Janševa zmaga je darilo za Natašo Pirc Musar. Je to ugotovila tudi sama?

Pred nami so volitve, na katerih bo na kocki bolj ali manj vse, od usode slovenske demokracije in javnega zdravstva naprej. Tako menijo številni, ne pa tudi predsednica republike. Nataša Pirc Musar nam tako ob uradnem začetku volilne kampanje daje vedeti, da so skrbi velikanskega dela volilnega telesa pred Janševo vrnitvijo v resnici odveč. 

Tole je namreč povedala v pogovoru za Radio Slovenija: "Velikokrat slišim komentar, da sta Robert Golob in Janez Janša v načinu svojega delovanja postala tako rekoč enaka, pri čemer tudi sama ugotavljam, da to ni daleč od resnice. Politika sta vsebinsko sicer različna, (...) se pa podoben način delovanja vidi pri odnosu do medijev in neodvisnih državnih institucij."

Skratka: na volitvah ne bomo odločali o ničemer res usodnem, ker je Janša "tako rekoč enak" Golobu. In vsak strah pred vrnitvijo SDS na oblast je odveč, saj bo ta stranka vladala na enak način, kot to že zdaj počne Gibanje Svoboda. 

Govorjenje, da so vsi v politiki isti, najbolj koristi prav Janši. Ljudi odvrača od udeležbe na volitvah, obenem pa relativizira vse ekscese tretje vlade SDS. Predsednica nam tako sporoča, naj pozabimo na policijsko nasilje, načrtno finančno izčrpavanje Slovenske tiskovne agencije (STA), neimenovanje evropskih tožilcev, finančno-politične vezi z Viktorjem Orbanom, nezakonito brskanje po bančnih računih, napade na pravosodje in državne institucije. Ker, kot pravi, je tudi Golob isti.

To je retorika, ki si jo Janša lahko le želi. Zakaj torej predsednica to počne? 

Preberite še:
Šef KPK Šumi hodi na politične shode, po volitvah pa se vrača na policijo

Kaj bi bilo, če bi tako govoril Pahor? 

Si recimo predstavljate, kakšen plaz bi se nanj usul iz levosredinskega bloka, če bi kaj takega pred volitvami govoril Borut Pahor? Celo Pahor, ki je za Janševo dobro med svojim mandatom storil vse, kar je lahko, je namreč vedel, kje je pri tem meja. Dejanja SDS je večinoma relativiziral z molkom, redkeje z benignimi izjavami. 

Pri Nataši Pirc Musar je drugače: njej je vedno dovoljeno več kot drugim. Mediji o tem, ali se predsednica s takšnimi izjavami dejansko vpleta v proces volitev, ne sprašujejo ustavnih pravnikov. 

Eden od razlogov za takšne izjave je zagotovo dejstvo, da Nataša Pirc Musar očitno iskreno ne mara Roberta Goloba. Celo do te mere, da mu je pripravljena v največji možni meri otežiti pot do potencialnega drugega mandata na čelu vlade. In to, četudi je na drugi strani Janša.

Že odkar sta se oba leta 2022 pojavila v državni politični areni, sta odnos med Pirc Musar in Golobom določali dve komponenti. Prva je značajska. Medtem ko se Pirc Musar od začetka vidi kot močna, nikakor ne zgolj protokolarna predsednica, ki si odkrito želi večja pooblastila in vpliv na izvršilno vejo oblasti, ji je Golob, ki je vedno veljal za precej samosvojega, ta vrata vedno znova zapiral.

Preberite še:
Kučan kliče Prebiliča, SDS ugaša Ruparja, Logar pa je razgaljen kot Janšev

Tri leta spopada NPM vs. Golob

Druga komponenta je povezana z bojem za prevlado na levosredinskem polu. Ni skrivnost, da je bil Golob po zmagi na parlamentarnih volitvah v očeh nekaterih "nestorjev" na polu premočan. Zato je moral dobiti korektiv v obliki predsednice republike, ki ni prihajala iz Gibanja Svoboda in ji ni bilo ime Marta Kos.

Po odhodu notranje ministrice Tatjane Bobnar se je ta latentni spopad spremenil v odkritega. Nekje do jeseni 2023 je krog predsednice postal glavni generator napadov na Goloba, ki je bil za mnoge praktično že odpisan. 

Scenarij je bil pripravljen: vedno bolj šibkega Goloba bi pol leta pred volitvami v politično truplo dokončno spremenil Robert Šumi, šef Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) in prijatelj Tatjane Bobnar, ki bi s tem odprl pot novemu obrazu na levi sredini. Torej Vladimirju Prebiliču. 

A načrt se je sfižil. Golob je politično preživel, pred volitvami je še vedno številka ena na polu. V zadnjih dneh zato gledamo padanje mask.

Potrošeni in od predsednice odpisani Šumi kot šef KPK med kampanjo hodi na predvolilne dogodke strank, medtem ko v njegovo pisarno prihaja prijateljica predsednice Katarina Bervar Sternad. Po poročanju medijev Šumi skupaj z Boštjanom Lindavom, izbrancem Tatjane Bobnar za nesojenega direktorja policije, in tožilko Matejo Gončin z idejami za boljšo organizacijo tožilstva in policije pomaga Anžetu Logarju. 

Preberite še:
Lahovnik piše, Janša deli: kaj pa, če SDS ne bo priznal izida volitev?

Zakaj predsednica ne svari pred desnim populizmom?

Da ne bo pomote: govorimo o istem Logarju, bivšemu članu vlade, ki je Ljubljano zaplinila s solzivcem, na policiji iskala podatke o konkretnih preiskavah, do zadnjega zavlačevala z imenovanjem evropskih tožilcev in Lindava prvi mesec mandata zamenjala.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju: zakaj Pirc Musar to počne? Zakaj njeni ljudje pomagajo Logarju, ki svojo politično strategijo javno temelji na isti zgodbi, kot jo zdaj prodaja predsednica (da sta Janša in Golob enaka)? 

Zakaj recimo v maniri Zuzane Čaputove, nekdanje slovaške predsednice, ki je opozarjala pred vrnitvijo Roberta Fica na oblast, javno ne svari pred nevarnostjo desnega populizma za državo in družbeno tkivo?

Morda se želijo v kabinetu Pirc Musar igrati politični inženiring z bodočimi koalicijami in pri tem še vedno sanjajo o nekakšnem tretjem bloku. Toda predsednica republike je inteligenten in dobro obveščen človek. Zagotovo dobro ve, da je politični projekt Logar most do nove Janševe vlade. 

Preberite še:
Ob odhodu šefa KPK: mož na misiji, nad katerim so botri izgubili nadzor

Recept za zmago: Nataša Pirc Musar kot slovenski Milanović

Na zgornje vprašanje je zato v resnici možen le en odgovor. Kar daleč najbolj zanima predsednico republike, je ponovitev mandata. Funkcija ji je všeč, a se obenem zaveda, da jo jeseni 2027 čaka težko delo. Ob kakšnem močnem protikandidatu se ji lahko hitro zgodi isto, kot se je leta 2012 Danilu Türku, ki ga je premagal Pahor.

A ta kalkulacija se bo v pomembni meri spremenila, če bi bila takrat že na oblasti Janševa vlada. V tem primeru bi bila Pirc Musar slovenski ekvivalent hrvaškega predsednika Zorana Milanovića. 

Po dobrem letu dni Janševe vlade bi šla na volitve kot zadnji branik pred podreditvijo vseh vzvodov oblasti v državi eni politični opciji. Če bi jo levo in sredinsko volilno telo množično prepoznalo kot zadnjo trdnjavo demokracije pred avtoritarno izvršilno oblastjo, bi imela nov mandat praktično vnaprej zagotovljen.

Janševa zmaga je v tem pogledu za predsednico darilo. In morda je to že ugotovila tudi sama.