Šef vlade, ki nas pošilja v Venezuelo

"Mirno lahko odidete v vam ljubo Venezuelo," nam je sporočil Janez Janša. Kam nas v resnici pošilja?

Avtor: Ford Perfect*
nedelja, 30. 5. 2021, 05:56


43820185fa2501bdbaaf1bacd2c881b5
Prvak SDS svoje nasprotnike rad pošilja v Venezuelo. Toda dogajanje v tej južnoameriški državi na moč spominja na Slovenijo v času vlade Janeza Janše.
Zajem zaslona

V zadnjem desetletju dvajsetega in v prvih dveh desetletjih enaindvajsetega stoletja je v južnoameriški državi Venezueli prišlo do tektonskih premikov, ki so zamajali temelje dežave. Država je postala internetni meme, najprej za uspeh socializma, nato za njegov padec. Predstavlja odlično lekcijo v zgodovinskih napakah, ki jih lahko države zadanejo sebi in svojemu ljudstvu. V današnjem času se jo v Sloveniji ogromno uporablja kot grožnjo prihodnosti. 

Kratek pregled dejstev, časovnice in vzrokov za propad nekdaj ene najbogatejših držav zahodne hemisfere je zato nujen, da razumemo, kaj je prava lekcija, ki nas jo uči Venezuela.

1973

Težave v Venezueli segajo v sedemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko se je država lotila nacionalizacije naftne industrije in jo konsolidirala v državni holding. Pred tem so nafto obvladovale tuje korporacije in za to plačevale najemnino, po letu 1973 je bila naftna industrija v državnih rokah in naftni dobički so se stekali v državni proračun. Sledilo je nekaj let debelih krav, saj je država stimulirala domačo potrošnjo.

1980

Okoli leta 1980 so se začele težave. Nafta, ki je financirala domačo potrošnjo, ni več zadoščala za neprestano širjenje porabe, obenem je s seboj prinesla rastočo inflacijo, ki je precej načela domačo industrijo. Stimulacija potrošnje se je ustavila, država je začela stagnirati.

Padec cen nafte in sankcije so Venezuelo spravile na kolena.
Padec cen nafte in sankcije so Venezuelo spravile na kolena.
Reuters

1989

Leta 1989 so državne finance postale nevzdržne, prišlo je do ostrih reform, ki so vodile v močno vsesplošno nezadovoljstvo. Nasilni izgredi v mestu Caracas so prinesli na stotine mrtvih. Prišlo je do manjših reform.

1992

Leto 1992 je bilo leto, ko se je država začela lomiti. Desetletja napačnih odločitev in vsesplošen gospodarski kaos je v državo prinesel poskus državnega udara pod vodstvom polkovnika padalcev venezeulskih vojaških sil – Huga Chaveza. Državni udar je spodletel, toda Hugo Chavez je na televiziji ob svoji predaji zatrdil, da upornikom "za zdaj" ni uspelo. Postal je zvezda, kmalu so ga izpustili iz zapora. Država je začela z bolečimi varčevalnimi ukrepi.

1998

Po nekaj letih liberalnih reform je Hugo Chavez zmagal na volitvah in postal predsednik države. Reforme so se začele odvijati z bliskovito naglico, država je že prihodnje leto dobila novo ustavo. Sočasno s ponovno stimulacijo gospodarstva je prišlo tudi do večanja vpliva vlade v sodstvu in policiji. To je nekaterim prijalo, drugim dosti manj. Nezadovoljstvo s socialističnim režimom se je začelo.

2002

Arbitrarna narava oblasti je vodila v velike demonstracije proti režimu. Na ulicah je bilo na sto tisoče ljudi, ki so zakorakali proti predsedniški palači in zahtevali odstop predsednika. Hugo Chavez je storil nekaj, zaradi česar je slabih dvajset let kasneje zaslovel nek notranji minister v manjši državici na drugi strani sveta: podal je odstopno izjavo, ki zaradi procesne "napake" ni bila veljavna. Tri dni kasneje je bil zopet uradno predsednik, nad demonstrante sta oba poslala vodne topove in gumijevke.

Od leta 2014 se v Venezueli vrstijo protesti, ki se jih je na vrhuncu udeležilo več milijonov ljudi.
Od leta 2014 se v Venezueli vrstijo protesti, ki se jih je na vrhuncu udeležilo več milijonov ljudi.
Reuters

2003

Zaradi slabšanja razmer, kljub ugodni gospodarski sliki, je prišlo do velike stavke v naftnem sektorju. Chavezova administracija je to vzela kot osebno žalitev, odpustila več kot 120.000 (sto dvajset tisoč) izkušenih delavcev in jih nadomestila s podložnimi kimavci, ki so bili v prvi vrsti politični lojalisti. Nekateri med njimi so tudi že slišali za nafto. Komur ustavna ureditev ni bila všeč, se je lahko odselil v njemu ljube ZDA. Država je začela s projektom nadzora medijev, opozicijski mediji naenkrat niso več dobili oglasov državnih podjetij. Država je za potrebe varovanja stopila v stik s Kubo, ki je kmalu začela posojati svojo tajno policijo za varovanje Stranke. Podobno ima državica na drugem koncu sveta tesen stik s politično zaveznico na svoji vzhodni meji.

2008

Padec cen nafte je povzročil gospodarsko krizo, država je to začasno rešila z globokim zadolževanjem. Sočasno je še zamenjala celoten nabor Ustavnega Sodišča in tudi sodstva na splošno. Kompetence niso bile važne, edino, kar je štelo, je bila politična lojalnost. Potrebna je bila lustracija, da se znebijo starega režima, ki državi ni prinesel gospodarskega uspeha in je bil kriv za vse tegobe države. Novi režim je imel vse zasluge, krivdo imajo lahko oni drugi, prejšnji. Sodni sistem je začel služiti vladajoči stranki in aktivno ovirati pozicijo. Podjetja, ki so oglaševala v opozicijskih medijih, so začeli nadlegovati inšpektorji in kriminalisti. Obenem je država prvorazredni, ponudila odkup medijskih znamk. Opozicijski mediji, ki so pristali v krempljih socialističnih oligarhov, so čez noč obrnili ploščo in začeli podpirati vlado. Nadzor kubanskih varnostnih sil se je okrepil, mnogo ključnih odločitev Venezuele se je začelo sprejemati pod močnim vplivom kubanskih svetovalcev. Mala državica na drugem koncu sveta ima prav tako na oblasti stranko z navado sprejemanja odločitev, ki nenavadno pogosto koristijo njeni vzhodni sosedi. Rada ji proda kak medij (ali ustavi prodajo, če bi ga kupil kdo drug).

2011

Višje cene nafte so omogočile daljše obdobje stimulacije potrošnje, prišlo je do politizacije zdravstva in vojske. Ustanovljene so bile milice (pri nas bi jim rekli "varde"), ki so bile namenjene obrambi stranke pred desničarskimi sovražniki. Uradno bi državo branile pred zlimi tujci, sploh ZDA in Kolumbijci, vendar so preganjale izključno "napačno misleče" Venezuelce. Obstajala je le še pešica medijev, ki niso podpirali vlade. Zaradi razlik med uradnim in neuradnim tečajem Bolivarja je prišlo do velikih težav pri uvozu, kar je vodilo v občasna pomanjkanja določenih artiklov. Med njimi se je pogosto znašel časopisni papir in črnilo. Opozicijski mediji so čez noč ostali brez osnovnih sredstev za tisk, "pravi" mediji teh težav nikoli niso imeli. Kmalu so mediji, ki so vlado kakorkoli kritizirali, obstajali le še v spletnih različicah. Kdor je v njih oglaševal, je redno dobil obisk policije, če ne kar milice. Kuba ima odločilen vpliv pri vseh odločitvah v državi, Venezuela postaja de-facto kolonija Kube. V mali državici na drugem koncu sveta celo ponarejajo dokumente drugih strank in zato na njih pošljejo policijo. Tako nizko še Chavez ni šel.

V sosednje države je zbežalo nekaj milijonov Venezuelcev.
V sosednje države je zbežalo nekaj milijonov Venezuelcev.
Reuters

2015

Padec cen nafte je iz gospodarske katastrofe naredil kataklizmo. Demokratične volitve niso bile več mogoče, prišlo je do očitnih zlorab, pri katerih je sodni sistem konsistentno pomagal vladajoči stranki. Koncert politizirane policije, sodstva in vojske je usmrtil venezuelsko demokracijo in jo predelal v kolonialno provinco Kube – nastala je Kubazuela. Kljub očitno pristranskim volitvam opozicija vseeno dobi dvotretjinsko večino v parlamentu, na kar vlada odgovori z alternativnim parlamentom, ki izvoljenemu odvzame domala vsa pooblastila. Mediji niso smeli čivkati drugega kot podporo vladi. Policija, vojska in sodstvo delajo na uničenju "notranjih sovražnikov". Svobode ni več, hrane tudi ne, tretjina državljanov zapusti državo in gre na tuje, s trebuhom za kruhom. V mali državici na drugem koncu sveta vlada spoštujeje zakone predvsem z medijskimi linči sodnikov, ki bi si drznili o njihovih odločitvah izraziti "napačno" mnenje.

Leta 2021 v mali državi na drugem koncu sveta premier protestnikom proti svojim dejanjem zabrusi: "Če vam naša ustavna ureditev ni všeč, lahko mirno odidete v vam ljubo Venezuelo."

O avtorju:

*Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.