"Toliko o rdečem Velenju. Čestitke Suzana in Franc, hvala rudarji!"
Janez Janša si je na Twitterju spet dal duška. Z razlogom. V nedeljo je res padla ena od rdečih trdnjav. Socialni demokrati (SD) so prvič po več kot dvajsetih letih ostali brez poslanca iz Velenja, ene od najpomembnejših baz te stranke.
Gre za tektonsko spremembo na domačem političnem prizorišču, ki je požela začuda malo pozornosti.
Velenje, tradicionalno delavsko mesto, ki je po drugi svetovni vojni nastalo kot neposredna posledica lokalno-centralnega planiranja, ima že od nekdaj poseben pomen za SD. Ne le zato, ker je ob Murski Soboti še edino večje slovensko mesto, v katerem ima stranka še župana (mimogrede, kje so časi, ko so njeni ljudje vodili Ljubljano, Maribor in Koper?). Iz Velenja se je svojčas, najbolj izrazito v obdobju gradnje in obrambe projekta Teš 6, de facto vodila SD.
Velenje prvič brez levega poslanca
Očitno ne več. Prvič v tem stoletju iz obeh velenjskih okrajev v državnem zboru ne bo poslanca levosredinskih strank.
Zato pa bo v njem sedel Franc Rosec iz SDS, nekdanji direktor Teš, ki je v vrstah energetike veljal za "daljinski upravljalnik" v rokah Uroša Rotnika. Osvežimo si spomin na polpreteklo zgodovino. Prav Rosec je bil tisti predstavnik zaposlenih, ki je leta 2010 z odhodom s seje nadzornega sveta poskušal preprečiti Rotnikovo razrešitev. Kmalu po njegovem prihodu na vrh Teš se je projekt podražil za dobrih 100 milijonov evrov.
Rosec je bil torej ves čas zvest sledilec skupine, ki je načrtovala in vodila Teš 6, 1,4 milijarde evrov vreden projekt, pri katerem najvišjo ceno danes plačujejo rudarji Premogovnika Velenje. Ob krčenju stroškov so zaradi podaljšanje življenjske dobe rudnika prisiljeni kopati premog na nevarnejših območjih, kar povečuje možnost nesreč.
Janševa zahvala rudarjem tako tem pušča grenak priokus.
Zakaj je padla rdeča trdnjava?
Padec "rdečega Velenja" lahko razumemo na več načinov. Tisti bolj optimistični bodo rekli, da gre za enega od redkih uspelih političnih manevrov Dejana Židana. Ministrico za obrambo Andrejo Katič je namreč iz parlamenta pomagal izpodriniti njegov zaupnik Jani Prednik, ki je kandidiral na Koroškem. S tem se je Židan, ki je Predniku zelo pomagal v kampanji, rešil vedno manj tihe opozicije iz Šaleške doline. Ta je v zadnjih mesecih preigravala scenarij z vrnitvijo velenjskega župana Bojana Kontiča v Ljubljano in pripravo terena za njegov možen naskok na vrh stranke.
A morda gre tudi za napoved česa večjega.
Občutek razočaranosti nad lokalno elito in državo je zato v zadnjih mesecih prerasel v jezo.
Aprila je vodstvo premogovnika brutalno zatrlo poizkus opozorilne stavke, ki je načenjala tudi vprašanja nejasne prihodnosti šaleške energetike. Kontič, nekdanji rudar, enega od dveh sindikatov, ki je napovedal stavko, ni podprl. Ravno nasprotno, ko je njegov šef o tem želel govoriti na seji mestnega sveta, ni prišel do besede. Je torej res presenečenje, če rudarji na volitvah ne obkrožajo več SD?
Ekonomske težave, razočaranje in "tujci" - vse to smo že videli
V Velenju, tradicionalno večkulturnem okolju, občasno že prihaja do pojavov nacionalne nestrpnosti. Neubogljive rudarske sindikaliste se rado odpravlja z etnično stigmo. V Velenju že deluje ena od treh podružnic skrajno desne organizacije Generacija identitete.
Gre za pojave, ki jih nikakor ne gre podcenjevati. Precej intenzivno priseljevanje prebivalcev Kosova v zadnjih letih je v mestu odprlo vprašanje njihove integracije. Pred volitvami so ga rade volje pograbili tudi v lokalni SDS, ki je županu očitala, da imajo "tujci pri reševanju stanovanjske problematike prednost pred domačini".
Kombinacija ekonomskih težav, občutka razočaranosti in kazanja s prstom na "tujce" zveni znano.
V ZDA je sredinec, ki so ga političnim elitam pokazali "jezni beli moški", nekdanji delavci na pozabljenih industrijskih območjih, v Belo hišo pripeljal Donalda Trumpa. Veliko Britanijo je isti pojav prisilil v izstop iz EU. Nekatera nekdanja tradicionalno "rdeča" mesta v vzhodnem delu Nemčije so prav zaradi te kombinacije prešla v tabor skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD).
Kaj je glavna zgodba nedeljskih volitev
Je ob skorajda evforični tolažbi nekaterih na levici, da je Slovenija v nedeljo kljub relativni zmagi SDS in preboju SNS v parlament večinsko zavrnila "politiko sovraštva", res tako nemogoče domnevati, da smo v Sloveniji že priča podobnim procesom?
Še zdaleč ne. Glavna zgodba nedeljskih volitev namreč ni tesna zmaga bloka ene nove in več preostalih, večinoma upehajočih sredinskih in levih strank, ki jim bo očitno uspelo sestaviti vlado brez Janše.
Najhujše spoznanje je, da vedno več ljudi usoda slovenske demokracije v resnici ne zanima. Volilna (ne)udeležba je bila celo za "višegrajske" standarde skrb zbujajoče nizka, v nekaterih okrajih celo pod 45 odstotki.
Slovenska demokracija v spirali (samo)uničenja
Lahko je razumeti, zakaj. V Sloveniji obstajajo množice prebivalstva, ki jih politične elite in mediji ne nagovarjajo. Ne gre "le" za ranljive skupine, 280 tisoč ljudi, ki živijo pod pragom revščine, prebivalce demografsko ogroženih območij, revne upokojence ali ostale.
Gre za veliko več, v povprečju za vsakega drugega polnoletnega prebivalca te države, med katerimi so ljudje vseh družbenih slojev, poklicev in stopenj izobrazbe. Tiste, ki državo izkušajo “le” skozi svoje življenje in delo: v čakalnih vrstah na zdravniški poseg, pri pridobivanju dovoljenj, položnicah, ki jih prejemajo, ali dvojnem obdavčevanju, če delajo čez mejo.
Gre za ogromno skupino ljudi, ki je državo in javno sfero, s tem pa tudi volitve, preprosto izklopila iz svojih življenj. Ne zanima jih več. Množice ljudi so razočaranje zamenjale z brezbrižnostjo ali celo resignacijo.
Dejstvo, da polovica ljudi ne voli več, se lahko slovenski demokraciji ob njeni očitni brezbrižnosti do tega pojava (obvezna udeležba ne more biti odgovor nanj) vrne kot bumerang. Ob krepitvi občutka razočaranja bodo namreč na veljavi dobivale tiste politične sile, ki bodo najbolj sposobne mobilizacije svojih baz.
Z agresivno, populistično in diskreditacijsko, mestoma skrajno retoriko bodo polje javnega še bolj priskutile tistim, ki še volijo, a imajo s trenutno idejno praznino slovenske politike velike težave. Prav to bo njihov cilj.
Kje je bil predsednik, ko je umrla demokracija?
Gre za spiralo potencialnega (samo)uničenja sorazmerno kratke slovenske demokratične tradicije. Legitimnost tistih, ki bodo v vedno manjši udeležbi prišli na oblast, bo vedno manjša. Neizbežna posledica tega bo pojav avtoritarnih voditeljev, ki si oblast utrjujejo z zniževanjem demokratičnih standardov.
Prvi, ki bi moral javno svariti pred tem, je predsednik republike. A na Boruta Pahorja pri teh vprašanjih očitno ne gre računati. Tudi sam namreč ni prepričan, da tisti "voditelji, ki (z nekaterimi svojimi značilnostmi, op. a.) nadomestijo pomanjkljivosti demokracije, res vodijo v avtoritarnost".
In to nas lahko skrbi.
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
