To je zadnja Janševa bitka za prevzem oblasti. Šel je na vse ali nič.

Demokratične sablje švistajo, boj, kaj boj, mesarsko klanje je postalo razgreto. Slaba dva tedna pred praznikom demokracije smo dobili še afero s posnetki domnevnih pogovorov, ki so javnost razdelili na dva dela: na tiste, ki jih to zanima in na tiste, ki komaj čakajo, da bo predvolilnega trušča konec.

Največji šok prisluhov je, da do zdaj niso razkrili kaj dosti pametnega. Nobenih političnih jetnikov v skrivnih temnicah pod Ljubljanskim gradom, nobene organizacije nepojasnjenih izginotij ali poti na Epsteinov otok v Karibih. Nihče ni priznal zločinske tatvine sendviča v trgovini. Trgovanje z vplivom so v nekem primeru poskusili celo izsiliti, ampak ga niso dobili.

Še najbolj sporni so neki komentarji o tem, kdo pobira provizije in koliko, ampak še tam ni bilo povedanega nič, česar ne bi poslušali že vsaj deset let. Tu je še dvom, ali so posnetki prirejeni in računalniško ponarejeni.

Zakaj torej? Zakaj bi nekdo šel tako daleč, da bi tajno snemal neke ljudi, posnel nič pametnega in to plasiral v javnost malo pred volitvami? In kdo bi se tega sploh šel? 

Preberite še:
Paraudba desnice nas vsak dan zasuva z blatom, ker ne želi, da gremo volit

S ponarejenimi dokumenti nad Galeta in Türka

Zadeva spominja na afero Prilepi-zlepi iz leta 2011, kjer so nekateri politično vidni posamezniki predstavili ponarejen dokument, ki je takratnega predsednika države Danila Türka povezoval z bombaši iz Velikovca.

Ko je bil dokument razgaljen kot ponarejen, so ponoreli in začeli obtoževati vsepovprek, kako ni njihova krivda, da so delali s ponarejenimi dokumenti. Leta 2020 so žvižgaču Ivanu Galetu uničili življenje z lažno obtožbo, da je prejel podkupnino. Po več letih boja mu je uspelo na sodišču dokazati, da je bil medijski linč nad njim izveden s ponarejenimi dokumenti.

Toda še vedno nismo ugotovili, zakaj bi se tega sploh šli. Normalna politika namreč ne deluje na diskreditaciji nasprotnika tik pred volitvami, temveč na gradnji podpore somišljenikov. Toda tu se lahko pojavi problem pri strankah, ki niso grajene na dolgi rok.

Preberite še:
Slovenska Cerkev v postelji z ljudmi, ki so škofu brskali po bančnem računu

Kult osebnosti in odrešenik, ki mora zmagati

Stranke potrebujejo steber, na katerem stojijo. Nekatere so institucionalne, kjer somišljeniki podpirajo paleto idej in gradijo na bazi medsebojnih vezi. Take stranke lahko menjajo vodstvo in preživijo brez posebne škode. Tipična primera institucionalnih strank v Sloveniji so Socialni Demokrati in Nova Slovenija.

Nekatere stranke so osebnostne, stojijo na velikem vodji in ko ga ni več, sledi potop. Takšna je neka druga stranka, ki ima veliko sedežev v parlamentu. Ta si močno želi zmage in ima nabor vreščečih podpornikov, ki praznujejo prisluhe kot dokaz, da mora njihov Janez zmagati. 

Osebnostne stranke, ki obstajajo dolgo časa, se skoraj vedno prelevijo v kult osebnosti, ki ga želijo razširiti na vso družbo. Dolgoročne strategije nimajo, ker dobro vedo, kaj jih čaka, ko šefa ne bo več. Za mano potop, je rekel Ludvik XIV. Dokler bo veliki vodja kazal znake življenja, bo njihov odrešenik. Ko ga ne bo več, bo šla zadeva v pozabo.

Preberite še:
Ko vplivneži v službi politike širijo lažne novice, imamo problem

Imeli so štiri leta, da pripravijo alternativo. Dobili smo prisluhe

To je razlog, zakaj osebnostnim strankam v določenem trenutku začne zmanjkovati časa. Vodje so minljivi, imajo določen rok trajanja. Četudi nočejo odstopiti in vztrajajo do konca, se vmeša biologija in vodjo nepreklicno odstavi sama. Tu najdemo vzrok krize z Iranom, ki je prišla povsem nepotrebno in iznenada. Ameriški osebnostni stranki zmanjkuje časa in poskuša narediti, kar lahko, dokler lahko.

Tudi pri slovenski oligarhiji je moč zaznati naglico in ihto, s katero so se spravili menjati oblast s tako, ki je všečna njim. Dve leti kampanje s plakati, organizacija nezakonitega snemanja in visoki stroški, da bi iz nič ustvarili škandal.

Slovenska desnica v službi oligarhije je imela štiri leta, da pripravi nek program, neko realno alternativo, ki bo dobra za državo. V tem času so njeni ljudje očitno uspeli prisluškovati nekaj zasebnim pogovorom politično povezanih posameznikov, čudežno dobili v roke videoposnetke lažnih poslovnih sestankov, na katerih so agenti bivše člane vlade in druge ljudi neuspešno nagovarjali h kaznivim dejanjem, vmes pa razlagali, da so za zdrav razum. Kaj točno to pomeni, ne vedo niti sami.

Preberite še:
Kaj bi nas moralo naučiti leto 2025? Da je SDS slovenska MAGA

Ko bo padel veliki vodja, bo z njim padla tudi stranka

Desnica gre na vse ali nič, ker je od sebe odgnala preveč sposobnih posameznikov. Njen steber podpore je že v letih, ko bi se lahko upokojil. Oligarhom je zato jasno, da je to njihova zadnja priložnost. Brez stebra bo aparat, ki so ga pomagali zgraditi, razpadel. 

Kot v ZDA, kjer je republikanska stranka nekoč bila institucionalna, a je sedaj postala kult ene osebe, ki bo letos dopolnila 80 let in kaže simptome demence, srčnega popuščanja in najbrž še česa. Oligarhiji, ki stoji za njo, se mudi. Ko bo padel Trump, bo z njim padla tudi republikanska stranka. Nazadnje je trajalo 45 let, preden se je vrnila na oblast.

Enako je v Sloveniji. Slovenija je od samostojnosti dalje imela natanko dve vladi, ki sta uspeli zvoziti cel mandat brez rekonstrukcije vlade, nezaupnic ali predčasnih volitev. Prvo v letih 2004-2008, druga je zdaj natanko teden dni pred rednimi volitvami. Steber, ki so ga proslavljali kot edino alternativo nestabilnim levim vladam, je dobil konkurenta. Če konkurent dobi še en mandat, bo to konec mita, da v Sloveniji desnica volivcem sploh kaj ponuja. 

Preberite še:
Vsi so tiho, ko Štrancar z denarjem iz tujine plačuje propagando za SDS

Bomo končno presekali z antijanša volitvami?

Naslednji teden imamo tako dobre možnosti zaključiti z Antijanša volitvami in se posvetiti razvoju domovine. Zadnjih 18 let smo namreč zapravili predvsem v popravljanju katastrof, ki so nam jih vedno znova zakuhali.

Če nam to ne diši, si lahko tudi na glavo nakopljemo še četrto Janševo vlado. V tem primeru bomo privatizirali vse, kar je donosno, nacionalizirali, kar dela izgube, oklestili davke bogatim in breme tega prevalili na srednji sloj in revne. Če bo priložnost, se bomo pridružili vojni v Iranu na izraelsko-ameriški strani in poslali patruljno ladjo Triglav kot podporo desantu na Prašičji zaliv na Kubi. Izbira je naša.

V demokraciji je pač tako, da ima vsak narod vlado, ki si jo zasluži. Kaj ponuja desnica v službi oligarhov, vemo. Če nagradimo njihov zadnji krik obupa, si bomo definitivno zaslužili vse, kar nas čaka.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.