenili zmernejšemu Francu Bogoviču oziroma njegovi stranki SLS.
Tudi dejstvo, da je SDS na državnozborskih volitvah sama dobila skoraj enak odstotek glasov kot zdaj s SLS, je vredno razmisleka. Po osmih mesecih, v katerih je Šarca napadla celo z ustavno obtožbo, se je razlika med SDS in prvo stranko leve sredine, v tem primeru SD, zmanjšala. In to na evropskih volitvah, na katerih desnica tradicionalno beleži boljši rezultat od leve sredine.
Na mestu je tudi vprašanje, ali se protimigrantska retorika s primesmi radikalizma stranki res še izplača. Ne le zato, ker po njej nista posegala tako Bogovič kot Romana Tomc, ki je dobila kar 16 tisoč več preferenčnih glasov od Milana Zvera. V Beli krajini, kjer je skupina beguncev ugrabila domačina, je zabeležila enak rezultat kot na državnozborskih volitvah. Tudi druge stranke, ki so izrazito ostro nastopale do beguncev, so skupaj dobile manj kot sedem odstotkov glasov, pri čemer jih je večino pobrala SNS Zmaga Jelinčiča.
2. Vrnitev SD in najava Tanje Fajon
Če odštejemo lokalne volitve, je Socialnim demokratom (SD) uspela prva zmaga na levosredinskem polu po letu 2009, ko jim je to prav tako uspelo na evropskih volitvah. Vrnili so se v nekatere tradicionalne baze: v mesta (Ljubljana, Maribor), v Zasavje in na Obalo, ohranila primat v Velenju in Pomurju ... Z obratom v levo so vzeli trenutek Levici, in to celo na njenem terenu, kot je boj proti davčnim oazam.
Toda zmaga bo v stranki odprla več vprašanj. V stranki se krepi spoznanje, da je lahko Tanja Fajon, ki je včeraj dobila rekordnih 52 tisoč preferenčnih glasov, torej največ med vsemi kandidati, nova predsednica stranke, saj je očitno imela pomembno vlogo pri njeni vrnitvi v urbana središča. Si bo SD ob tem dosežku že upala tvegati in dokončno zaostriti odnose z Listo Marjana Šarca (LMŠ), četudi bo z odhodom Milana Brgleza v Bruselj izgubila enega poslanca? Prvi preizkus bo dogovor o novem kandidatu za evropskega komisarja. Prav tako je vprašanje, ali lahko SD nagib nazaj na levo res takšen uspeh prinese tudi na državnozborskih volitvah.
3. Blagovna znamka Marjana Šarca še vedno ne bledi
Interpretacije bodo različne, a predsednik vlade je na teh volitvah vendarle dosegel vse, kar je hotel. Prvič, njegova stranka je celo izboljšala rezultat z državnozborskih volitev. Drugič, dobila je dva "svoja" evropska poslanca, čeprav je pred tem zaradi (upravičene) bojazni pred notranjimi spori potopila idejo o skupni listi liberalnih strank.
Tretjič, njen rezultat je po številu poslancev enak rezultatu SD, kar je pomembno predvsem z vidika znotrajvladnega prestiža in miru, čeprav bo odstotkovni zaostanek verjetno sprožil spopad za komisarski položaj. Četrtič, Šarec si je "izmislil" še en nov obraz (Ireno Jovevo). Eksperiment mu je kljub številnim pomislekom in dvomom o njenem dometu na koncu uspel.
LMŠ je stranka, ki je v celoti odvisna od blagovne znamke njenega predsednika. Ta odtehta vse minuse kandidatov, pomanjkanje terena ali medlost v kampanji. Največji Šarčev dosežek je, da njegova blagovna znamka tudi po osmih mesecih vlade očitno ostaja na isti ravni. Sporočilo pred vsakimi morebitnimi razmisleki o povezovanju na liberalnem polu je tako jasno. Do nove velike liberalne stranke bo prišlo le, če se bodo preostali partnerji priključili Šarcu. Pod njegovimi pogoji.
4. Začetek konca SMC
V internem spopadu med Stranko modernega centra (SMC) in Stranko Alenke Bratušek (SAB), ki sta že od "afere maketa" v vojni, je prepričljivo slavila slednja – po izključni zaslugi Angelike Mlinar, ki je dobila kar 15 tisoč preferenčnih glasov (kakšen bi bil njen domet, če bi kandidirala na listi LMŠ ali združenih liberalnih strank, nikoli ne bomo vedeli).
Medtem ko se bodo v SAB tolažili z dejstvom, da je odstotek glasov izpolnil njihova pričakovanja, so evropske volitve velik udarec za že tako omajano SMC. Prva dilema, ki jo bodo morali rešiti v stranki, je, ali je to sploh še mogoče rešiti, in če, ali z Mirom Cerarjem ali brez njega. Če bo odgovor ne, ni izključeno, da bodo nekateri člani ključe stranke poskušali nesti k Šarcu. Tolažilna nagrada za SMC je, da jo bo Brglezov odhod po številu poslancev izenačil z SD, čeprav je trenutna "specifična teža" obeh strank popolnoma različna.
5. Levica – poraženka volitev
Največja poraženka volitev, na katerih bi morala že zaradi narave odločanja (boj proti desnemu populizmu) doseči občutno boljši rezultat. Sploh, ker je imela kot edina slovenska stranka svojo kandidatko za vodenje Evropske komisije. A Violeta Tomić se je izkazala za napako, kar bo Luka Mesec brez dvoma izkoristil za notranji obračun v že tradicionalno razklani stranki. Dogajanje v Levici utegne vplivati tudi na njeno dosedanjo podporo manjšinski vladi Marjana Šarca.
Rezultat (skrajno) levih strank je razočaranje tudi na ravni Evrope, najbolj v Franciji. To bi lahko potrjevalo tezo, da so pri nagovarjanju deprivilegiranih slojev prebivalstva izgubili bitko s skrajno desnico.
6. (Ne)častni odhod Lojzeta Peterleta
Politične kariere Lojzeta Peterleta, prvega predsednika vlade neodvisne Slovenije, je nepreklicno konec. Ker pred volitvami ni izbral možnosti častnega odhoda (upokojitve), zdaj politično sceno zapušča kot poraženec, saj je osvojil kar 8.000 preferenčnih glasov manj od Ljudmile Novak.
Njen odhod v Bruselj ustreza vsem. Sama je dobila velik obliž na rane, ki so ji ostale ob lanskem bolj ali manj prisilnem odhodu s položaja predsednice Nove Slovenije (NSi). Z njenim odhodom v Bruselj pa se bo Matej Tonin vsaj za nekaj časa znebil njene "sence" v državnem zboru in drugje. Zanimiv je neverjeten rezultat stranke na območju Lendave, od koder prihaja vodja njene poslanske skupine Jožef Horvat, velik kritik širjenja Orbanovega vpliva v Pomurju in nekaterih ravnanj poslanca madžarske narodnosti Ferenca Horvatha.
7. Šoltesov "come back" ni uspel
Igor Šoltes je bil politična zvezda evropskih volitev leta 2014. S stranko Verjamem je osvojil tretje mesto, a jo je kmalu zatem zaradi notranjih sporov zapustil in posledično potopil. Svojo politično identiteto je najprej našel v evropskih zelenih, tik pred temi volitvami pa v DeSUS. Enaindvajset tisoč preferenčnih glasov (skupaj peto mesto) ni bilo dovolj za ponovni mandat v Bruslju, zato je Šoltes spet na politični prelomnici. Nekateri ga že omenjajo kot kandidata za naslednika Karla Erjavca, a političnih čudežev očitno ni več sposoben.
EU se je ubranila pred populističnim udarom. Za zdaj.
Slovensko politično prizorišče kljub dogajanju v Evropi ohranja svojo specifiko. V Sloveniji ni resne ali pomembnejše stranke, ki bi pozivala k izstopu iz EU. Tudi agresivno vsiljevanje protimigrantske retorike je večina volivcev že drugič zapored zavrnila. Prvič je to storila na lanskih državnozborskih volitvah.
Rezultati na evropski ravni kažejo, da se je EU za zdaj vendarle ubranila pred napovedanim populističnim udarom, čeprav je bil opozorilni strel glasen. Kljub zmanjšanju števila sedežev dveh največjih evropskih političnih skupin, Evropske ljudske stranke (EPP) in socialistov (S&D), je preboj na teh volitvah uspel zelenim in liberalcem (ALDE). Vse tri največje skupine (EPP, S&D in ALDE) bodo imele še vedno udobno večino, čeprav je EPP od "starih" članic EU najmočnejša le še v Nemčiji, Avstriji, na Irskem, Finskem in v Grčiji.
Skrajno desne, nacionalistične in populistične stranke so doživele več nepričakovanih udarcev, recimo v Nemčiji, kjer Alternativi za Nemčijo (AfD) ni uspel večji preboj, in več manjših državah. Njihova največja uspeha sta zmaga Nacionalnega zbora Marine Le Pen v Franciji, ki je zaradi relativno visoke volilne udeležbe še posebej boleč za predsednika Emmanuela Macrona, in prepričljivo slavje Lige Mattea Salvinija v Italiji, ki je prvič postala prva stranka v Italiji.
Predvsem zmaga Le Penove bo verjetno okrepila namere Berlina in Pariza, da "vajeti Evrope vzameta v svoje roke". Ob nikoli bolj razdrobljenem evropskem parlamentu gre pričakovati nov širši dogovor med državama o vodenju ključnih organov na čelu z evropsko komisijo. To še večje možnosti za njeno vodenje namesto uradnemu "špicenkandidatu", Nemcu Manfredu Webru, verjetno daje Michaelu Barnieru, dosedanjemu pogajalcu evropske komisije za brexit, saj je za pomemben padec EPP v Evropskem parlamentu odgovorna nemška CDU.
Hkrati bo ta dogovor v pomembni meri določal tudi prednostne naloge slovenskega predsedovanja Uniji v drugi polovici leta 2021.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
