Politična jesen ni vroča samo v Sloveniji. Nenavadnemu glasovanju v državnem zboru, kjer je sistem pri prvih 88 glasovanjih po dnevnem redu deloval v redu, pri 89. pa ne, naj bi botroval kozmični dež! Visokoenergentski delci iz najglobjih supernov iz samega začetka časa so na volitvah leta 2003 v okrožju Scharbeeck v Bruslju eni od kandidatk res pripisale dodatnih 4.096 glasov. Ali se je kaj takega zgodilo tudi pri nas ali ne, bo pokazala preiskava.
Medtem je v Belgiji sosednji Nizozemski politično vreme postalo tako vroče, da so se čudovite peščene plaže severne Nizozemske začele taliti in se bodo skozi zimo najverjetneje spremenile v steklo.
"Tujci fuj, muslimani fej, nebelci kak"
V pregovorno odprti Nizozemski je na volitvah slavil Geert Wilders, ki je bil zunaj Nizozemske do pred nekaj leti popolna neznanka. Njegov politični program lahko povzamemo s "tujci fuj, muslimani fej, nebelci kak in nam bo lepo". Posebne intelektualne globine mu res ni očitati, toda ima tudi nazarensko srečo. Volitve so bile ravno v pravem trenutku in zaradi spopada med Izraelom in Hamasom se je dobršen del neodločenih nizozemskih volivcev odločil podpreti desničarskega skrajneža, da bo Nizozemsko branil pred muslimani.
Toda če malo odstremo tančico ksenofobije v idejah gospoda Wildersa, dobimo še marsikaj drugega kot "tujci fuj, itd". Kot vsak desničarski populist glasno zavzame stališče, s katerim dobiva glasove, toda v daljavi in skrito pred očmi se vodi povsem druga zgodba. Populistom nikoli ni v interesu rešiti težav, o katerih govorijo. Kot pri nas Janezu ni v interesu rešiti težav na naši južni meji, tudi Wildersu ni v interesu reševati težav, resničnih ali namišljenih, ki naj bi jih islam povzročil na Nizozemskem.
Populisti ogromno govorijo o težavah, rešujejo jih nikoli. Glavni cilj je odlepiti Nizozemsko iz okvira Evrope in vzpostaviti iliberalni režim v stilu Madžarske ali Rusije. Svoj načrt je jasno povedal: islam je trojanski konj. Pod pretvezo borbe proti muslimanskemu sovražniku bi prevzel nadzor nad državo in si jo podredil. Državo bi morda res zavaroval pred muslimani, toda v njej bi uvedel vse tisto, kar jim očita: fašizem, ksenofobijo, diktaturo in v končni fazi verjetno tudi apartheid.
Voditelj pokloni, kar so želeli, in pobere, na kar niso pazili
Ne glede na to, kakšno mnenje imamo o odprtih vprašanjih sveta: ali smo za Ukrajino ali za Rusijo, za Izrael ali Hamas, za izložbene prostitutke ali spoštovanje žensk, se lahko strinjamo glede stične točke, ki si jo delijo. Namreč nobena izmed teh točk ne more biti pomembnejša od obrambe demokracije in svobode države, v kateri živimo. Najsi bo to Nizozemska ali Slovenija, Kosovirija ali Nikjerkoli, prva skrb volivcev mora biti, da bodo do naslednjih volitev imeli državo, v kateri je vredno živeti.
Populisti so povsod enaki. Odkrijejo neko težavo, za katero je veliko ljudi pripravljeno žrtvovati tudi demokracijo, samo da jo rešijo. V ZDA je to pravica do splava in nezakoniti priseljenci, na Nizozemskem so to, kot kaže, muslimani, pri nas ilegalni migranti in komunisti in tako dalje. Pred 90 leti v Nemčiji so bili to Judje. Zgodba je bila tudi tam prav taka in tista zmaga populistov je svarilo, kaj je končna faza populizma: podjarmljenje ljudstva tako, da jim voditelj pokloni, kar so želeli, in pobere, na kar niso pazili.
Nizozemska v resnici ni izvolila Wildersa, stranke, ki z njim nočejo imeti opravka, imajo gladko večino v parlamentu in malo verjetno je, da bo Wilders dejansko vodil vlado. Kljub temu je rezultat na volitvah vznemirljiv. Namreč, pregovorno odprta Nizozemska, znana po izložbah s prostitutkami, muzeju seksa in kajenju trave, država, katere grb glavnega mesta je postal mednarodno sprejet znak za pornografske vsebine, je največ podpore dala desničarskemu skrajnežu, ki zagovarja družinske vrednote in bi bil velik zaveznik kristjanov za boj proti islamu.
Vsaj dolgčas nam ni.
Ko pridejo na oblast, obrnejo ploščo
Boj fašizma zoper demokracijo in mirno sobivanje je tako prešel v novo fazo, ki si je do sedaj še nismo predstavljali. Toda do sedaj smo ta isti film videli že tolikokrat, da ga znamo na pamet. Pred stoletjem in več nismo imeli zgodovinskega spomina, zdaj je le malo drugače. Vemo, kaj želi Wilders, vemo, kaj želijo naši populisti. Njihova igra je znana vsem, grožnja pa tudi. Govorijo in lajnajo o težavah, ki nas pestijo. Rešitev nimajo, so pa pripravljeni zatrditi, da bo pod njimi vse drugače in bodo rešili vse takoj.
Če jim uspe priti na oblast, obrnejo ploščo. Težava, ki so jo do včeraj spremljali iz minute v minuto, je izginila in je nikoli ni bilo. Začnejo s prevzemom javnih ustanov z izbranci po strankarski liniji, stroko tako podredijo politiki, politiko pa osebnim interesom. Če je prva skrb volivca, da bo do naslednjih volitev še vedno imel državo vredno življenja, je prva skrb politika, da bo na oblasti tudi po naslednjih volitvah. Ta dva cilja sta lahko komplementarna in državljani moramo izbirati politike, pri katerih lahko zmagamo oboji.
Pri populistih se ta dva cilja med sabo izključujeta. Ali bo zmagal eden ali drugi, oba ne bosta. To je razlog, zakaj moramo na populiste gledati približno tako, kot zadnje čase gledamo na poplave: preprečiti je treba njihovo vrnitev. Tudi če moramo zato kdaj pa kdaj požreti kak kozmični žarek ali podobno bedarijo.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
