Stuttgart, nedelja zgodaj popoldne. Osrednji trg v mestu so preplavile množice navijačev Danske in Slovenije, ki so čakale na začetek prve tekme evropskega prvenstva v nogometu. V zraku je bilo veselo pričakovanje tekme, v kozarcih pivo, na ustih pa pesmi in skandiranje. Vzdušje, da ne bi moglo biti boljše. Medsebojna zbadanja, ki se ne končajo s pestmi, ampak s smehom in skupno fotografijo. "Fire-nul (4-0)," skandirajo Danci. "Denmark, auf wiedersehen*," se sliši iz skupin Slovencev.
Toda med obema skupinama navijačev je vendarle obstajala velika razlika. V barvah. Na deset tisoče Dancev, ki so zasedli pivnice, restavracije in parke, je v Stuttgart prišlo v rdečih dresih, majicah ali drugih oblačilih. Če odštejemo dva ali tri, ki so si nadeli temno-pikčasti dres vratarske legende Petra Schmeichla, enega od evropskih prvakov leta 1992, so bili vsi v rdečem. Od prvega do zadnjega. Od otrok do najstarejših upokojencev. Simboli Danske so morska deklica, Hans Christian Andersen, lego kocke in - rdeča barva.
Medtem s(mo) bili navijači Slovenije pisana množica barv.
Navijači Slovenije v več kot 10 barvah
Na istem mestu smo tako lahko videli zgodovinski pregled nacionalnih nogometnih dresov skozi čas. Bel dres z zeleno obrobo s prvega Eura leta 2000. Belo-zeleni dres s Triglavom iz obdobja našega prvega mundiala v Koreji. Popolnoma bele drese iz Prašnikarjevega obdobja. Pa vse temno- in svetlo-zelene kombinacije iz prve ere Matjaža Keka in "afriški" dres iz svetovnega prvenstva 2010. Seveda niso manjkali svetlo-modri dresi iz drugega obdobja Srečka Katanca in zeleno-modro-beli dresi iz leta 2020. Pa seveda najnovejši, ki so prevladujoče beli.
Pozor: to je bila zgolj nogometna ponudba zadnjih 25 let. Pisano množico barv so dopolnjevale še zeleno-modro-bela oprema Olimpijskega komiteja Slovenije (OKC), svetlo zelene majice "I Feel Slovenia" in majice iste barve, ki jih je Spar podarjal navijačem ob domačem košarkarskem evropskem prvenstvu leta 2013. Je kdo omenjal košarko? Ne pozabimo še na svetlo-modre reprezentančne drese in bele majice iz zmagovitega Istanbula 2017. Pa na temno zeleno kombinacijo z napisom "Iskra", ki so jo leta 2009 v Španiji nosili Erazem Lorbek in prijatelji. Pa na kakšen dres Dallasa ali druge majice z Dončićem.
V tej množici ste lahko videli še "odbojkarje", čigar majice so povsem drugačne od vseh drugih reprezentanc, "rokometaše" in "Anžeta Kopitarja", ki je k mavrici vseh odtenkov sprane in temno zelene, sinje modre, bele in črne prispeval še temno modro barvo. Rdeča Danska in pisana Slovenija.
Preberite še:
Slovenija na Euru ali 24 let v življenju navijača #kolumna
Hrvaška šahovnica, zelena Litva, rdeča Črna gora
Če do zdaj niste vedeli, katera je nacionalna barva Slovenije, ste lahko v Stuttgartu dokončno ugotovili, da je v resnici nimamo. Dobro, boste rekli: danska zastava je stara 800 let, vsaj pol toliko časa je uradna zastava te monarhije. In tudi mnoge športne velesile v vseh športih nimajo uniformne barve.
Recimo: nemška nogometna reprezentanca ima običajno bele drese, košarkarji rdeče ali bele, hokejisti pa črno-rumene. Angleška nogometna reprezentanca je ponavadi v belem (ali v rdečem), v kriketu pa so Angleži svetlo modri (ali beli). Srbski košarkarji so ponavadi "plavi", nogometaši pa rdeči. Ruski rokometaši so bili na Euro 2020 modro-beli, hokejisti so tradicionalno rdeči, pri nogometaših pa varira od belo-modre do rdeče in še kaj vmes.
Toda Slovenija je isto stara kot recimo Hrvaška, ki je svojo šahovnico spremenila v enega najbolj prepoznavnih simbolov na svetu. Litva ima prepoznavno zeleno barvo, Črna gora je v vseh športih rdeča. Pri nas pa smo na področju identitete v zadnjih treh desetletjih ustvarili neverjetno zmedo in to celo znotraj posameznih športov.
V 90. je načeloma veljalo, da so nogometaši in košarkarji zeleno-beli, rokometaši pa so bili pretežno v belem ali svetlo modrem. Hokejski "risi" so bili dolgo časa edini v barvah naše trobojnice, na olimpijskih igrah v Sočiju 2014 pa so blesteli v pretežno temno modri. Teh nepisanih pravil že zdavnaj ni več, pri čemer sta največ barv in kombinacij zamenjali prav reprezentanci v nogometu in košarki. Ne le, da ti nimata prepoznavne barve ali simbola. Redni obiskovalci tekem vam bodo znali povedati, da je na prste ene roke zlahka mogoče prešteti tudi slovenske navijaške napeve.
Preberite še:
Ruski financerji, prodaje igralcev in Evropa: kako (pre)živijo slovenski nogometni klubi
Zakaj reprezentance nimajo nacionalne barve
Kako se je to lahko zgodilo državi, ki je z "mojo deželo" in lipovim listom že pred osamosvojitvijo dokazala, da zna tudi na področju simbolov skupne identete delati presežke?
Vsaj pri nogometu je jasno, da je bil še v 90. letih v športni politiki države na stranskem tiru. V najboljšem primeru je veljal za nekakšno rekreacijo priseljencev, v najslabšem pa za domeno spornih "mešetarjev", lokalnih mogotcev in drugih čudnih tipov. Čeprav je bil že takrat največji globalni oder, za državo, ki je najraje "spet doma", praktično ni obstajal. Ob tem boju za obstanek seveda ni bilo ne denarja ne idej za oblikovalske presežke, kaj šele za nek razmislek o "identiteti nacije", ki je bila tako ali tako prepuščena alpskemu smučanju in drugim, bolj "slovenskim" športom.
Ko se je to z novim stoletjem vendarle spremenilo, se je pojavil drug problem. V slovenskem športu namreč z izjemo evforičnih trenutkov na velikih tekmovanjih nikoli ni kritične mase, ki bi ustvarjala pritisk na odločevalce. Povedano drugače: veliki večini ljudi je veliko večino časa pravzaprav vseeno, kakšno barvo dresa bodo nosili reprezentanti.
To vsakemu novemu predsedniku katere od športnih zvez praviloma pušča neomejen manevrski prostor za eksperimente in "resete" vizualne podobe ekip. Si predstavljate, da bi se turška nogometna zveza naenkrat odločila za modre drese, grška pa za zelene? Da imamo v Sloveniji težavo, smo ugotovili šele zdaj, ko se je na enem kupu nekje v tujini zbralo več kot 15 tisoč navijačev.
Kaj torej obleči za München? Drugače kot pri Dancih je pri nas odločitev povsem vaša.
