Na vzhodu nič novega, bi rekel Remarque. Le nekaj mesecev po zadnjih volitvah so območje Štajerske spet preplavili obcestni plakati SDS. Ljudi pozivajo, naj se pridružijo strankarski "družini". Rumeno-modrih plakatov niste mogli zgrešiti, saj so se v SDS najnovejšo oglaševalsko akcijo odločili izpeljati v dveh delih. Najprej so nagovarjali ljudi s konkretnimi imeni, ki so bila enaka imenom nekaterih Golobovih ministrov. "Servus, Emilija!" je pisalo na enem od njih. Brez logotipa stranke, kot da bi Emilijo k nakupom vabil kdo od trgovcev. Temu je sledila nova serija plakatov s povabilom v stranko.
Že na prvi pogled tako obsežna oglaševalska akcija ni poceni. Domnevati gre, da je SDS zgolj zakup plakatnih mest stal več 10 tisoč evrov. Plakati so luč sveta ugledali v mesecu, ko so domače politične stranke razkrile lansko poslovanje. Vse imajo enake težave, praktično vse so leto končale v rdečem. Trojne volitve in referendumi so izpraznile njihove blagajne. Celo SDS, daleč največja in finančno najmočnejša slovenska stranka, je po uradnih podatkih lani ustvarila več kot milijon evrov izgube.
Preberite še:
Kitajski hekerji že pod Logarjem brali zaupne depeše MZZ
A v tej zgodbi se nekaj ne izide. Druge stranke morajo stroške, ki so jih pridelale s serijo volitev, pokrivati z najemom posojila pri banki ali na druge načine. Nova serija obcestnih plakatov je po treh zaporednih kampanjah verjetno zadnja stvar, ki jim pade na pamet. V SDS je očitno drugače. Četudi je njena lanska izguba skoraj dvakrat večja od vsote, ki jo je po uradnih evidencah porabila zgolj za parlamentarne volitve, za novo plakatiranje Slovenije ni finančnih in drugih ovir.
Kako je to mogoče?
Za SDS veljajo drugačna pravila kot za konkurente
V resnici gre le za najbolj vidni del problema, ki je vedno znova isti: da za SDS v domači politiki veljajo drugačna pravila kot za konkurente. Do leta 2020 tako v Sloveniji nismo imeli vladajoče stranke, ki bi se šla plakatno propagando ves čas mandata. To je bilo logično, saj so plakati strošek, ki ga morajo prikazati v bilanci volilne kampanje. Zakaj bi torej kdo lepil plakate še pred njenim začetkom?
Toda v SDS so to pravilo prvi mesec vladanja porušili. Med prvim zaprtjem javnega življenja so se s plakati zahvaljevali zdravnikom in ljudi pozivali k spoštovanju ukrepov. Pozneje so na ta način izrekali čestitke ob državnih praznikih, svarili pred migranti in obljubljali varnost. Na enak način, kot to na Madžarskem ves čas počne Viktor Orban. V velikem finalu si je SDS s plakatno akcijo "gradimo Slovenijo" skušala pripisati še zasluge za vsako občinsko krožišče in kanalizacijski vod.
Ni znano, da bi morala SDS zaradi tega početja katerikoli instituciji polagati račune. Enako je bilo pri gradnji lastnega medijskega aparata. Milijoni evrov madžarskega denarja so se od leta 2017 zlivali v njeno televizijo, ki so jo upravljali strankarski kadri. Kot gobe po dežju so nastajali portali, s katerimi SDS uradno ni imela ničesar, četudi so objavljali zgolj njeno propagando. V njen medijski aparat so denar metala državna podjetja, ki so jih vodili kadri stranke, ministrstvo za kulturo pod Vaskom Simonitijem, občine, ki so jih vodili njeni župani, in drugi upravljavci javnega denarja. Vsem na očeh, a reagiral ni nihče.
Preberite še:
Kako so Ruparju našli službo pri Janševem šefu Pošte?
Kdo je plačeval Ruparja pred aktivacijo?
Vse to je treba vedeti, ko analiziramo sedanje dogajanje v slovenski politiki. Analitiki govorijo in pišejo, kako Janša na desnici pripravlja satelitske medijske projekte, s katerimi želi pobirati glasove izven svojega bazena. Toda pri tem pozabljajo na ekonomsko podstat teh projektov.
Pavel Rupar, ki je nekoč želel pregledovati mednožja poslank, danes pa po razodetje hodi v Hercegovino, je bil še nedolgo nazaj na plačilnem seznamu podjetja Tomaža Kokota, Janševega direktorja Pošte Slovenije. Pozor: gre za isto podjetje, ki ga je državni Telekom Slovenije želel odkupiti za neverjetnih osem milijonov evrov, vpleteno pa je bilo tudi v sporne nepremičninske posle z Janševim županom Lendave.
Logično je, da bo Kokot poskrbel za Ruparja, saj je pred tem Janša poskrbel za Kokota. Iz širši javnosti neznanega kandidata za župana Poljčan je čez noč postal prvi mož enega največjih državnih podjetij in to z odločilno pomočjo Francija Matoza. Tudi ta je imel za pomoč Kokotu obilo razlogov, saj je v času Janševe vlade de facto vodil Luko Koper in slabo banko, z Madžari pa sodeloval v poslih z bioplinarnami.
Zakaj so zvesti Janši? Ker vedno poskrbi za svoje
V tem je skrivnost Janševe moči: da ima še vedno v rokah infrastrukturo, ki mu omogoča, da lahko v ekonomskem smislu poskrbi za najzvestejše vojščake. Ti so zato zanj pripravljeni početi dobesedno karkoli - četudi peti Slakove Čebelice z odra na Trgu republike.
Člani SDS bodo delali na projektu Anže Logar, ker bodo s tem plezali po hierarhični lestvici v stranki. Jože Možina bo na RTV Slovenija delal prijazne intervjuje, ker bo SDS prodala na tisoče njegovih knjig, za priboljšek pa bo dobil še kakšen nadzorniški položaj. Igor Pirkovič bo pisal pesmice v čast kmetom, ker ve, da to pride zraven z njegovo novo funkcijo. Aleš Primc bo protestiral, ker bo le tako morda spet vodil sektor na kakšnem novem uradu. Peter Jančič bo napisal karkoli, dokler bo Janšev izbranec za vodenje medijev, njihov promet pa bo lahko - kot na Siolu - preusmerjal na lastno spletno stran. Bojan Požar bo v zameno za državne oglase za Janšo storil vse: enkrat bo njegov politični satelit, drugič uslužni medijski delavec.
Ne gre le za "tehniko" dela. Si recimo predstavljate, da bi nek Janšev "civilnodružbeni" podaljšek, na primer Vili Kovačič, z neko akcijo iz odločanja na ustavnem sodišču o zadevi, ki je usodnega pomena za SDS, pomotoma izločil Klemna Jakliča, kot se je to v primeru Neže Kogovšek Šalamon v zadevi RTV Slovenija zgodilo Mirovnemu inštitutu? Ključen je denar.
Zakaj nikogar ne moti finančna (pre)moč SDS?
Medtem ko so v zadnjem desetletju nove stranke na levi sredini nastajale in razpadale, stare pa izgubljale nekdanjo moč, je namreč na desnici zrasla edina slovenska politična korporacija, ki ne bo imela težav svojemu predsedniku uprave plačati 22.000 evrov nove sodne kazni. Postala je finančna velesila, četudi je v tem času izgubila tri od štirih parlamentarnih volitev, večino časa pa preživela v opoziciji. Na oblasti je bila skupaj "le" tri leta.
Vse to se je zgodilo ob pasivnosti državnih institucij, ki že vsaj 10 let vedo za ljubezen njenega prvaka do gotovinskega poslovanja. Praktično vsi ostali igralci na političnem polju so se sprijaznili, da lahko njihov konkurent podpiše pogodbo o najemu pol milijona evrov posojila iz mreže nekega davčnega svetovalca, zgodilo pa se ne bo nič. Finančna moč SDS je še vedno tabu tema, četudi brez nje ni mogoče razumeti slovenske politike.
In dokler se to ne bo spremenilo, se bomo vedno znova vsi čudili, da je Janša še vedno tu.
