Verjetno najbolj zakoreninjen stereotip, povezan z našim športom, pravi, da so najuspešnejši slovenski športniki ponižni in skromni garači, ustvarjeni za individualne športe. V ekipnih naj bi jim vedno nekaj zmanjkalo, saj da v Sloveniji zanje nimamo "prave" mentalitete. Pa naj gre za balkansko predrznost ali germansko odločenost vzeti si zmago za vsako ceno.
Minila so leta, zamenjale so se generacije. Zgodila sta se Goran Dragić in evropski naslov v košarki. Bile so rokometne medalje in četrtfinale olimpijskih iger v hokeju, ki je ob dveh klubih in šestih ledenih dvoranah v državi verjetno najbolj podcenjen športni dosežek po osamosvojitvi. Živimo v eri zlate odbojkarske generacije. Na olimpijskih igrah bodo prvič rokometašice.
Toda stereotip, da "Sloveniji vedno nekaj zmanjka", je ostal. Ves čas smo ga imeli nekje v podzavesti. Hranilo ga je vsako izgubljeno finale ali tekma v izločilnih bojih.
Preberite še:
Kaj obleči za Muenchen ali katera je nacionalna barva Slovenije
Od Miloševića do Jovića
Glavni argument zanj je bil prav nogomet, ki po osamosvojitvi v Sloveniji ni imel domovinske pravice. V 90-tih letih je bil nogomet "trinajsto prase" v državi, ki je na sistemski ravni nad tem športom za "južnjake" dvigovala nos. Obsojen je bil na redke sekunde posnetkov golov iz Naklega, Prevalj ali Dekanov v TV poročilih, blatna igrišča, razmajane tribune objektov, ki bi jim v več primerih težko rekli stadioni, in bunker na reprezentančnih tekmah.
Eden najbolj znanih slovenskih direktorjev – ne bomo ga poimenovali – je celo javno govoril, da finančni vložki v nogomet nimajo smisla, ker z njimi ni mogoče biti konkurenčen. Denar državnega podjetja, ki ga je takrat vodil, je zato raje preusmeril v rokomet. Šele s Kijevom leta 1999 je v državo prišlo spoznanje, da je lahko Slovenija konkurenčna tudi na najbolj globalnem športnem odru. Da ji tudi v športu ni treba vedno znova bežati v panoge, kjer je medalj veliko, konkurence pa malo.
A trnova pot slovenskega nogometa se je s tem šele začela. Ni ga športa, ki bi nam v 21. stoletju ob radostih prinesel tudi toliko epskih nesreč, smole, polomov in samodestrukcije. Trije goli Sava Miloševića in "plavih" prijateljev po vodstvu s 3:0 na prvi tekmi Eura 2000. "Korejska vojna" na prvem mundialu leta 2002. Strel Dada Prša pod telesom Mladena Dabanovića v ključni tekmi kvalifikacij za Euro 2004. Landon Donovan in izpad z mundiala leta 2010 v Južni Afriki šele po koncu naše tekme z Anglijo. Pa tista nesrečna Katančeva Švica in Kijev.
In Luka Jović v 95:02 na Euru v Nemčiji.
Preberite še:
Slovenija na Euru ali 24 let v življenju navijača
Kaj je največja vrednost uspeha Kekove ekipe
Kdor je bil minuli četrtek, 20. junija 2024, na tribunah Allianz Arene, lahko razume, kako globoko je bila v tistem trenutku slovenska reprezentanca "mrtva in pokopana". Jovićev gol z glavo, prvi za Srbijo v dveh letih, je v sekundi ali dveh iz slovenske sekcije stadiona posesal zrak, energijo in veselje do – vsega. Od evforije do popolne tišine. Od "kdor ne skače" do mučne pribitosti na plastični sedež. Od Karničnika do Joviča v 25 minutah.
Ob novicah, da so bile v garderobi po tekmi solze, se je iz naše podzavesti spet javil sindrom večnih "luzerjev". Simpatičnih poražencev, ki "smo vedno ponosni na naše fante", a skupaj z njimi vedno znova ne zmoremo preskočiti tiste stopničke. Sindrom veseljakov, ki smo prišlo na prvenstvo "žurat" zgolj zato, ker smo zraven. Vedno blizu, a nikoli tam. Charleroi in Port Elizabeth. To smo "mi, Slovenci" - vsem simpatični, a zgolj zato, ker porabljamo evre za pivo, v resnici pa nikogar ne ogrožamo. Ker, saj veste, "svet je prevelik za nas", zato smo najraje "spet doma".
Po Muenchnu smo slutili, kaj sledi. Popoln debakl vseh kalkulacij, ki bi nam lahko pomagale priti naprej, pogumen prvi polčas proti Angliji in nato poraz z 2:0. Moralna zmaga za simpatične Slovence. A Matjaž Kek in njegovi fantje so imeli drugačne načrte. In prav zato je to, kar so nam podarili včeraj zvečer, na dan državnosti, morda celo največji dosežek v zgodovini slovenskega ekipnega športa.
Slovenija je med 16 v Evropi. V nogometu, daleč najbolj globalnem športu na svetu. Na tekmovanju, ki je na ravni reprezentanc težje od mundiala. Izrazito težko skupino je "preživela" brez poraza in to z največjim mogočim zrelostnim izpitom – pragmatičnih in prigaranih 0:0 proti Angliji, izumiteljici nogometa in peti reprezentanci sveta. Po 90 minutah pametnega, pogumnega in zrelega trpljenja, nadgrajenega z množico dovršenih taktičnih podrobnosti.
Bistvo: vse to je Kekova ekipa izpeljala le pet dni po kolektivnem somraku v 95:02 minuti tekme proti Srbiji.
Nismo "luzerji". Nismo simpatični poraženci
Za nami je noč, ko smo postali veliki. Na prvenstvu, ki po minulih evropskih volitvah predstavlja najmočnejšo točko skupne evropske identitete. Na odru, kjer že zdavnaj ne gre več le za šport. Kjer Volodimir Zelenski pred tekmo nagovarja ukrajinske nogometaše, Kylian Mbappe javno nasprotuje francoski skrajni desnici, kitajske korporacije pa kot največji sponzorji Eura sredi Nemčije slavijo simbolno geopolitično zmago.
Zgodil se je Luka Jović. Ali Batumova blokada pri Prepeličevem polaganju v Tokiu. Ampak življenje običajno nagradi vrhunskost in poštenost. In vedno kaj tudi vrne. Šport je najboljši dokaz. Brez Dragićevega domačega prvenstva 2013 ne bi bilo Istanbula 2017. Brez Roglićevega somraka na kronometru Toura 2020 ne bi bilo olimpijskega zlata in Gira. Brez Prevčeve smole v Planici ne bi bilo rekordne sezone takoj zatem. In Kekovega Koelna ne bi bilo brez Kekovega Port Elizabetha. Ali Allianz Arene.
Nova slovenska nogometna pravljica, rojena na njivah prve slovenske lige, zato prinaša pomembno sporočilo: na vseh področjih, od gospodarstva do znanosti in kulture, si je vedno treba postavljati visoke cilje, stremeti k vrhunskosti in se ne bati globalne konkurence. Ker nam včasih kaj tudi uspe. Tudi dvomilijonska držav(ic)a pod Alpami je lahko vrhunska na največjih globalnih odrih. Lahko velikim meša štrene, četudi ji to ni bilo namenjeno ali se zdi, da za to nima pogojev.
Ne, nismo "luzerji". Ne, nismo simpatični poraženci. Smo naprej.
