Ločan je ime, ki tudi dobrim poznavalcem slovenskega nogometa ne pove veliko. Tako se je vrsto let imenoval nogometni klub iz Škofje Loke, ki se je po osamosvojitvi selil med tretjo slovensko in gorenjsko ligo. Vse do leta 2011, ko se je – tudi tega verjetno niste vedeli - skupaj s Poletom iz Virmaš in Kondorjem iz Godešiča, združil v Nogometni klub Škofja Loka.
Če za Ločana še niste slišali, ste zagotovo za Jana Oblaka, kapetana slovenske reprezentance iz najmanjše države, ki se je do zdaj uspela uvrstiti na evropsko nogometno prvenstvo v Nemčiji. Ločan je bil njegov prvi klub. Bilo je septembra 1999, ko je eden od najboljših vratarjev na svetu, takrat star šest let, prvič prišel na igrišče v Puštal, za katerega je toliko let skrbel legendarni Ločan Franc Zorko. "Prišel je na trening in bilo mu je všeč," je že davno nazaj medijem razlagal Oblakov oče Matjaž.
Morda je Oblak nogomet še bolj vzljubil tudi zaradi tega, kar se je zgodilo slaba dva meseca pozneje.
Vse se je začelo s Kijevom
17. novembra 1999, ko Jan Oblak še ni dobro vedel, ali res želi biti "le" vratar, je namreč nogomet v Sloveniji, državi "smučarjev" in individualnih športov, dokončno dobil domovinsko pravico. Takrat so Zlatko Zahović, Miran Pavlin, Džoni Novak, Darko Milanič in ostali člani zadnje generacije, vzgojene v slavni jugoslovanski nogometni šoli, v mrazu, snegu in trobljah stadiona v Kijevu zdržali vse nalete ukrajinske reprezentance. "Preživeli" so celo več kot sumljivo sojenje nemškega "Schweinemanna".
Danes smo že pozabili, za kako velik športni dosežek je šlo. Reprezentanca Ukrajine je bila takrat dejansko razširjeno moštvo Dinama iz Kijeva, le pol leta pred tem polfinalista lige prvakov pod taktirko Valerija Lobanovskega, simbola sovjetske trenerske šole, ki ga je na poti do evropskega naslova ustavil šele Bayern. Slovenija, nogometni eksot, ki je v kvalifikacijah pred tem v desetih tekmah osvojila le tisto neverjetno točko v Splitu, je prišla na Euro 2000. Med takrat še 16 najboljših reprezentanc v Evropi.
To je bila noč, ko je nogomet v Sloveniji postal šport številka ena, Brnik pa prvič prizorišče navijaške maše. Prva uvrstitev na Euro je pomenila kulturni, celo družbeni prelom. Slovenski nogomet je bil pred Kijevom obsojen na redke sekunde posnetkov golov iz Naklega, Beltincev, Prevalj ali Dekanov v TV poročilih, blatna igrišča, razmajane tribune objektov, ki bi jim v več primerih težko rekli stadioni, in bunker na reprezentančnih tekmah.
Nogomet je bil "trinajsto prase" v državi, ki je na sistemski ravni nad tem športom za "južnjake" dvigovala nos. S Kijevom je v državo prišlo spoznanje, da je Slovenija lahko konkurenčna tudi na najbolj globalnem športnem odru. Da ji tudi v športu ni treba vedno znova bežati v panoge, kjer je medalj veliko, konkurence pa malo.
Ko je Zahović zabijal na Euru, je Šporar začel brcat
Zasneženi Kijev je bil velikanski sredinski prst slovenski različici "portoroških sklepov", v športnih in družbenih krogih trdno zakoreninjeni doktrini, da je nogomet "jugoslovanski" šport, ki da menda ni primeren slovenskemu nacionalnemu karakterju. Kijev je prinesel prvo nogometno evforijo, prvo množično romanje navijačev v tujino, transparente "najprej stadion, pol pa avion" in preimenovanje dvorišča med študentskimi domovi za Bežigradom v Katančevo ploščad.
In prav Euro 2000, kjer je Sloveniji do drugega kroga zmanjkalo le nekaj izkušenj, je v klube pripeljal tudi mulce, ki so danes, 24 let pozneje nosilci reprezentance. Evforija, ki se je v letih 1999-2002 spletla okrog Zahovićeve zlate generacije, je bila namreč prvi nogometni spomin pomembnega dela njihovih naslednikov, ki bodo prihodnje leto igrali na največjem odru v Nemčiji.
Ko je Zahović zabil tri gole na Euru, je bil Andraž Šporar, ki je žogo po pričevanju očeta Mihe, kultnega "štoperja" iz slovenske lige, "nabijal že od malih nog, največkrat kar doma v steno", star šest let. Enako Žan Karničnik, ki se je leta 2000 vpisal v nogometno šolo v Radljah v Dravi, od koder prihaja kapetan prve Kekove generacije Robert Koren. Istega leta je Erik Janža, ki je v Kekovi ekipi tako lepo zapolnil položaj levega branilca, začel brcati v Muri, Miha Blažič pa v Kopru. Jasmin Kurtić se je leta 1999 vpisal na treninge Bele Krajine. Benjamin Verbič in Miha Zajc sta nekaj mesecev pozneje pri rosnih šestih začela brcati v Vojniku pri Celju oziroma Biljah.
Nogomet ni več isti šport. A veselje je enako.
Drži, v četrt stoletja med Kijevom in Kazahstanom se je spremenilo vse, tako svet kot mi pa tudi sam nogomet in vse, kar ga obdaja. Razlike med bogatimi in ostalimi še nikoli niso bile večje. Za igralca, za katerega morda niste niti slišali, bo nekdo plačal več deset milijonov evrov. Pravila se podrejajo spektaklu, nekoč najbolj prestižni reprezentančni nogomet zaradi različnih razlogov vse bolj caplja za elitnim klubskim.
Šport je postal le ena od možnosti v široki ponudbi zabave. Tudi v Sloveniji se danes na tekme hodi s kokicami, spomini na bežigrajski "kotel" pa so toliko prijetnejši zaradi "korpo" prijemov z animatorji, ki so uničili vzdušje v Stožicah. Kazahstan zato ne bo prinesel kulturnega ali celo družbenega preloma, kot ga je Kijev, saj je danes nogomet tudi v Sloveniji prvi ekipni šport. Dvakrat smo bili na mundialu. Dobili smo nove stadione, Maribor v ligi prvakov, predsednika Uefe in napadalca, ki je na dobri poti, da zruši vse Zahovićeve karierne rekorde. V vsaki vasi je igrišče z umetno travo, celo tekme druge lige je mogoče ujeti na televiziji.
A občutek je isti kot leta 1999: spet smo tu, zraven! Spet z reprezentanco, ki se je pred prihodom na vrh dotaknila dna. Ki je v Beogradu dobila štiri komade, še nekaj let nazaj pa vegetirala v C kategoriji lige narodov. Nemčija bo naši državi in družbi, ki neizmerno uživa v avtošovinizmu, prinesla občutke veselja, novo evforijo in množično romanje navijačev v tujino. Morda bo na igrišča, ki v mestih prepogosto samevajo, pripeljala nove mulce. Ali pa kakšnega novega sponzorja v katerega od številnih slovenskih "Ločanov", vseh tistih malih klubov, ki se daleč od pozornosti nogometne javnosti, razvajene od spektaklov, vsak dan borijo za preživetje.
In to bi bila – ob kakšni točki ali več na Euru - največja zmaga.
