Na južnem robu Koroške, takoj po tem, ko iz smeri Velenja prevozite Hudo luknjo in dokončno spoznate, zakaj bi ta regija že zdavnaj potrebovala tretjo razvojno os, leži Mislinja. V tem kraju je tudi zdravstvena postaja, kjer je do zdaj delovala le ambulanta družinske medicine. Od prejšnjega meseca so tam tudi novi prostori za fizioterapijo, ki jih krasi nov aparat za rehabilitacijo. Nahaja se v Jankovi sobi.
Kot so prejšnji mesec sporočili iz Zdravstvenega doma v Slovenj Gradcu, sta soba in aparat "dobila ime Janko po dobrotniku, ki je omogočil nakup najnovejše pridobitve". Do tu vse lepo in prav. Ker državni zavod ni imel denarja za aparat, ki bo prebivalcem Mislinje in okolice omogočil zdravljenje po učinkoviti metodi, mu je na pomoč priskočil lokalni podjetnik. Svečani trak pred sobo, poimenovano po Janku, so skupaj prerezali župan, šef občinske uprave in direktorica zdravstvenega doma. Vsi so nazdravljali sokrajanu, ki se je odrekel trdo prigaranih evrov zato, da pomaga "svojim".
Javno-zasebno partnerstvo v najboljši obliki, boste rekli. Dokler ne boste izvedeli, da je "naš" Janko v resnici eden od ljudi, odgovornih za največjo gospodarsko katastrofo na Koroškem po osamosvojitvi, v kateri je delo izgubilo več kot 1.300 ljudi.
Nekdanji zmagovalec tranzicije
Janko Zakeršnik, danes dobrotnik, je bil največji lastnik Prevent Globala, nekoč največjega poslovnega sistema na Koroškem, ki je imel na svojem vrhuncu več kot 2.700 zaposlenih. Še v prvih letih tega stoletja je bil eden od desetih največjih slovenskih izvoznikov. Ukvarjal se je s šivanjem avtomobilskih prevlek za nemške avtomobilske koncerne, dobiček pa vlagal tudi v druge dejavnosti: od lesne industrije do laserskih kartic.
Zakeršnik je bil vrsto let eden od zmagovalcev slovenske tranzicije. Kot nekdanji zaposleni v Tovarni usnja Slovenj Gradec, ki je pozneje postal lastnik prevozniškega podjetja, se je že sredi devetdesetih let prikopal do zajetnega paketa delnic Prevent Globala. Notranjemu odkupu je sledilo izplačilo obeh državnih skladov, nato umik pomembnega dela delnic. Vse to je ozkemu krogu novih lastnikov, novi koroški eliti z vilami in graščinami, omogočalo popolni nadzor nad Prevent Globalom.
Medtem ko so se krepile informacije, da te lastniške operacije financira tudi sam Prevent Global, je bil Zakeršnik pomemben del domače gospodarske elite. "S svojim delom ustvarja klimo za nenehne spremembe in napredek družbe," je pisalo v utemeljitvi nagrade, ki jo je prejel od Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Njegovo prevozniško podjetje je dobivalo ugodna posojila od LHB, frankfurtske banke v lasti NLB, ki jo je vodil Boris Zakrajšek. Leta 2007 ga je revija Manager uvrstila na 11. mesto lestvice najbogatejših Slovencev. Neuspešno je kupoval in tožil medije.
Se spomnite koroške socialne bombe?
Sčasoma sta na vrhu Prevent Globala ostala le dva lastnika: ob Zakeršniku še sarajevski poslovnež Nijaz Hastor, ki je bil tudi ključni kupec slovenjegraške družbe. Razpletlo se je tako, da je imel Zakeršnik v rokah večino delnic, kar mu je omogočalo nastavljanje uprav, Hastor pa ključne prodajne kanale, okrog katerih je začel ustanavljati lastna konkurenčna podjetja. Spor za prevlado se je sprevrgel v popolno vojno, v kateri je nakrajšo potegnil Prevent Global.
Leta 2010 se je sistem dokončno potopil. Brez dela je ostalo 1.300 ljudi. Za kakšno socialno bombo je šlo, nam najbolje oriše podatek, da se je brezposelnost v štirih koroških občinah čez noč zvišala za 25 odstotkov. Rdeči križ in Karitas sta takrat razdelila več kot tisoč vrečk z osnovnimi prehranskimi izdelki, higienskimi paketi in šolskimi potrebščinami. Občinski svet v Dravogradu je na izredni seji izglasoval enkratno denarno pomoč za vse zaposlene v Prevent Globalu, v Ravnah na Koroškem so zaradi stečaja dvignili cenzus za pomoč nad zakonsko določeno mejo, v Slovenj Gradcu je občina izplačevala pomoč delavcem, še preden so se ti prijavili na zavod.
Krajani Mislinje se verjetno spomnijo, da je stečaj s sabo v prepad potegnil tudi tamkajšnjo Preventovo hčerinsko podjetje, ki ni zmoglo več odplačevati kredita matične družbe. Delo je izgubilo 81 ljudi ali skoraj pet odstotkov prebivalcev kraja.
Aparat za rehabilitacijo. Čigavo?
In epilog? Po stečaju so na pogorišče Prevent Globala hodili tudi kriminalisti. Leta 2018, torej osem (!) let pozneje, so Hastorja ovadili tožilstvu. Čeprav je Zakeršnik zgrmel z lestvice najbogatejših Slovencev, v vodo pa so padli tudi njegovi načrti z letališčem v Slovenj Gradcu, mu ni bilo treba zaprositi za socialno pomoč. Nemška družba, ki ima uradno v lasti njegovo prevozniško podjetje, ima še vedno osem milijonov evrov premoženja.
Toda spomin ljudi peša, še posebej v Sloveniji, deželi brez zgodovinskega spomina. V tej narativi pozabe je popolnoma mogoče, da se bomo Zakeršnika čez deset ali dvajset let spomnili le še kot dobrotnika, ki je svojemu kraju kupil kos medicinske opreme.
Enako, kot Igor Lah danes ni več privatizacijski baron, ampak zbiralec umetnin in jadralec, Darko Horvat pa ugledni finančnik, ki se druži z britansko elito. Enako, kot je Aleš Musar danes "le" še soprog predsednice republike in ne več eden od grobarjev SCT Strojegradnje. Enako, kot je Jože Anderlič danes "oče" elitne stanovanjske soseske v Ljubljani, ne pa več podjetnik iz Avstrije, ki je sodeloval v poslih propadle Hypo banke. Enako, kot je Borut Petek le še mednarodni poslovni svetovalec, ne pa več oseba, ki je Hildi Tovšak na Lopati prenašala sporočila dolgoletnega šefa. Enako, kot se najbogatejši zdravstveni dobavitelji v javnosti največkrat pojavljajo kot dobrodelneži, ki se zbirajo na prireditvah.
Čez deset ali dvajset let se nihče več ne bo spomnil, da bi lahko z direktnimi in posrednimi stroški, ki so jih poslovne avanture Zakeršnika in kolegov pridelale vsem nam, morda zgradili kakšno bolnišnico. Janko bo postal sinonim za celjenje ran – in brisanje spomina na tiste, ki so nekoč rane povzročali. Tem istim "svojim" ljudem.
