"Izgleda, da bomo tudi mi Janšisti morali it na teren, ne reševati le krave, temveč Domovino!" (s spleta)
Domoljubje je nenavadna beseda. Vsi se strinjamo, da gre za nekaj dobrega, vsak ima rad domovino in prav je tako. Žal je ta povsem samoumevna beseda tudi izrazito slabo opredeljena. Kaj pravzaprav pomeni "imeti rad domovino"? Je ljubezen do domovine že to, da ob vsakem prazniku izobesimo zastavo, jemo govejo juho in cel dan vrtimo narodnozabavno glasbo? Morda je domoljubje spoštovanje zakonov in norm domovine? Je udrihanje po naših domačih tleh z zastavo izraz domoljubja ali česa drugega?
V Sloveniji imamo veliko ljudi, ki se označujejo za velike domoljube. Eden od njih je pred kratkim razburil bosanskega novinarja z majico, na kateri je bil upodobljen znani literarni lik Martin Krpan, ki je ravnokar obglavil Brdavsa. Samooklicani domoljub je bosanskega novinarja pozival, naj se poduči o tej zgodovinski osebnosti, saj da je Martin Krpan obglavil mnogo razoroženih Turkov in kot tak velja za narodnega heroja. Verbalni spopad je ogrel tudi zunanjepolitični parket, saj je veleposlaništvo BiH zaradi incidenta že poslalo protestno noto.
Ne več angleška sol, ampak večinoma kolumbijska
V Sloveniji imamo tudi kar nekaj ljudi, ki imamo radi domovino in kdaj pa kdaj tudi prostovoljno beremo, brez šolske prisile. Beremo različne knjige, tudi tiste brez slik.
Martin Krpan ni povest, ki bi praznovala veliko zmago mogočnega krščanskega superjunaka nad strašnim Turkom, in ne kliče po rezanju glav vojnim ujetnikom. Povest govori o nečem drugem. Govori o tem, kako dunajski dvor trepeta pred Turki in za obrambo pred njimi izkorišča Slovence, ki s svojo močjo odbijejo turški vpad. Ni namreč naključje, da Martin Krpan Brdavsov napad odbije prav s kijem iz lipovega lesa. Sporočilo povesti ni, da je lipov les mehak in kot tak primeren za boj proti vzhodnjaškemu scimitarju, temveč da je bil slovenski rod tisti, ki ob vpadu utrpi udarec in s tem reši cesarja na Dunaju.
Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici ne praznuje zmage krščanskega superjunaka nad muslimanskim zavojevalcem, kot menda menijo nekateri. Povest je v prvi vrsti kritika oholega dunajskega dvora v odnosu do svojih slovenskih podanikov, od katerih so življenjsko odvisni. Gre za delo izrednega domoljubja, zavito v zgodbo o tihotapcu angleške soli, blagosovljenem s silovito močjo. Dandanes je angleška sol v naših krajih manj cenjena. Tihotapci so večinoma prešli na kolumbijsko, ki jo vsake toliko cariniki odkrijejo v kakšnem zabojniku banan.
Domoljubje je v tistem času pomenilo ljubezen do rodne grude in zvestobo ljudem, ki tam živijo. Zdaj pomeni nekaj drugega, predvsem se uporablja kot sovraštvo do drugačnega, izključevanje tujcev in zavračanje tistih, ki ne tulimo v njihov rog.
Gradijo banana republiko
V resnici to ni domoljubje. Pravi domoljub na primer ve, da je domovina dežela, kjer imamo dom, medtem ko je Domovina ime revije, naklonjene desni politiki. Domoljub domovini želi vse dobro, medtem ko ima lahko do Domovine povsem drugačen odnos.
Vendar samooklicani domoljubi takšnih posameznikov ne prištevajo med domoljube. Ljubezen do domovine enačijo z oboževanjem lastnih idolov, s poveličevanjem mafijskih voditeljev, ki so ustanovili lastne stranke in zavračanjem oziroma sovraštvom do vseh, ki se z njimi ne strinjamo. O kakšni ljubezni do kogarkoli ali česarkoli bi tu težko govorili, še sebe nimajo radi.
Besedo domoljubje so ugrabili. Tretjerazredni politiki že desetletja gradijo banana republiko, kjer bo nekaj štela samo korist, ki jo lahko prinesemo vselej istim voditeljem. Če je ta korist sveže uvožena kolumbijska sol, pa naj bo, bodo vsaj lahko pozaprli potencialno nevarne tekmece. Zmanjkalo jim je idej, kako privabiti nove volivce, zato so se začeli kititi z nazivi, ki jih niti ne poznajo, vendar jih razumemo kot pozitivne in dobre lastnosti.
Nič boljši niso od dunajske gospode
V resnici ti domoljubi domovino prezirajo, njihov odnos ni nič boljši od odnosa dunajske gospode do svojih slovenskih podanikov. Domovina je za njih kij, s katerim bodo prestregli političnega nasprotnika, ga razorožili in mu oddrobili glavo. Domovina bo ležala na tleh, krvaveča od smrtnega udarca. Samooklicani domoljubi bodo nato praznovali svojo zmago ob vinu in pogači, saj so nasprotnika prelisičili in z lahkoto zmagali.
To je prihodnost, ki nam jo gradijo "domoljubi", in to je "domoljubje", kot ga razumejo oni. Ne ljubezen do domovine, temveč ljubezen domovine do njih. Ne za žrtev za domovino, temveč žrtev domovine za zaščito osebnih interesov, polnjenje lastnih žepov in hojo po sklonjenih hrbtih vseh, ki niso toliko pametni, da bi jim pri tem vzklikali.
Srečno hodite, vam pravim. Domoljubi pa nič.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
