Bilo je osem let nazaj, ko so obiskovalke ljubljanske ginekološke klinike začele opažati, da se na bližnjem pločniku zbira manjša skupina ljudi. Tam so stali s plakati in tiho molili za "rešitev spočetih življenj". Sčasoma so tja začeli prihajati redno. Večkrat so na pločniku pred kliniko stali tudi po 40 dni zapored. V kapelici UKC Ljubljana so želeli organizirati celo mašo za "nerojene otroke po umetni prekinitvi nosečnosti", a niso dobili dovoljenja.
Stali so tam na pločniku in opazovali ženske v najtežjih trenutkih njihovih življenj. Jih gledali, ko so tiho, mnoge s strahom pred posegom, stopale skozi vrata. Odločitev za umetno prekinitev nosečnosti vedno pomeni izhod v sili. Vsaka ženska, ki jo zaradi takšnih in drugačnih razlogov sprejme, je v stiski. Še toliko bolj v primerih, ko gre za prekinitev nosečnosti zaradi hudih razvojnih nepravilnosti pri plodu in drugih medicinskih razlogov.
Ti ljudje so govorili, da na pločniku pred ginekološko kliniko "širijo sporočilo ljubezni".
Toda v resnici je šlo za psihično nasilje. Za javni pritisk na pacientke ginekološke klinike, za zbujanje slabe vesti, za poglabljanje čustvenih stisk. Za zlorabo vere, saj je precej žensk, ki se odločijo za umetno prekinitev nosečnosti, vernih. Za politizacijo sfere najgloblje intime.
Šlo je za zlorabo žensk. Prostor, primeren za protest proti pravici do splava, namreč zagotovo ni ginekološka klinika. In tedanji predsednik republike Borut Pahor je bil seveda tiho.
Preberite še:
Kdo se skriva za slovenskimi nasprotniki pravice do splava?
Pravico do splava hočejo vrniti v središče razprave
Če se je tedaj vendarle zdelo, da gre za osamljeni incident, je danes jasno, da je bil to le začetek. Boj proti pravici do splava je na mednarodni ravni že zdavnaj postal industrija, v katero različne konservativne in krščanske organizacije iz ZDA vlagajo stomilijonske zneske.
Tudi slovenskim zavodom, ki "hodijo za življenje", že več let ponujajo pravno pomoč vrhunskih odvetnikov, ki so se v boju proti pravici do splava izurili na ameriških sodiščih. Prirerajo konference, srečanja in druge dogodke, ki jih financirajo donatorji iz kroga ameriških republikancev. Ljudje, ki se v Sloveniji pojavljajo v ospredju boja proti pravici do splava, so tako le vidni obrazi ideološke revolucije, ki jo skušajo ameriški krščanski fundamentalisti v imenu "zaščite veroizpovedi" izvoziti v Evropo.
Vse te neprofitne organizacije, "think tanki" in društva imajo le en ideološki cilj: vprašanje pravice do splava, ki v Evropi velja za eno temeljnih civilizacijskih pridobitev, po več desetletjih spet vrniti v središče politične razprave. Na vsak način ga želijo pripeti na druge teme: uvedbo verouka v šole, prepoved porok med istospolnimi partnerji, večjega vpliva "božje besede" v pravosodju ... Vedo, da imajo čas, saj je družbeni inženiring proces, ki lahko traja več let ali celo desetletij.
Tudi zato je zanje vsaka, še tako mala zmaga uspeh. In ta teden so jo v Sloveniji dosegli – po zaslugi predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je naivno nasedla njihovi igri.
Je res najhuje, da je nekdo izpulil zastavice?
Če ste slučajno spregledali: nasprotniki pravice do splava so nekaj dni pred tradicionalnim pohodom po Ljubljani v travo Kongresnega trga zataknili 190 zastavic, ki naj bi simbolizirale grobove šolskih razredov "nerojenih otrok". Mimo je prišlo nekaj deklet v zgodnjih dvajsetih, ki so te zastavice izpulile, jih odvrgle in odšle.
Postavljavci zastavic so začeli takoj po družbenih omrežjih zganjati hrup, da je šlo za nedopustno obliko nasilja in preprečevanja svobode govora. Še bolj, ko se je izkazalo, da je med dekleti tudi Sara Štiglic, članica mladinskega posvetovalnega odbora pri predsednici republike. Kmalu zatem jo je Nataša Pirc Musar odslovila iz tega organa.
Saro Štiglic in vrstnice so postavljavci zastavic obtožili nasilja. Da, prav ste slišali. Isti ljudje, ki so govorili o nasilju, se že več let zbirajo pred ginekološko kliniko. Kar so številni prezrli: na transparentu ob zastavicah je pisalo, da vsako leto v Sloveniji umre od 3.000 do 4.000 ljudi zaradi "postopkov namernega nehumanega končanja življenja človeka pred rojstvom". So torej ženske, ki se odločijo za prekinitev nosečnosti, in ginekologi za zagovornike strpnosti in nenasilne komunikacije nečloveški morilci? Je res najhujša stvar, povezana s tem protestom, da je nekdo izpulil zastavice?
In kaj je zagovarjanje "otežitve pravice do splava", kot to počno nekateri politiki, drugega kot lepši izraz za uvedbo dodatnih nekaj tednov birokratskega in psihološkega poniževanja teh žensk? Mar ni končni cilj te poti današnja Poljska, kjer morajo ženske zaradi "močno omejene pravice do splava" tega skrivoma opravljati v tujini, nekatere pa umirajo na operacijskih mizah?
Borut Pahor je bil vsaj tiho
Največja težava te zgodbe ni, da je Nataša Pirc Musar po hitrem postopku odslovila "gdč. Štiglic", ki jo je sicer povabila k sodelovanju ob vedenju, da je aktivistka. Še precej bolj problematično je, da je predsednica republike s to potezo legitimirala posege enih v pravice, celo v telesa drugih. V tem primeru žensk iz generacije Sare Štiglic.
Obenem je to storila na način, s katerim je "pohodu za življenje" naredila neverjetno reklamo.
Če bi Nataša Pirc Musar ravnala predsedniško, bi lahko zadevo "zaprla" elegantneje, precej bolj tiho, s pogovorom. S tem bi še vedno lahko pokazala, da je "predsednica vseh". Namesto tega je s hitenjem, s katerim je želela - komurkoli že pač - pokazati odločnost, po kateri je nekoč slovela v sodnih dvoranah, dala največje darilo nasprotnikom pravice do splava. O tem vprašanju se namreč leta 2023 spet resno pogovarjamo. In že to je zanje dovolj.
Nataša Pirc Musar je na lanskih volitvah dobila glasove številnih, ki so želeli, da bo prav ob takšnih priložnostih drugačna od predhodnika. Da bo znala gledati širše od gabaritov dnevne šentflorjanske twitter/X politike. Da bo občasno tudi sama moralna avtoriteta ali kompas te družbe, obolele od obsedenosti z "vsegliharstvom".
A tokrat je predsednica republike iz nečesa, kar že zdavnaj ni več tema ("non-issue" bi rekli Američani), saj pravico do splava podpira velika večina prebivalstva Slovenije, z eno potezo naredila prvovrstno politično vprašanje. Predstavnikom zavodov, ki nasprotujejo pravici do splava, je omogočila "bianco" termine informativnih oddaj. Dala jim je nov zagon, enako tudi njihovim podpornikom iz tujine.
Borut Pahor je bil vsaj tiho.
