Kaj nas pred nedeljo uči primer gasilca, za katerim je vohljal Žugljev urad
Ljudje iz istega političnega tabora, iz katerega prihajajo odgovorni za afero »slovenski Watergate«, nas danes prepričujejo, da se nam glede novega zakona o parlamentarni preiskavi ni treba bati ničesar.
Če še vedno niste prepričani, ali se vas referendum o zakonu o parlamentarni preiskavi tiče, si preberite naslednjo zgodbo.
L. je upokojenec z območja Ljubljane, čigar polno ime za nauk zgodbe ni pomembno. Celo življenje je gasilec, za svoje delo pa je prejel številna priznanja. Bil je tudi predsednik prostovoljnega gasilskega društva.
Še pet let nazaj je gospod L. živel običajno in mirno življenje. Potem so se konec leta 2021 na uradu za preprečevanje pranja denarja (UPPD) odločili, da bodo od banke pridobili vse podatke z njegovega računa. Zakaj? Ker so ga zajeli v preiskavo proti medijskemu mogotcu Draganu Šolaku in telekomunikacijskemu operaterju Telemach.
Takoj se boste vprašali, kaj narobe je za vraga storil L. Odgovor: nič. Nikoli ga ni nihče sumil, da bi pral denar. Tudi z vodo iz gasilske cevi ne. Tudi s Šolakom ali Telemachom naš gospod L. ni imel nobene zveze. Za Šolaka zelo verjetno še nikoli ni slišal, ni pa znano, ali je bil Telemachov naročnik.
Zakaj so torej uslužbenci urada, ki ga je takrat vodil izbranec SDS Damjan Žugelj, pridobivali podatke o prometu na bančnem računu v lasti upokojenega gasilca? Ker so se - zmotili.
Preberite še:
Prva zmaga Žugljevih tarč: izvedo lahko, kdo je vohljal za bančnimi računi
Se še spomnite največjega »ribarjenja« podatkov v Sloveniji?
Prav ste prebrali: L. se je v zgodbi znašel le zato, ker je nekdo na uradu, ki ima praktično neomejena pooblastila pri pridobivanju bančnih podatkov državljanov, očitno zamešal imena. In zdaj pozor: kljub temu, da je šlo za pomoto, je Žugljev urad te podatke pridobil, jih pregledal in shranil do leta 2029, ne da bi L. sploh vedel, kaj se s temi podatki dogaja.
Medtem je za dejstvo, da je našega upokojenega gasilca »obravnaval« urad, vedela njegova banka. V njenem IT sistemu je dobil zaznambo, zaradi katere bi mu lahko banka kadarkoli zaprla račun ali zavrnila vlogo za najem kredita. Vse to brez pojasnila. Zgolj ena zmota nekega državnega organa lahko človeku vsakdanje življenje oteži za naslednjih osem let.
Tu pridemo do bistva: kako je mogoče, da so se na UPPD zmotili? Ker so hiteli. V istem času so namreč izvajali operacijo največjega zajema bančnih podatkov v zgodovini samostojne Slovenije. V zadevi Telemach so v manj kot treh tednih pridobili podatke o bančnih računih več kot 100 podjetij in posameznikov.
V velikansko ribiško mrežo, ki jo je vrgel nad Telemach, je Žugljev urad ujel vse, kar se je tam premikalo. Od Šolaka, menedžerjev, lastnikov medijev, direktorjev in urednikov do ljudi, ki so bili »krivi«, ker so v podjetja iz skupine Telemach hodili v službo, ali pa z vsem skupaj sploh niso imeli nobene zveze.
Preberite še:
Slovenski Watergate: Damjan Žugelj s sodelavci iz SDS v sodni preiskavi
Kaj če bi šef policije nekoga zaprl samo zato, ker so mu to naročili?
Danes vemo, da je šlo pri tej operaciji zelo verjetno za največjo institucionalno zlorabo v zgodovini Sloveniji. Nekdanje vodilne na uradu preganja tožilstvo, sodišče pa jih preiskuje zaradi skupaj 224 (!) sumov kaznivih dejanj. Danes tudi vemo, da je policija praktično takoj zavrgla vse prijave, ki jih je urad vložil na podlagi teh ogromnih količin pridobljenih bančnih podatkov. Prevedeno: vse, kar so počeli na uradu, z odkrivanjem sumov kaznivih dejanj v resnici ni imelo zveze.
Motivi za to operacijo so bili politični in to je pred nedeljskim referendumom treba vedeti. Tedanja vodilna ekipa na UPPD je brskala za bančnimi podatki ljudi, v katerim so ali sami ali njihovi botri videli politične nasprotnike in kritike tedanje oblasti. V dobrem letu dni je na podlagi anonimnih prijav pregledala bančne račune »pol Slovenije«.
Predstavljajte si, da se šef policije odloči nekoga zapreti, ker ta njegovim političnim botrom ni všeč. In da to stori, četudi o človeku, ki se je znašel na njegovi muhi, nima ničesar, kar bi nakazovalo na sum kaznivih dejanj.
Moč vedno odpira prostor za zlorabe. Tveganje zanje je manjše, če direktorje državnih institucij pri tem omejujejo zakoni in civilni nadzor. Vsak sistem potrebuje varovalke. In tudi o tem se bo odločalo referendumu.
Preberite še:
Koga vse je obveščal Žugelj
Ne bojte se, če »niste nič storili narobe«. Kdo pa odloča o tem?
Ključna težava, ki jo imamo pri tem, je naslednja. Ljudje iz istega političnega tabora, iz katerega izhaja tudi takratna Žugljeva ekipa na UPPD, nas danes prepričujejo, da se nam glede novega zakona o parlamentarni preiskavi ni treba bati ničesar. Sploh, če »nismo ničesar storili narobe«.
Kaj točno je narobe storil L.? Kaj pa množica podjetnikov, novinarjev, uslužbencev podjetij, soproga takratnega predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, škof Andrej Saje ali srbski opozicijski politik Dragan Đilas? O tem, kaj je prav in kaj narobe, je takrat odločalo nekaj politično nastavljenih aparatčikov, pred katerimi tarče niso imele nobene možnosti obrambe. Zveni znano?
Ne le, da želi zdaj sodno varstvo v parlamentarni preiskavi praktično odpraviti politična opcija, ki nikoli ni obsodila spornih praks in vodilnih akterjev v aferi »slovenski Watergate«. Ravno nasprotno: ti isti akterji so v času, ko je na oblasti spet ista opcija, dobili nove funkcije. Ena od obdolženih, bivša visoka uslužbenka urada Simona Kaučič, recimo danes sedi v svetu UKC Ljubljana.
Preberite še:
"Ne morem izključiti, da so na uradu vzporedno zbirali podatke z bančnih računov"
Kaj pa, če bo »slovenski Watergate« dobil nadaljevanje?
Žugelj danes živi in ima podjetje v Srbiji, torej v državi, ki je imela pomembno vlogo v aferi »slovenski Watergate«. Res je, da je ustavno sodišče pred dnevi tri določbe zakona o hranjenju podatkov za osem let razglasilo za neustavne. Toda po petih letih je zadeva Žugelj šele na začetku sodne preiskave.
Ker kot družba nismo dobili jasnega sporočila, kako zelo narobe je to, kar se je zgodilo, je precej bolj verjetno, da bo »slovenski Watergate« za razliko od ameriškega dobil še nadaljevanje. Tokrat mogoče kar v parlamentu.
Res ob vsem skupaj verjamete, da se zgodba gospoda L. ne more ponoviti? Ste še vedno prepričani, da se vas nedeljski referendum ne tiče?