Po Sloveniji v zadnjih dneh ni zavel le vročinski val, ampak tudi globok vzdih olajšanja.
Ko je policija sporočila, da brutalni napad na mariborsko sodnico Danielo Ružič "ni bil povezan z njenim delom, ampak z zasebnim življenjem", so si oddahnili vsi. Tisti, ki leta govorijo o Krivosodju in ljudi ščuvajo proti posameznim sodnikom. Tisti, ki delajo v pravosodju ali opravljajo druge, bolj izpostavljene funkcije. Tisti, ki so po napadu opozarjali pred mafijskimi klikami, ki da obvladujejo Maribor in državo. Celo nekateri od tistih, ki jih je ob napadu zaskrbelo, kam gre Slovenija, in številni drugi.
Vsi so si oddahnili, ker osumljeni storilec obeh rok, obraznih kosti in dela lobanje ni zlomil sodnici, ampak - ženski.
Slovenija je varna država – zunaj štirih sten
Slovenija je dežela protislovij. Na eni strani velja za eno varnejših držav v Evropi, sploh če odštejemo prometne nesreče. Število nasilnih smrti upada. Leta 2016 je bilo trikrat nižje kot v začetku stoletja. Verjetnost, da vas ob sprehodu po stari Ljubljani zadene naboj iz pištole, je enaka, kot da na istem mestu – v terminologiji sodobnega časa - srečate "tolpo nasilnih alžirskih migrantov". Med 172 državami sveta je Slovenija skupaj z Norveško celo prva na svetu po kriteriju varnosti in prijaznosti do otrok.
Na drugi strani ima Slovenija že vrsto let kronično težavo, o kateri najraje ne sliši ničesar – nasilje, skrito za štirimi stenami, v tem skritem prostoru, v katerem so žrtve prepuščene same sebi. V veliki večini primerov so to ženske.
Ocene nekaterih nevladnih organizacij rušijo mit o Sloveniji kot varni državi za vsakogar. V vsaki peti družini prihaja do takšnih ali drugačnih primerov nasilja, vsaka sedma ženska pa je žrtev posilstva. Ob teh podatkih se zamislite še enkrat: v vsakem drugem ali tretjem nadstropju stanovanjskega bloka boste po verjetnostnem računu srečali žensko, ki jo mož ali partner pretepa ali kako drugače terorizira. V zavetju doma, ki bi ji moral nuditi varnost.
Res ne vidite maltretiranih žensk?
Gre za nasilje, za katero vsi vemo, da obstaja, a se vedno znova delamo, da ga ni. Seveda, ker ga uradne statistike ne beležijo.
Policija priznava, da letno obravnava več tisoč primerov domačega nasilja. Toda po ocenah le pet odstotkov žensk, ki so bile žrtev nasilja, poišče pomoč ali policije ali drugih institucij. Vsaka dvajseta torej. Vsi drugi primeri gredo v kategorijo "padcev po stopnicah", "slabih trenutkov mož, ki so drugače super ljudje", in drugih strašljivih evfemizmov, ki še več kot o globini stiski žrtev povedo o neverjetni sposobnosti družbe za potlačenje neprijetnih informacij.
Tudi zato nas ne sme presenetiti, da je v okolju, ki goji kulturo razpršene odgovornosti, napad na žensko precej bolj sprejemljiv, za kognitivne procese tukajšnjih ljudi do neke mere celo razumljiv, kot je to napad na sodnico.
Žrtev okolja, v katerem si Daniele ne upajo govoriti
Ko zaradi udarcev poči lobanja sodnice, je to napad na pravosodje, na eno od vej oblasti, na same temelje države. Napovedujejo se preiskave, oglasijo se politiki in sindikati, novinarji govorimo o rubikonu, čez katerega ne smemo stopiti. Ko nasilnež obe roki zlomi ženski, je to "še en običajen dan". Morda postane novica za šestnajsto stran časopisov, oglasil pa se ne bo nihče. In enako bo naslednjič.
Daniela Ružič tako ni le žrtev strahopetnega in sadističnega storilca, ampak tudi okolja, če hočete celo sistema, ki mu v desetletjih ni uspelo vzpostaviti ničelne tolerance do nasilja in poniževanja žensk.
Je žrtev okolja, v katerem je pretepanje žensk ponotranjeno kot del "kulture" z neokusnimi šalami ali pod masko splošne sprejemljivosti. Okolja, v katerem si razne Daniele, o katerih nikoli ne bomo slišali ničesar, ne upajo spregovoriti, ker se morajo – pomislite! – bati posledic. Okolja, ki zaradi nasilja prepogosto ne kaznuje povzročiteljev, recimo s prepovedjo približevanja ali socialno izolacijo, ampak žrtve – z begom za zidove varnih hiš ali življenjem onkraj roba preživetja.
Okolja, ki mu ustava zapoveduje enakovrednost spolov, a ženskam za isto delo izplačuje nižje plače, jih neslišno odganja od najvišjih funkcij ali jih v tradicionalistični "antiglobalistični" paradigmi, spet obujeni v 21. stoletju, celo pošilja nazaj med štiri stene, "za štedilnik". Okolja, ki pred integriteto in nedotakljivostjo posameznika še vedno postavlja avtoritete. Bodisi v podobi duhovnika, ki spolno zlorablja mladoletne osebe, bodisi kakšnega lokalnega ugledneža, ki jih doma neusmiljeno pretepa.
Daniele Ružič niso pretepli le enkrat
Daniele Ružič niso skušali umoriti ali ubiti le na tisto sobotno noč, ko se je vrnila domov. V zadnjih dveh tednih so to v simbolnem smislu poizkusili še večkrat - s pljuvanjem po njenem dostojanstvu.
V očeh množice spletnih komentatorjev, ki so v resnici najboljši možni statistični presek šank omizij in duhovnega stanja družbe, je vnaprej kriva, ker "tako pozno ni imela kaj iskati zunaj" in ker "ne vemo, kaj se je dogajalo med njo in partnerjem". "Dobila je tisto, kar si je zaslužila," je uspelo blekniti tisti nekdanji predsedniški kandidatki, ki sicer tako rada prisega na krščanske vrednote in svetost življenja, prostor v medijih pa si ta živi relikt predmodernosti panično kupuje z izjavami, ki jih v resnici ne bi smel objavljati nihče.
Danielo Ružič, ki sodi v imenu ljudstva, je to isto ljudstvo že obsodilo. Ne le zaradi "histerije", ki da jo je povzročila "brez zveze" (saj je vendar niso pretepli zaradi službe, kajne?), ampak ker je mislila, da lahko o sebi odloča sama. Da lahko živi svobodno. Da lahko ubeži okolju, ki še vedno prepogosto prezira izobražene ženske s kariero. Daniela Ružič je kriva, ker je - ženska. Enako kot množice ujetnic terorja med domačimi štirimi stenami, o katerih ne vemo ničesar.
Skoraj neizbežno je, da bodo različne teorije zarote dogodek na pragu njene hiše v naslednjih dneh poskušale zapeljati v polje političnega. Dobili bomo novo "afero", četudi le za en dan in le zato, da se nam ne bo treba pogovarjati o sistemskih rešitvah. Koliko tehtnih razprav o nasilju nad ženskami v Sloveniji ste zasledili v zadnjih dveh tednih? In spet bo šlo vse po starem naprej.
Sporočilo, ki ga s tem dajemo žrtvam nasilja, je jasno: bodite tiho še naprej. Tišina ubija, v tem primeru dobesedno. Kdo v tej državi si jo bo upal presekati?
Članek prvotno objavljen na strani siol.net
