Davnega poletja 2008 so se štirje nič hudega sluteči nemški turisti vračali domov čez Slovenijo. V pravkar zgrajenem predoru Šentvid, ki je stal trikrat več od prvotnih načrtov, je na njihov avtomobil padel ogromen kos protipožarnega ometa. Izbruhnila je afera. Začelo se je iskanje krivca v trikotniku med Darsom, SCT-jem in britanskim podjetjem, ki je v predoru položilo omet. Toda novinarji, ki smo spremljali zgodbo, smo hitro ugotovili, da je nekaj narobe.
Tako državni Dars, investitor predora, kot SCT, ki ga je zgradil, sta se namreč na pomoč obrnila na isti naslov – agencijo Pristop. V več dni trajajočem javnem spopadu sta se uprava Darsa in pokojni Ivan Zidar obstreljevala s sporočili za javnost, ki jih je pisala ista agencija. Vse skupaj je bilo absurdno. Zaposleni v agenciji so verjetno dopoldne na Darsu pripravljali "komunikacijsko strategijo" za boj s SCT. Nato so šli na kosilo s sodelavci, ki so čez nekaj ur za isti SCT snovali obrambo proti Darsovi strategiji. Vse za dobro agencije, ki ji je bilo po logiki še najmanj v interesu, da se spor hitro reši.
Takrat je bil alfa in omega Pristopa Franci Zavrl, najvplivnejši lobist slovenske tranzicije, ki je pozneje lastništvo agencije prepustil Alešu Razpetu in Primožu Pusarju. O tem, kako so se dolgoletni sodelavci razšli, je bilo javno malo znanega. Izbruhnile so celo informacije, da naj bi Zavrla odnesel puč, saj naj bi njegove poslovne aktivnosti in predvsem prakse škodile Pristopu. Toda četrtkova Tarča je dokončno potrdila, da so - kot bi rekel pokojni Djordje Balašević - načela ostala ista, vse ostalo pa so odtenki.
Dvanajst let po padlem ometu v šentviškem predoru sta namreč učenca dosegla učitelja – tokrat pri dobavi medicinskih ventilatorjev.
Preberite še:
Janšistična hobotnica, ki bi se nažirala iz naših žepov #kolumna
Neverjetno velika in surova moč agencij
Tarča nam je plastično secirala, kako je Pristop spomladi 2020 nastopal na obeh straneh najbolj zloglasnega posla prvega vala epidemije: kot svetovalec dobavitelja, torej podjetja Geneplanet, in ministrstva za gospodarstvo, ki je usmerjalo nabavo opreme. Izrisala se je podoba Primoža Pusarja kot glavnega mešetarja v poslu, ki z vulgarnimi SMS sporočili povezuje in koordinira Zdravka Počivalška in Marka Bitenca, plačnika in prejemnika državnega denarja za ventilatorje. Ki v imenu prvega kliče zdravnike, "naj nehajo lobirati za vsak svoj brand", v imenu drugega pa bankirje, naj sprostijo denar Geneplaneta.
Pustimo ob strani dejstvo, da v mozaiku takratnega dogajanja, kot smo ga slišali v četrtek, še vedno manjka nekaj ključnih kockic. Recimo: kje se je čez noč izgubila vloga Jelke Godec, ki je z elektronskega naslova stranke o poslu z ventilatorji obveščala tudi takratnega predsednika vlade? In kdo je uredil, da je Geneplanetove finančne zagate z ventilatorji rešila madžarska vlada Viktorja Orbana, ki jih je odkupila po zasoljeni ceni? Ostanimo raje pri poslovni praksi agencije, ki nam lepo kaže domačijsko vodenje javnih naročil. Kar je še huje, razgalja nam neverjetno veliko in surovo moč agencij.
Pri tem ne gre le za Pristop, ki ga je brez težav mogoče označiti za zmagovalca mandata tretje Janševe vlade, saj v Sloveniji praktično ni državnega podjetja, ki ne bi najemalo njegovih storitev. Še vedno so tu Zavrl kot "oče" fenomena agencij na slovenski način in ostali. Največje komunikacijske in medijske agencije so namreč danes v resnici vse prej kot to. Razrasle so se v hobotnice, ki so začele najedati družbeno tkivo.
Njihove lovke segajo v politiko, državna podjetja in medije. Za pol milijona evrov vam na noge postavijo politično stranko, ji napišejo program, jo napolnejo s kadri, "dvignejo" na anketah in po potrebi potopijo. Politiku, ki ima za sabo agencijo, četudi plačano z denarjem resorja, ki ga vodi, se praviloma ni treba bati medijev. Še toliko manj, če sledi željam koga od ostalih naročnikov te iste agencije. O politiku, ki agencije (še) nima, boste lahko na kakšnem portalu, ki ga agencije hranijo z državnim denarjem, hitro prebrali, da je "kobajagi nesposoben".
Preberite še:
Orban kupoval ventilatorje iz "posla SDS"
Rešujejo svoj položaj, račun plača državno podjetje
Podobno je z direktorji državnih podjetij, ki jim agencije ob zamenjavah oblasti ali razprtijah v koalicijah rešujejo položaj. To seveda počnejo z denarjem teh istih podjetij - pogosto v kombinacijah z razpisi, na katerih je za svetovalne, oglaševalske ali dobaviteljske storitve izbran "pravi" ponudnik. Pri tem je še najmanj pomembno, kaj agencija uradno počne za takšnega naročnika.
Posebna zgodba so mediji. Komunikacijske in medijske agencije so bile – kot že ime pove – ustanovljene, da naročnike branijo pred napadi medijev. Toda obdobje tranzicije in krize, ki so ekonomsko oslabile medije, so to razmerje postavile na glavo. Danes so mediji, predvsem tiskani in spletni, tisti, ki potrebujejo obrambo pred agencijami. Ker imajo dejansko monopol pri razporejanju oglaševalskega denarja države in največjih podjetij, lahko medij, ki "ne razume" interesov agencije, preprosto izstradajo tako, da ga iz zakupov trajno izločijo. Včasih se agencije medijev lotijo prek portalov, ki jih same financirajo, in njihovih "analitikov". Mar ni zanimivo, da agencije, ki dobijo odstotke zato, da samostojno vodijo oglaševalsko kampanjo za neko ministrstvo, vedno dajo na seznam prejemnikov denarja še tako nepomembne medije, če so le ti politično blizu ministru?
Tarča nam je v resnici le potrdila, kar že dolgo vemo: da regulacije delovanja raznih agencij ni več mogoče zaupati zgolj etičnim ali drugim kodeksom, ampak da gre v sedanji obliki za nevaren pojav, ki je že zdavnaj ušel nadzoru. Da Slovenijo vodijo "spin doktorji", ki na pomen komunikacije pozabijo takoj, ko nanje posveti luč in jih povabijo v studio. Da je prišel čas za čiščenje tega Avgijevega hleva in preglednost interesov.
Le tako bomo videli luč na koncu tega temnega predora – brez strahu, da na nas pade omet.
Preberite še:
Razkrivamo največjo skrivnost afere maske
