Še v začetku tega stoletja so imeli praktično vsi največji mediji v Sloveniji v svojih vrstah novinarja, posebej zadolženega za spremljanje proračuna. Ti niso bili "terenci", ampak bolj pisarniški molji, natančni in temeljiti poznavalci državne blagajne, ki so znali sredi noči izstreliti podatek o gibanju zunanjega dolga Slovenije v 90. letih.
Tega znanja v medijskih hišah že zdavnaj ni več. Seciranje državnega proračuna pač ne prodaja časpisov in oglasnega prostora na televizijah. Tudi zato je danes iz slovenskih medijev zelo težko izvedeti, kaj se dogaja z našimi milijardami v državni blagajni. Veliko lažje je nastaviti mikrofon in poslušati predstavnike delodajalcev, da so za "luknjo" v proračunu krive previsoke plače javnih uslužbencev in pokojnine.
Odgovor na vprašanje, zakaj je imel lanski proračun države ob dokaj ugodnih gospodarskih rezultatih za več kot dve milijarde evrov primanjkljaja, je tako pred dnevi namesto novinarjev poiskal Bine Kordež, v prejšnjem življenju direktor in največji lastnik Merkurja. V svoji analizi je ugotovil, da se izdatki v primerjavi z zadnjim "normalnim" letom 2019 še zdaleč niso povečali zaradi plač v javnem sektorju in pokojnin, kot se v Sloveniji ves čas zmotno misli. Daleč največ so za to krive državne investicije.
Preberite še:
Z vlakom prišel še aneks za 18 mio: zakaj se železniski projekti dražijo
Podražitve investicij najedajo državno blagajno
Kordež je tako zapisal, da "smo za investicije glede na leto 2019 namenili skoraj milijardo evrov nad rastjo BDP". Od tega se na sanacijo poplav nanaša le dobra petina tega denarja. Ostalo so, trdi Kordež, "povečane tekoče naložbe države in občin, ki so v največji meri prispevale k visokemu proračunskemu primanjkljaju". Od nadgradnje železniških prog do zloglasnega nakupa stavbe na Litijski cesti.
V istem času, ko je Kordež preučeval proračun, smo na našem portalu skušali ugotoviti, zakaj se je cena prenove železniške postaje na Jesenicah z začetnih 81 milijonov evrov podvojila na 170 milijonov evrov. To še zdaleč ni bil edini takšen primer. Najugodnejša ponudba na razpisu za gradnjo ljubljanske železniške postaje je za 100 milijonov evrov presegla ocenjeno vrednost. Tudi postaja v Novi Gorici je 18 milijonov evrov dražja od načrtov. Z aneksi so se za nekaj milijonov evrov podražili praktično vsi največji železniški projekti v državi.
Vse to je zgodilo v nekaj mesecih. In vse to je upravičeno, nas prepričujejo tako gradbinci kot država na čelu z ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek. Zakaj? Ker so se projekti povečali z dodatnimi tiri in podhodi. Ker se beton, železo in drugi materiali ves čas dražijo, četudi so se vmes nehali. Ker pristojna direkcija kot naročnik ne zna izračunati realne ocenjene vrednosti projektov. Seveda nikoli ne gre za sume kartelnih dogovarjanj med gradbinci, stiskanje države v kot, nedopustno naknadno "štukanje" projektov po željah posameznikov ali nastavljanje košarice za kakšnega podizvajalca z enim zaposlenim, ki je tam le zato, da odda posel naprej.
Preberite še:
Alenka Bratušek ima problem: cene njenih projektov gredo v nebo
Okrog državnih milijard nastajajo centri moči
Vedno se pač pokažejo naknadne "potrebe za širitev projektov". Ali "odstopanja" pri vrednosti, ki "jih je treba šele preučiti". Pomembno je le, da se gradi, četudi nič ne kaže, da bi se prevoz tovora po dveh milijardah evrov, ki jih je država v zadnjem desetletju vložila v železnice, s preobremenjenih avtocest res selil na tire.
Da imamo v Sloveniji velike težave z obvladovanjem največjih investicij, je že dolgo znano. Toda lanski proračun je prvo opozorilo, da lahko takšne prakse, ki jih gledamo na železnicah, začnejo v finančnem smislu potapljati celotno državo – in to še pred postavitvijo temeljnega kamna za drugi blok nuklearke. Kordež opozarja, da država investicij zaradi podražitev ne zmore več pokrivati z evropskim denarjem. In še: kljub pozitivnim učinkom investicij na gospodarsko rast bodo proračunske omejitve zahtevale večjo previdnost pri teh izdatkih.
Toda vprašanje je, če je ta vlak še mogoče zaustaviti. Okrog vseh teh milijard na železnicah in drugih infrastrukturnih projektih so namreč že nastali centri moči, ki imajo številne lovke vpliva. V teh se napajajo cele verige lobistov, odvetnikov, kurirjev in drugih ljudi, ki lahko "stvari uredijo". S tem denarjem je mogoče kupiti marsikaj in marsikoga, državo pa izsiljevati še s čim drugim kot le z aneksi in podaljšanimi roki. Pozabite na levico ali desnico. Danes se dražijo projekti, ki jih je pripravila Janševa vlada.
Kaj so ugotovili novi gospodarji Slovenije
V teh poslih se rojeva nova slovenska oligarhija, ki je drugačna od prve. "Tajkuni" iz obdobja pred letom 2009 so v veliki večini vedeli, kje so njihove meje. Ob vseh ekscesih in grabljenju je bil njihov ključni cilj "odcepitev" od države: večno vladanje poslovnemu sistemu, ki so ga privatizirali z delniškimi parkirišči in velikodušnimi posojili, ne da jim država nastavlja člane nadzornih svetov in uprav. Z izjemo enega ali dveh, ki sta pozneje končala v zaporu, so takratni "tajkuni" v politiko "vdirali" le do te mere, da so si pred državo zagotovili mir.
Nova gospodarska elita razmišlja drugače. Prek podjetij, ki jih že vrsto leto lastniško obvladuje, je v pretežni meri vezana na javna naročila. Tudi zato si želi imeti čim večji vpliv na oblikovanje politik, pa naj gre za davčno reformo, investicijske načrte ali odnose z Moskvo.
Pri tem so ti zelo inteligentni ljudje pravilno ugotovili, da se je Slovenija v dobrem desetletju spremenila. Institucije so po uničevalnem pohodu Janševe oblasti šibkejše. Na zunaj tako vse skupaj deluje, kot da so ti gospodarji Slovenije res dobili občutek, da je pri nas vse mogoče "kupiti". Pa naj gre za kakšnega politika, ki bo lobiral za kakšen zakon ali ustanovil celo lastno stranko, mir pred mediji ali kaj tretjega.
Ali drugače: medtem ko je bilo "tajkunom" prve generacije bolj ali manj vseeno za javno podobo, se vse bolj zdi, da si domača oligarhija druge generacije ne želi le javnega priznanja, ampak čaščenja. Pri tem je ironija zgodovine, da infrastrukturne milijarde zanjo v pretežni meri deli tista ministrica, ki je nekoč kot predsednica vlade pospravljala razsuto dediščino nekdanjih "tajkunov". In da jo zdaj kot glas razuma pred posledicami tega početja opozarja nekdo, ki je takrat veljal za enega od njih.
